Jedro

Iz določb 245. - 247. člena ZUreP-2 je razvidno, da gre za odločanje brez zahteve in s tem za odločanje, ki je izključno v javnem interesu, kar pa ne pomeni, da pritožba zoper tako odločbo ni možna, če oseba, ki pritožbo vloži, izkaže, da odločba posega v njene pravice ali pravne koristi (prvi odstavek 229. člena ZUP).

Sodišče uvodoma izpostavlja, da tožnica slednjega, tj. da obravnavana zemljišča ne predstavljajo javne infrastrukture, ne prereka, ugovarja le, da pridobitev tega statusa pomeni večjo uporabo teh zemljišč in objektov, kar pa prinaša povečanje emisij: prometa, hrupa, prahu, slabše kakovosti zraka, veliko vibracij, prelivanje vode na bližnja polja, itd.. S temi navedbami pravnega interesa za vsebinsko obravnavo svoje pritožbe v postopku vzpostavitve grajenega javnega dobra ne izkazuje. Namen vzpostavitve javnega dobra je namreč ravno v neomejeni možnosti uporabe javnega dobra vsem uporabnikom. V primeru prekomernega povečanja imisij pa ima tožnica sodno varstvo zagotovljeno pred sodiščem splošne pristojnosti (75. člen Stvarnopravnega zakonika).

Tudi po presoji sodišča je prvostopenjski organ (kar je dodatno potrdil še drugostopenjski organ) pravilno ugotovil, da vzpostavitev grajenega javnega dobra lokalnega pomena ne posega in ne bo v ničemer posegla v pravice, ki jih tožnica kot stranka oziroma stranska udeleženka varuje v (sedaj obnovljenem) postopku izdaje okoljevarstvenega soglasja.

Izdaja nove odločbe v obnovljenem postopku izdaje okoljevarstvenega soglasja v status teh zemljišč ne posega.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ je z izpodbijanim sklepom zavrgel pritožbo tožnice, odločil, da vsaka stranka trpi svoje stroške, organu pa posebni stroški niso nastali. V obrazložitvi je navedel, da je bila izdana odločba o vzpostavitvi statusa grajenega javnega dobra lokalnega pomena v lasti Občine Ivančna Gorica, št. 478-0091/2019-7, ki je bila javno naznanjena in zoper katero je tožnica vložila pritožbo. Postopek sprejema odločbe o statusu grajenega javnega dobra teče po uradni dolžnosti in gre za odločanje v javnem interesu (245. člen Zakona o urejanju prostora - ZUreP-2) in ne za postopek, ki bi tekel na pobudo tožnice v njenem interesu. Odločanje o podelitvi statusa javnega dobra vzpostavlja splošno rabo zemljišč, objektov in delov objektov (7. točka prvega odstavka 3. člena ZUreP-2), v tem primeru gre za dostopne poti, neoviran dostop do gozdov in drugih zemljišč. Odločba učinkuje neposredno, vendar zasleduje izključno javno korist, pri tem s svojo vsebino v ničemer ne vpliva ali posega v pravice, obveznosti ali pravne koristi tožnice, ki se nanašajo na sodelovanje v zatrjevanih postopkih izdaje okoljevarstvenega dovoljenja (pravilno soglasja - op. sod.) po 51. členu Zakona o varstvu okolja (ZVO-1). Te postopke bo lahko tožnica nemoteno nadaljevala. Za grajeno javno dobro je izdano tudi pravnomočno uporabno dovoljenje, št. 351-497/2019-9 z dne 16. 9. 2019. Tožnica slednjemu očita ničnost, ki jo tudi uveljavlja v sodnih postopkih. Če bo tožnica uspela in izkazala, da ima pravni interes za obnovo postopka, bo to še dodaten izkaz, da izdana odločba v njene pravice in pravne koristi v ničemer ne posega. Organ je zato njeno pritožbo na podlagi 43. v zvezi z drugim odstavkom 129. člena in 240. člena ZUP zavrgel. 2. Drugostopenjski organ je s svojo odločbo zavrnil pritožbo tožnice, v zvezi s pritožbenimi navedbami še dodal, da ne gre za vsebinsko povezane postopke. Status grajenega javnega dobra na postopke izdaje uporabnega dovoljenja in okoljevarstvenega dovoljenja (pravilno: soglasja - op. sod.) nima vpliva. Stranke bodo odločitve, izdane v teh postopkih, zavezovale, ne glede na tak status. Sklep tudi ni bil izdan na podlagi 67. člena ZUP, temveč 129. člena ZUP. Ostale navedbe niso relevantne glede na predmet postopka.

3. Tožnica je tožbo vložila iz vseh razlogov po 27. členu Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). Uvodoma je navedla, da gre pri odločanju o vzpostavitvi grajenega javnega dobra za preneseno nalogo iz državnega nivoja na občino na podlagi 245. člena ZUreP-2 in ne za izvirno pristojnost občine (67. in 68. člen Zakona o lokalni samoupravi - ZLS). Zato je izpodbijani sklep izdal stvarno nepristojen organ - občinska uprava, moral bi ga izdati državni organ, tj. Ministrstvo za okolje in prostor. Meni, da je svoj pravni interes izkazala (zaradi obratovalnih emisij, spornosti prostorskih aktov in zadržanja okoljevarstvenega soglasja), zlasti ker je potrebno zgolj določno navesti pravni interes (43. člen ZUP). Z zavrženjem so bile kršene njene ustavne pravice (25. , 22. in 23. člen Ustave RS), saj bi moral organ njeno pritožbo vsebinsko obravnavati. Tudi pravica do izjave ji ni bila dana, odločitve se ne da preizkusiti. Izdano okoljevarstveno soglasje je zadržano s sklepom ARSO, št. 35402-41/2017-66 z dne 23. 4. 2019, nanaša se tudi na vsa zemljišča predvidenega javnega dobra. Na teh zemljiščih varuje svojo pravno korist kot stranka v postopku okoljevarstvenega soglasja glede gradnje in obratovanja (ZVO-1). Ker ta postopek še ni končan, citirana odločba o vzpostavitvi grajenega javnega dobra posega v njene pridobljene pravice sodelovanja. Z razglasitvijo javnega dobra se vzpostavi tudi režim uporabe javnega dobra, v tem primeru so izkazane ovire za vzpostavitev uporabe, saj za vsa zemljišča velja zadržanje okoljevarstvenega soglasja, ki se izdaja za gradnjo, obratovanje in opustitev posega. To pomeni, da ne sme biti sprejeta nobena odločitev, dokler ni odločeno o obnovi postopka okoljevarstvenega soglasja (sklep Vrhovnega sodišča RS, I Up 1068/2008). Potrebna je presoja kršitev okoljevarstvenega poročila. Tožnica izpostavlja še kršitve pri gradnji gospodarske cone Škrjanče, zlasti v zvezi z okoljskim poročilom, ki ga je toženka dolžna spremljati, pa tega ne počne. Uveljavlja tudi ničnost odločitve po 5. točki prvega odstavka 279. člena ZUP, ker je ta izdana na podlagi neresničnih navedb.

4. Tožnica je v nadaljevanju še izpostavila, da organ ne bi smel njene pritožbe zavreči na podlagi 67. člena ZUP. Tudi 129. člen ZUP ne pride v poštev, saj je v svoji pritožbi uveljavljala in konkretno navedla pravice, torej bi moral organ, če bi menil, da te pravice nima, njeno pritožbo zavrniti, ne pa zavreči. Načina uvedbe postopka ne gre razlagati z javnim in individualnim interesom (sklep Vrhovnega sodišča RS, I Up 186/2019). Ne gre za zasledovanje izključno javne koristi. Vzpostavitev javnih poti bi zakrila problematiko nepravilnosti in vpliva na pravno varstvo v predhodnih postopkih (že navedenih okoljevarstvenega soglasja, gradbenega in uporabnega dovoljenja). Aktivno legitimacijo tožnica izkazuje tudi zaradi očitane nezakonitosti in neustavnosti Odloka SDOPN1 (kot ga je treba presojati - glej I U 471/2019), nezakonitih upravnih dovoljenj ter zaradi povečanih emisij. Prejšnje javno dobro je bilo preuranjeno ukinjeno glede na navedeni odlok, saj še niso zagotovljene ustrezne nadomestne gozdne poti, s tem je lastnikom zalednih gozdov onemogočen dostop do gozdov. Ker zemljišča (ki jih konkretizira) nimajo urejenih dostopov, gradbena dovoljenja ne bi smela biti izdana. Tudi drugostopenjska odločba je obremenjena s kršitvami pravil postopka, saj organ ni odločil o vseh njenih zahtevkih, tudi ne glede spora o nepristojnosti. Uporabno dovoljenje se izpodbija v zadevi I U 1091/2020 in odprava uporabnega dovoljenja pomeni predhodno vprašanje vzpostavitve javnega dobra. Dosedaj je bilo lastništvo gospodarske javne infrastrukture (GJI) omejeno na enega lastnika in uporabnika, sedaj bo omogočena uporaba vsem in s tem povečan hrup, promet, vibracije, onesnaženje in druge emisije. To vpliva na njene ustavno zagotovljene pravice. Z vzpostavitvijo grajenega javnega dobra so kršene naslednje ustavne pravice tožnice: načelo pravne države (2. člen Ustave), načelo enakosti (14. člen Ustave), načelo uresničevanja pravic (15. člen Ustave), načelo enakega varstva pravic (22. člen Ustave), pravica do zasebne lastnine (33. in 67. člen Ustave), pravica sodelovanja pri javnih zadevah (44. člen Ustave), pravica do zdravega življenjskega okolja (72. člen Ustave), zakonito ravnanje uprave (120. člen Ustave) in skladnost podzakonskih prostorskih aktov z Ustavo in zakoni (153. člen Ustave). Njene pravne koristi so: prepoved obratovanja in eliminacija emisij, odprava posledic škode, preprečitev nadaljnje škode, korist, ki se nanaša na namensko rabo zemljišča oziroma objekta, ukrepi za zmanjšanje emisij in izvedba omilitvenih ukrepov, zagotovitev odmikov od parcelnih meja in sosednjih stavb, vpliv na lastnino in zdravje, vzpostavitev v prejšnje stanje in eliminacija gospodarskih dejavnosti, dostop do sodnega varstva prostorskih aktov.

5. V zvezi z tožbenim ugovorom, ki se nanaša na Odlok SDOPN1, je še navedla, da je bil ta sprejet v nasprotju s takrat veljavnim 2. in 43. členom Zakona o prostorskem načrtovanju. Ker 58. člen ZUreP-2 v tem primeru ne pride v poštev, je predlagala, da sodišče odloči, da sprememba prostorskega akta ni v skladu z Ustavo in zakonom ter ga sodišče ne sme uporabiti. V nadaljevanju je konkretno navedla ključne nepravilnosti v postopku priprave in sprejetja spremembe odloka. Predlagala je, naj sodišče v primeru, če njenim zahtevkom ne bo ugodilo, razpiše narok in opravi glavno obravnavo, v nasprotnem primeru naj odloči na podlagi spisa. Primarno je predlagala, da sodišče odloči v sporu polne jurisdikcije in prvostopenjski sklep odpravi, ugodi njeni pritožbi, odloči, da v ponovljenem postopku organ ne sme uporabiti nezakonitega in neustavnega Odloka (I. točka), da sodišče njeni pritožbi ugodi, odpravi izdano odločbo o vzpostavitvi javnega dobra (II. točka), glede na vsebino zadeve naj sodišče odpravi oziroma izreče za nično drugostopenjsko odločbo (III. točka), zahtevi tožnice za povračilo stroškov ugodi (IV. točka); podredno tožbi ugodi, sklep odpravi in zadevo vrne v ponovni postopek, toženki pa naloži povrnitev njenih stroškov postopka (I. in II. točka izreka). Ne glede na te zahtevke naj sodišče poda na Evropsko komisije zahtevo za posvetovanje, ali je v njeni zadevi upoštevana enotna uporaba prava EU, posebno Direktivi 2001/42/ES in 2011/92/EU.

6. Toženka je v odgovoru na tožbo prerekala navedbe tožnice, pri čemer se je vsebinsko opredelila glede posameznih tožbenih ugovorov (nespoštovanja prostorskih izvedbenih pogojev, prekratkega roka za sodelovanje, neobravnave pobud občanov, neskladnosti s strateškim razvojem, vplivom na zdravje in javno koristjo). Predlagala je zavrnitev tožbe.

7. Tožnica je z vlogo z dne 4. 1. 2021 ponovila svoje navedbe, ki se nanašajo na nezakonitost Odloka SDOPN1, dodala, da so merila za sprejemljivost razvojnih pobud pri sprejemu sprememb prostorskega akta drugačna kot pri osnovnem OPN iz leta 2013, kot zaključno pa poudarila vpliv gradnje gospodarske cone Škrjanče na zdravje, pri kateri gre za zasledovanje zasebne koristi enega posameznika, ne pa za javni interes.

8. Toženka je v odgovoru z dne 17. 2. 2021 na vlogo tožnice z dne 4. 1. 2021 najprej opozorila, da se tožnica v svojih navedbah oddaljuje od predmeta postopka z navedbami zadev, ki niso v neposredni povezavi z njim. Ne glede na to je toženka v nadaljevanju vsebinsko prerekala navedbe tožnice ter vztrajala pri svojih ostalih navedbah in predlogu.

9. Tožnica je z odzivom z dne 23. 3. 2021 na odgovor toženke z dne 17. 2. 2021 vsebinsko prerekala navedbe toženke s slikovnim prikazom lokacije nove gospodarske cone ter dodatno o nepravilnostih pri sprejemanju spremembe prostorskega akta. Opozorila je, da se toženka ni opredelila glede njenih navedb o stvarni nepristojnosti, statusa zatrjevane stranske udeležbe, bistvenih kršitev določb postopka, zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter ničnostnih razlogov. Glede na drugi odstavek 277. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) se štejejo neprerekana dejstva za priznana, zato naj sodišče sledi njenemu tožbenemu zahtevku.

10. Sodišče uvodoma navaja, da je senat sodišča s sklepom, I U 1706/2020 z dne 15. 3. 2022, odločil, da v zadevi sodi sodnik posameznik (tretja alineja drugega odstavka 13. člena ZUS-1). Gre za spor v zvezi s priznanjem statusa stranke oziroma stranskega udeleženca v postopku vzpostavitve grajenega javnega dobra, v katerem bo sodišče presojalo ugovore, o katerih se je sodna praksa že izrekla.

11. Sodišče je 29. 3. 2022 opravilo narok za glavno obravnavo. Na narok sta pristopili obe stranki, ki nista imeli ugovorov v zvezi s sestavo sodišča pri odločanju o zadevi. Tožnica je vztrajala pri svojih navedbah, izpostavila, da je ključno vprašanje v zadevi vprašanje aktivne legitimacije v postopku grajenega javnega dobra, ki ji je bil nezakonito odrečen, pri čemer se je dodatno sklicevala še na Odlok SDOPN1 (Splošne določbe pod ''B'' vsebina PIP, točka 5 ''merila in pogoji za parcelacijo'' in točka 6 ''zasnova projektnih rešitev in pogojev glede priključevanja objektov na GJI in grajeno javno dobro''). Toženka je navedbe prerekala, navedla, da tožnica še vedno ni izkazala, kako naj bi obravnavana sprememba vplivala na njene pravice in pravne koristi, opozorila, da gre v primeru za varovanje javne koristi.

12. Sodišče je v dokaznem postopku vpogledalo v listine, ki jih je tožnica predložila k tožbi: izpodbijani sklep, drugostopenjsko odločbo, odločbo o vzpostavitvi javnega dobra, št. 478-0091/2018-7 z dne 14. 5. 2020, sklep ARSO, št. 35402-41/2017-66 z dne 23. 4. 2019, prva stran okoljevarstvenega soglasja, datoteka 1_Občina – 20190915 Prijava kršitev okoljskega poročila, izjava investitorja o vseh dejstvih in okoliščinah z dne 25. 2. 2020, mnenji k dokumentacijam za gradnje, vloga tožnice z razlago določb Gradbenega zakona (kar vse se nahaja v upravnih spisih), ter vse ostale listine v upravnem spisu.

13. Dokazni predlog za vpogled v okoljsko poročilo 2016 (nahajajoč se na navedeni spletni strani) je sodišče zavrnilo kot nerelevantnega za odločitev o zadevi. Dokazni predlog za vpogled v pobudo za spremembo namenske rabe z dne 6. 1. 2014, okoljsko poročilo OPN Občine Ivančna Gorica (OIKOS, 2011), Koncept prostorskega razvoja Ivančne Gorice in Stične, vrednotenje pobude za Odlok SDOPN1, Merila vrednotenja za Odlok OPN 2013 in mnenje NIJZ z dne 3. 6. 2015, je sodišče zavrnilo kot prepoznega. Po 28. členu ZUS-1 je treba tožbo vložiti v 30-dneh od vročitve akta, s katerim je bil končan postopek. Gre za prekluzivni in procesni rok, kar pomeni, da vložitev tožbe po poteku tega roka kot procesnega dejanja ni več mogoče opraviti in da zamuda narekuje zavrženje tožbe kot prepozne (2. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1). Po poteku tega roka torej ni dopustno navajati novih dejstev in novih dokazov (omejitev je določena že z zakonom – 52. člen ZUS-1), saj so stranke imele možnost navajanja dejstev in dokazov že v postopku za izdajo upravnega akta. Z navajanjem novih dejstev in novih dokaznih predlogov po poteku 30-dnevnega roka za vložitev tožbe je tožnica torej prekludirana, zaradi česar sodišče dokaznih predlogov, podanih v vlogi tožnice z dne 4. 1. 2021, ne more upoštevati.

14. Tožnica zavrnitvi dokaznega predloga ni ugovarjala.

15. Uvodoma sodišče pojasnjuje, da ZUS-1 v prvem odstavku 22. člena določa, da se za vprašanja postopka, ki niso urejena s tem zakonom, primerno uporabljajo določbe ZPP. Primerna uporaba ne pomeni dobesedne uporabe, ampak uporabo ob upoštevanju narave upravnega spora in njegovih razlik glede na pravdni postopek. ZPP v 277. členu določa, da mora toženka stranka odgovoriti na tožbo v 30 dneh od njene vročitve, razen če ta zakon ne določa drugače, v nadaljevanju določbe pa opredeljuje pogoje tega odgovora in opozorilo, da v primeru, če na tožbo v danem roku ne bo odgovorila ali če odgovor ne bo obrazložen, bo sodišče izdalo t.i. zamudno sodbo (sodišče ugodi tožbenemu zahtevku).

16. Zamudna sodba torej temelji na opustitvi zakonske dolžnosti podati odgovor na tožbo. Ta vidik ZUS-1 ureja drugače, saj v 38. členu ne določa obveznosti vložitve odgovora na tožbo. Predvideva le, da sodišče pošlje kopijo tožbe s prilogami v odgovor toženi stranki in drugim strankam (prvi odstavek) in, da določi rok za odgovor, ki ne sme biti daljši od trideset dni (drugi odstavek), pri čemer mora toženka stranka v določenem roku poslati vse spise, ki se nanašajo na zadevo. Če jih je pošlji niti na novo zahtevo ali če izjavi, da jih ne more poslati, sme sodišče odločiti o stvari brez spisov (tretji odstavek).

17. To pomeni, da mora toženka poslati upravne spise, lahko pa izkoristi možnost in na tožbo odgovori. Ker je odgovor pravica in ne dolžnost, odločitev toženke, da je ne bo izkoristila (kot v tem primeru odsotnost izjasnitve glede določenih ugovorov tožnice), ne more imeti posledic v smislu 277. člena in nadaljnjih ZPP, saj bi to pomenilo neprimerno uporabo teh določb ZPP. Tako tudi sodna praksa (npr. I Up 151/2016).

**K I. točki izreka:**

18. Tožba ni utemeljena.

19. V obravnavanem primeru je sporna odločitev o zavrženju tožničine pritožbe zoper odločbo, št. 478-0091/2019-7 z dne 14. 5. 2020, o vzpostavitvi grajenega javnega dobra lokalnega pomena v lasti Občine Ivančna Gorica, ki ji je pritrdil drugostopenjski organ s svojo odločbo. Tožnica ugovarja odločitvi iz vseh tožbenih razlogov po prvem odstavku 27. člena ZUS-1. 20. Grajeno javno dobro so zemljišča, objekti in deli objektov, namenjeni takšni splošni rabi, kot jo glede na namen njihove uporabe določa zakon ali predpis, izdan na podlagi zakona (7. točka prvega odstavka 3. člena ZUreP-2). Postopek za pridobitev statusa grajenega javnega dobra je urejen v 245. členu ZUreP-2. Po tej določbi se status grajenega javnega dobra državnega pomena pridobi z ugotovitveno odločbo, ki jo na podlagi sklepa vlade po uradni dolžnosti izda tisto pristojno ministrstvo, v katerega področje spada takšen objekt. Status grajenega javnega dobra lokalnega pomena se pridobi z ugotovitveno odločbo, ki jo na podlagi sklepa občinskega sveta po uradni dolžnosti izda občinska uprava (prvi odstavek). Vlada ali občinski svet izda sklep iz prejšnjega odstavka na zahtevo, ki jo lahko vloži pristojni resorni minister oziroma župan. Takšni zahtevi mora biti priložena navedba določbe zakona oziroma predpisa, v katerem je podlaga, da lahko določena vrsta zemljišča, objekta oziroma njegovega dela pridobi status grajenega javnega dobra, uporabno dovoljenje, kadar je to predpisano, in izpis iz zemljiškega katastra, katastra stavb ali katastra gospodarske javne infrastrukture (drugi odstavek). V nadaljnjih odstavkih (tretji do šesti) zakon predpisuje še ostale pogoje in nadaljnja ravnanja pristojnega organa v tovrstnem postopku. V 246. členu istega zakona je nadalje določeno, da mora zemljišče, objekt ali njegov del, ki ima pridobljen status grajenega javnega dobra, njegov lastnik ali upravljavec vzdrževati v stanju, ki omogoča splošno rabo v skladu z njegovim namenom. 247. člen ZUreP-2 pa določa postopek odvzema statusa grajenega javnega dobra.

21. Iz citiranih določb je razvidno, da gre za odločanje brez zahteve in s tem za odločanje, ki je izključno v javnem interesu, kar pa ne pomeni, da pritožba zoper tako odločbo ni možna, če oseba, ki pritožbo vloži, izkaže, da odločba posega v njene pravice ali pravne koristi (prvi odstavek 229. člena ZUP).

22. Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijanega sklepa, je organ zavrženje tožničine pritožbe utemeljil na podlagi 43. in drugim odstavkom 129. člena v zvezi z 240. členom ZUP.

23. Po 43. členu ZUP ima pravico udeleževati se postopka tudi oseba, ki izkaže pravni interes. Pravni interes izkaže oseba, ki zatrjuje, da vstopa v postopek, zaradi varstva svojih pravnih koristi (stranski udeleženec) (prvi odstavek). Pravna korist je neposredna, na zakon ali drug predpis oprta osebna korist (drugi odstavek). Oseba iz prvega odstavka tega člena ima v postopku enake pravice in dolžnosti kot stranka, če zakon ne določa drugače (tretji odstavek). Oseba, ki zahteva udeležbo v postopku, mora v svoji vlogi navesti, v čem je njen pravni interes (četrti odstavek).

24. 129. člen ureja predhodni preizkus zahteve in način odločitve v primeru, če so podani razlogi za tak način odločitve (zavrženje s sklepom), med drugim, če vložnik v vlogi ne uveljavlja kakšne svoje pravice ali pravne koristi oziroma, če po tem zakonu ne more biti stranka (2. točka prvega odstavka). Organ lahko zavrže zahtevo tudi kadarkoli med postopkom do izdaje odločbe, če so podani razlogi iz prejšnjega odstavka tega člena (drugi odstavek). Zoper sklep, s katerim organ zavrže zahtevo, je dovoljena pritožba (tretji odstavek).

25. Predhodni preizkus pritožbe je urejen v 240. členu ZUP. Po tej določbi organ prve stopnje preizkusi, ali je pritožba dovoljena in pravočasna in ali jo je vložila upravičena oseba (prvi odstavek). Če pritožba ni dovoljena, če je prepozna ali če jo je vložila neupravičena oseba, jo organ prve stopnje zavrže s sklepom (drugi odstavek). Zoper sklep, s katerim je bila pritožba po prejšnjem odstavku zavržena, ima stranka pravico pritožbe. Če organ druge stopnje, ki odloča o pritožbi, spozna, da je pritožba utemeljena, odloči hkrati tudi o zavrženi pritožbi (tretji odstavek).

26. In tako, kot je urejeno v prej navedenih določbah ZUP, je ravnal tudi prvostopenjski organ, ko je prejel tožničino pritožbo. Po ugotovitvi, da tožnica svojega pravnega interesa za vložitev pritožbe ni izkazala (o pravilnosti tega zaključka se bo sodišče opredelilo v nadaljevanju sodbe), je njeno pritožbo zavrgel, saj je ugotovil, da je ni vložila upravičena oseba (kot to določa 2. točka prvega odstavka 129. člena ZUP v zvezi z 240. členom ZUP). Zato ne drži, da je organ njeno pritožbo zavrgel na podlagi 67. člena ZUP (po tej določbi organ zavrže vlogo stranke, če ta ustrezno ne popravi oziroma dopolni svoje vloge v danem roku in vloga ni sposobna vsebinske obravnave). Iz enakih razlogov tudi ne drži tožničina trditev, da bi moral organ njeno pritožbo vsebinsko obravnavati. Če je organ presodil, da tožnica ni izkazala svojega pravnega interesa, torej ni upravičena oseba za vložitev pritožbe in je bilo zavrženje njene pritožbe v tem pogledu pravilno. Ker pa je šlo za odločitev, sprejeto v fazi predhodnega preizkusa pritožbe tožnice, organu tudi ni mogoče očitati kršitve pravice do izjave po 9. členu ZUP.

27. Tožnica se moti, da je odločitev o pritožbi zoper odločbo o vzpostavitvi grajenega javnega dobra sprejel nepristojen organ. Po že citiranem 245. členu ZUreP-2, ki ureja postopek za pridobitev statusa grajenega javnega dobra, se status grajenega javnega dobra državnega pomena pridobi z ugotovitveno odločbo, ki jo na podlagi sklepa vlade po uradni dolžnosti izda tisti pristojno ministrstvo, v katerega področja spada takšen objekt; _status grajenega javnega dobra lokalnega pomena se pridobi z ugotovitveno odločbo, ki jo na podlagi sklepa občinskega sveta po uradni dolžnosti izda občinska uprava._

28. V obravnavanem primeru je odločbo o vzpostavitvi grajenega javnega dobra lokalnega pomena izdala občinska uprava, kar pomeni, da je za odločanje o pritožbi zoper to odločbo pristojen na drugi stopnji župan (pri čemer predhodni preizkus pritožbe opravi organ na prvi stopnji, tj. občinska uprava, kot že navedeno) in ne Ministrstvo za okolje in prostor. Gre namreč za izvirno pristojnost (in ne preneseno pristojnost), podeljeno občini z zakonom – ZUreP-2. Tako izhaja tudi iz 21. člena Zakona o lokalni samoupravi (ZLS), ki določa, da občina samostojno opravlja lokalne zadeve javnega pomena (izvirne naloge), ki jih določi s splošnim aktom občine _ali so določene z zakonom_. V nadaljevanju te določbe so naštete še naloge občine, ki niso taksativno naštete (''občina za zadovoljevanje potreb svojih prebivalcev opravlja _zlasti_ naslednje naloge, med drugim: omogoča pogoje za gospodarski razvoj občine in v skladu z zakonom opravlja naloge s področja gostinstva, turizma in kmetijstva, načrtuje prostorski razvoj, v skladu z zakonom opravlja naloge na področju posegov v prostor in graditve objektov ter zagotavlja javno službo gospodarjenja s stavbnimi zemljišči, skrbi za varstvo zraka, tal, vodnih virov, za varstvo pred hrupom, za zbiranje in odlaganje odpadkov in opravlja druge dejavnosti varstva okolja, gradi, vzdržuje in ureja lokalne javne ceste, javne poti, rekreacijske in druge javne površine v skladu z zakonom ureja promet v občini ter opravlja naloge občinskega redarstva, sprejema statut občine in druge splošne akte, organizira občinsko upravo, ureja druge lokalne zadeve javnega pomena.''). Zato ni pravno relevantno, da v Statutu Občine Ivančna Gorica med izvirnimi nalogami občine odločanje o tovrstnih zadevah ni izrecno navedeno. Kršitev 68. člena ZLS in 233. člena ZUP (po katerem o pritožbah zoper posamične akte izdane v upravnih stvareh iz prenesene pristojnosti odloča pristojni državni organ oziroma stvarno pristojnost ministrstvo) tako ni podana.

29. Tožnica tudi zmotno meni, da je za zadostitev določbi 43. člena ZUP (pridobitvi statusa stranke oziroma stranskega udeleženca v postopku) treba zgolj določno navesti svoj pravni interes, čemur je (po svoji oceni) zadostila (v tem pogledu navaja: prepoved obratovanja in eliminacija emisij, odprava posledic škode, preprečitev nadaljnje škode, korist, ki se nanaša na namensko rabo zemljišča oziroma objekta, ukrepi za zmanjšanje emisij in izvedba omilitvenih ukrepov, vpliv na lastnino, vpliv na zdravje, zagotovitev odmikov od parcelnih meja in sosednjih stavb, vzpostavitev v prejšnje stanje in eliminacija gospodarskih dejavnosti, dostop do sodnega varstva prostorskih aktov). Že ustaljena sodna praksa namreč kaže nasprotno oziroma drugače. Zgolj navedba namreč ne zadošča, temveč mora oseba svoj pravni interes (vsaj verjetno) izkazati. Nasprotna razlaga te določbe bi namreč lahko pomenila zlorabo te določbe in nepotrebno zavlačevanje upravnih postopkov.

30. Kot izhaja iz upravnosodne prakse (tudi Ustavnega sodišča, npr. odločba U-I-165/09 z dne 3. 3. 2011) stranski udeleženci v upravnih postopkih niso stranke in nimajo enakega procesnega položaja kot stranke. V teh postopkih imajo po določbah ZUP sicer enake procesne pravice in dolžnosti kot stranka, vendar pa jih lahko izvajajo le v obsegu, s katerim se zagotavlja varstvo njihovih pravnih koristi, torej omejeno. Pravna korist je v ZUP opredeljena kot neposredna, na zakon ali drug predpis oprta osebna korist. Pri pravnem interesu oziroma pravni koristi stranskega udeleženca ne gre za splošno (javno) korist, temveč za osebno korist, ki je neposredna in pravna. Korist je osebna, če se nanaša neposredno na osebo, ki jo uveljavlja, in neposredna, če gre za sedanjo korist v upravnem postopku, ki obstaja v trenutku odločanja, ne pa za morebitno ali bodočo korist. Korist je pravna, če je oprta na zakon ali drug zakoniti predpis. Obstajati mora torej določeno pravno razmerje do stvari. Dejanskega interesa v upravnem postopku ni mogoče uveljavljati.

31. Določena pravna norma lahko sočasno varuje več interesov, tako javni interes kot tudi več različnih zasebnih interesov. Pravni interes posameznika, ki ga lahko varuje v upravnem postopku kot stranski udeleženec, je zato mogoče utemeljiti tudi v okviru določene splošne pravne norme, ki zapoveduje določeno ravnanje oblastvenega organa (npr. skrb za okolje, zdravje itd.), kadar je ta pravna norma spoznavno namenjena tudi varstvu zasebnega interesa in če je v okviru te pravne norme mogoče ugotoviti upravičenje posameznika, da se njegovi zasebni interesi pri odločanju nosilcev oblasti ustrezno upoštevajo (tako Ustavno sodišče RS v odločbi, št. Up-741/12 z dne 2. 7. 2015).

32. Z odločbo, št. 478-0091/2019-7 z dne 14. 5. 2020 (zoper katero je tožnica vložila pritožbo), je bilo ugotovljeno, da imajo tam navedene nepremičnine status grajenega javnega dobra lokalnega pomena v lasti Občine Ivančna Gorica, ker navedene nepremičnine predstavljajo že izgrajeno infrastrukturo v Gospodarski coni Škrjanče. Sodišče uvodoma izpostavlja, da tožnica slednjega, tj. da obravnavana zemljišča ne predstavljajo javne infrastrukture, ne prereka, ugovarja le, da pridobitev tega statusa pomeni večjo uporabo teh zemljišč in objektov, kar pa prinaša povečanje emisij: prometa, hrupa, prahu, slabše kakovosti zraka, veliko vibracij, prelivanje vode na bližnja polja, itd.. S temi navedbami pravnega interesa za vsebinsko obravnavo svoje pritožbe v postopku vzpostavitve grajenega javnega dobra ne izkazuje. Namen vzpostavitve javnega dobra je namreč ravno v neomejeni možnosti uporabe javnega dobra vsem uporabnikom. V primeru prekomernega povečanja imisij pa ima tožnica sodno varstvo zagotovljeno pred sodiščem splošne pristojnosti (75. člen Stvarnopravnega zakonika).

33. Tožnica svoj pravni interes izkazuje tudi z dejstvom, da je bilo zadržano izvajanje okoljevarstvenega soglasja, ki se nanaša (med drugim) na te nepremičnine. Po podatkih upravnih spisov (priloženo s strani tožnice v upravnem postopku in k tožbi) je Agencija Republike Slovenije za okolje s sklepom, št. 35402-41/2017-66 z dne 23. 4. 2019, ugodila predlogu tožnice za obnovo postopka izdaje okoljevarstvenega soglasja, v obsegu, da se upravnega postopka kot stranski udeleženec udeležuje tudi tožnica (1. točka izreka), posledično se do izdaje upravnega akta, ki bo izdan v obnovljenem postopku, zadrži izvajanje okoljevarstvenega soglasja, št. 35402-41/2017-45, ki je bilo izdano nosilcu nameravanega posega A. A., s.p., izdano 2. 10. 2018 (2. točka izreka). Po mnenju tožnice to pomeni, da ne sme biti sprejeta nobena odločitev, ki bi se opirala na ta temelj (oziroma nanašala na ta zemljišča - op. sod.).

34. Tudi po presoji sodišča je prvostopenjski organ (kar je dodatno potrdil še drugostopenjski organ) pravilno ugotovil, da vzpostavitev grajenega javnega dobra lokalnega pomena ne posega in ne bo v ničemer posegla v pravice, ki jih tožnica kot stranka oziroma stranska udeleženka varuje v (sedaj obnovljenem) postopku izdaje okoljevarstvenega soglasja. Vzpostavitev grajenega javnega dobra lokalnega pomena pomeni le, da so bila navedena zemljišča prepoznana kot zemljišča v splošni rabi, ki ustreza namenu pridobitve statusa grajenega javnega dobra (omogočanje neoviranega in prostega prehoda vsakomur). V tem primeru torej kot javna infrastruktura, saj navedena zemljišča predstavljajo dovozne poti, itd.. Izdaja nove odločbe v obnovljenem postopku izdaje okoljevarstvenega soglasja v _status_ teh zemljišč ne posega. Tožnica torej v tem pogledu ni izkazala pravnega razmerja do obravnavane stvari. Navedbe tožnice, da je toženka preuranjeno ukinila prejšnje javno dobro (dostopne poti) in s tem onemogočila lastnikom zalednih gozdov dostope do gozdov, pa so zato tudi nerelevantne ne zgolj glede na predmet presoje v tem upravnem sporu, temveč tudi, ker gre za uveljavljanje ugovora v imenu tretjih. Navedbe, da je A. A. v postopku pred ARSO dne 25. 2. 2020 podal izjavo o izkrčitvi gozda in izvedbe 90 % del, povezanih z izravnavo terena, na dan izdaje okoljevarstvenega soglasja (tj. 2. 10. 2018), pa so navedbe, ki jih bo morala presoditi ARSO, ko bo odločala v obnovljenem postopku izdaje okoljevarstvenega soglasja, nikakor pa ne navedbe, ki bi vplivale na odločitev v tej zadevi. Enako velja tudi glede zatrjevanj tožnice o pasivnosti toženke pri spremljanju okoljskega poročila.

35. Tožnica se v nadaljevanju sklicuje tudi na upravni spor (I U 1091/2020), ki teče na podlagi njene tožbe zoper izdano uporabno dovoljenje, št. 351-497/2019-9 (301) z dne 7. 11 2019, izdano v zvezi s posegi v prostor na teh zemljiščih. Drži, da je v postopku za pridobitev statusa grajenega javnega dobra k zahtevi za izdajo tovrstne odločbe treba priložiti tudi uporabno dovoljenje, kadar je to predpisano (drugi odstavek 245. člena ZUreP-2), čemur pa je v tem primeru zadoščeno. Uporabno dovoljenje je veljavno izdano ter pravnomočno. Tožnica pa z zgolj hipotetično možnostjo, da bo uporabno dovoljenje odpravljeno ali razveljavljeno ali izrečeno za nično, nezakonitosti izpodbijanega sklepa ne izkazuje. Posledično sodišče navedb, s katerimi tožnica utemeljuje nezakonitost uporabnega (in tudi gradbenega dovoljenja, izdanega za te objekte), v tem upravnem sporu ne presoja, saj se ne nanašajo na predmet postopka. Iz enakih razlogov se tudi ne opredeljuje do tožničine razlage določb GZ, ki urejajo navedeni upravni dovoljenji.

36. Neposredne povezave do predmeta postopka (tj. odločbe o vzpostavitvi grajenega javnega dobra lokalnega pomena) tudi ne izkazujejo zatrjevanja tožnice o nezakonitosti Odloka SDOPN1, sprejetega v nasprotju z ZPNačrt, saj se te izrecno nanašajo na neupoštevanje prostorskih izvedbenih pogojev (zlasti po tožničinem mnenju nedopustno širitev GC Škrjanče), kršitev pri sprejemu tega prostorskega akta (prekratkega roka za sodelovanje javnosti, neobravnave pobud občanov), vpliva na zdravje in zasledovanja zasebnega interesa pred javnim. Odločba, ki jo je tožnica skušala izpodbiti s pritožbo, pa je (kot že povedano) izdana na podlagi 245. člena ZUreP-2, ne torej na podlagi za tožnico spornega Odloka (in v tem okviru relevantnih materialnih predpisov). Uporaba exceptio illegalis v tem primeru torej niti ne more priti v poštev, ker organ odločitve ni sprejel na podlagi podzakonskega predpisa, Odloka SDOPN1. 37. Ob povedanem tako tudi ni mogoče slediti tožnici o zatrjevani nemožnosti preizkusa izpodbijanega sklepa. Prvostopenjski organ se je v zadostni meri opredelil do vseh pravno relevantnih navedb tožnice, vključno z njenim ugovorom stvarne nepristojnosti organa. Ker je tak ugovor ponovila tožnica tudi v pritožbi zoper prvostopenjski sklep, ni mogoče očitati drugostopenjskemu organu, da ni odločil o vseh njenih zahtevkih, saj gre za ugovor in ne zahtevek, o katerem bi moral drugostopenjski organ posebej odločiti. Hkrati pa sodišče še pojasnjuje, da je predmet presoje v tem primeru prvostopenjski sklep kot akt, s katerim je odločeno o tožničini pravici, pravni koristi ali obveznosti (drugi odstavek 2. člena ZUS-1). Sodišče zato ugovorov, ki se nanašajo izrecno na drugostopenjsko odločbo, ne bo presojalo.

38. Tožnica v tožbi tudi uveljavlja tudi, da so podani razlogi, zaradi katerih se upravni akt lahko izreče za ničnega, pri čemer izrecno navede le razlog po 5. točki prvega odstavka 279. člena ZUP (odločba, izdana na podlagi neresničnih navedb). Ker mora sodišče paziti na ničnost po uradni dolžnosti (drugi odstavek 37. člena ZUS-1), bo v tem sklopu presojalo tožničin razlog, kot ostale razloge po prvem odstavku 279. člena ZUP. Sodišče je ugotovilo, da: je bilo odločeno o zadevi, o kateri se odloča v upravnem postopku, tj. o pritožbi zoper odločbo o vzpostavitvi grajenega javnega dobra (1. točka), da ne gre za zadevo, ki se po ZUP izvršuje (2. in 3. točka), da je bila podana zahteva stranke za uvedbo postopka, saj je tožnica vložila pritožbo, o kateri je organ odločal (4. točka), iz podatkov spisa ni razvidno, da bi bila izdana kot posledica prisiljenja, izsiljevanja, posebnega primera izsiljevanja, pritiska, ali drugega nedovoljenega dejanja (5. točka) in ni obremenjena s tako nepravilnostjo, ki je po kakšni posebni zakonski določbi razlog za ničnost (6. točka). Razlogi za ničnost torej niso podani. Tožnici je še pojasniti, da absolutno bistvenih kršitev pravil postopka ni mogoče enačiti z razlogom iz 6. točke prvega odstavka 279. člena ZUP (kar smiselno uveljavlja tožnica, ko v razdelku tožbe pod 4.) iz razlogov, zaradi katerih se upravni akt izreče za ničnega, še navaja, da sta akta obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo pravil postopka, ker ju ni mogoče preizkusiti). Ta razlog je podan le takrat, ko sam zakon opredeli določeno nepravilnost kot nično, kar pa iz 237. člena ZUP ne izhaja. O tem ugovoru (tj. ugovoru absolutnih bistvenih kršitev pravil postopka) pa se je sodišče tudi že izreklo med razlogi sodbe.

39. Tožnica je tudi predlagala, da sodišče vloži zahtevo za posvetovanje pri Evropski komisiji glede upoštevanja enotne uporabe prava EU, zlasti Direktivi 2001/42/ES in 2011/92/EU. Sodišče v zvezi s tem pojasnjuje tožnici, da je Sodišče EU pristojno za enotno razlago in uporabo prava EU, tudi na predlog nacionalnih sodišč, in ne Evropska komisija v okviru javnega posvetovanja, kot bi to lahko izhajalo iz predloga tožnice. Sicer pa sodišče ocenjuje, da je tožničin predlog (kot tak) ostal na pavšalni ravni in že zato neupošteven.

40. Glede na povedano je sodišče tožbo tožnice, ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega akta pravilen ter izdani akt zakonit in pravilen, zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. 41. Sodišče je odločilo na podlagi opravljene glavne obravnave (51. člen ZUS-1).

**K II. točki izreka:**

42. Odločitev o zavrnitvi stroškovnega zahtevka tožnice in toženke temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.