Jedro

Domneva o obstoju delovnega razmerja pomeni tudi domnevo, da obstoji pogodba o zaposlitvi. Dokler (delovno) razmerje še traja, bi tožnica lahko na podlagi 3. odstavka 15. člena ZDR in po postopku, predpisanem v 1. in 2. odstavku 204. člena ZDR, zahtevala od delodajalca priznanje delovnega razmerja in izročitev pisne pogodbe o zaposlitvi. Ko pa (delovno) razmerje že preneha, bi tožnica morala uveljavljati sodno varstvo v roku, določenem v 3. odstavku 204. člena ZDR.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se tožba zavrže. Tožena stranka sama krije svoje stroške za odgovor na revizijo.

Obrazložitev

Tožnica je opravljala določena dela pri toženi stranki na podlagi avtorske pogodbe, sklenjene 8.5.2002. Pogodba je veljala do 30.4.2003. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbene zahtevke za ugotovitev ničnosti avtorske pogodbe, za ugotovitev obstoja delovnega razmerja za nedoločen čas od 17.7.2002 dalje, ter reintegracijski in denarne zahtevke. Presodilo je, da se je tožnica strinjala s sklenitvijo avtorske pogodbe in da pri tem ni bilo napak volje. Sklenitev take pogodbe ni bila v nasprotju z moralnimi načeli, sklenjena pa je bila tudi v skladu z Zakonom o avtorskih in drugih sorodnih pravicah in takrat veljavno delovno zakonodajo. Določbe Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/2002 - ZDR), ki je pričel veljati šele 1.1.2003, se za nazaj ne morejo uporabljati.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnice zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo prvostopnega sodišča. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnica vložila revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je že sodišče prve stopnje napačno povzelo izpovedbo tožnice, sodišče druge stopnje pa se do pritožbenih navedb tožnice v tem delu ni opredelilo. Tožnica je izpovedala, da se je z avtorsko pogodbo strinjala za delo, ki ga je opravljala honorarno, to je novinarsko delo. Sodišče ni ugotavljalo, ali je bila za delo, ki ga je opravljala tožnica, lahko sklenjena avtorska pogodba, zaradi česar je zmotno uporabilo materialno pravo. Po mnenju tožnice je avtorska pogodba vsaj od 1.1.2003 dalje v nasprotju z 11. členom ZDR, ki prepoveduje sklepanje pogodb civilnega prava, če obstojijo elementi delovnega razmerja. Tožnica pa je opravljala delo prevajanja besedil iz tujih jezikov, ki je bilo sistemizirano kot delovno mesto, v delovnem času, določenem s strani tožene stranke, kontinuirano, po količini opravljenega dela in po navodilih pa se je lahko primerjala z delom ostalih sodelavcev na istem delovnem mestu.

Revizija je bila v skladu z določbo 375. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradno prečiščeno besedilo, Uradni list RS, št. 36/2004 - ZPP) vročena toženi stranki, ki je nanjo odgovorila. Navaja, da je revizija vložena prepozno. Sicer pa predlaga, da revizijsko sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrne.

Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

Revizija ni vložena prepozno. Pravnomočna sodba je bila pooblaščenki tožnice vročena 23.5.2006, revizija pa je bila oddana priporočeno na pošto 22.6.2006. Vložena je bila torej pravočasno, v 30 dnevnem roku (drugi odstavek 112. člena in prvi odstavek 367. člena ZPP).

Tožnica uveljavlja tudi revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ne pove pa, za katero kršitev naj bi šlo. Z utemeljevanjem, da jo je storilo sodišče prve stopnje s tem, da je napačno povzelo njeno izpovedbo, sodišče druge stopnje pa se do pritožbenih navedb v tem delu ni opredelilo, dejansko izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, kar pa ni dovoljen revizijski razlog (tretji odstavek 370. člena ZPP). Do pritožbenih navedb o zmotnem ali nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju pa se je sodišče druge stopnje opredelilo že s tem, da je v celoti sprejelo na prvi stopnji ugotovljeno dejansko stanje.

Tožnica je uveljavljala obstoj delovnega razmerja za nedoločen čas od 17.7.2002 dalje. Izhajala je iz predpostavke, da je imelo njeno delo - ki ga je sicer opravljala na podlagi sklenjene avtorske pogodbe - vse elemente delovnega razmerja in se zato po 16. členu ZDR domneva, da obstaja delovno razmerje.

Bistvo spora, kot ga je opredelila tožnica, je prenehanje (pogodbenega) razmerja, sklenjenega za določen čas z avtorsko pogodbo. Tožnica uveljavlja ničnost avtorske pogodbe, ki naj bi bila sklenjena v nasprotju z drugim odstavkom 11. člena ZDR: to je z določbo, ki prepoveduje sklepanje pogodb civilnega prava, če obstajajo elementi delovnega razmerja (določeni v 4. členu ZDR). Če ti elementi obstajajo, se domneva, da delovno razmerje obstaja, kljub temu, da ni bilo sklenjene pisne pogodbe o zaposlitvi. Po določbi četrtega odstavka 15. člena ZDR pomanjkanje pisnosti ne pomeni tudi, da pogodbe o zaposlitvi ni bilo.

Tožnica je izrecno postavila tožbeni zahtevek na ugotovitev ničnosti avtorske pogodbe in tak zahtevek je bil z izpodbijano sodbo pravnomočno zavrnjen. Po določbi 12. člena ZDR se pri določanju posledic ničnosti pogodbe o zaposlitvi smiselno uporabljajo splošna pravila civilnega prava, če ZDR ne določa drugače. Glede uveljavljanja ničnosti ima ZDR v 13. členu posebne določbe, ki pa niso drugačne kot jih določa Obligacijski zakonik (Uradni list RS, št. 83/2001 - OZ) v 92. in 93. členu: na ničnost pogodbe o zaposlitvi pazi sodišče po uradni dolžnosti, nanjo pa se lahko sklicuje vsaka zainteresirana oseba, pravica do uveljavljanja ničnosti pogodbe o zaposlitvi pa tudi ne preneha.

Vendar pa tožnica ne zatrjuje ničnosti pogodbe o zaposlitvi, temveč ničnost avtorske pogodbe in še to ne zato, ker naj bi bila avtorska pogodba kot taka v nasprotju z zakonom, ki ureja sklepanje avtorskih pogodb. Za odločanje o ničnosti pogodb civilnega prava delovno sodišče niti ni pristojno. Pristojno je le za odločanje o ničnosti pogodb o zaposlitvi (drugi odstavek 13. člena ZDR). Toda na stvarno pristojnost revizijsko sodišče ne pazi po uradni dolžnosti, takega ugovora pa tožnica v reviziji ne navaja.

Tožnica uveljavlja obstoj delovnega razmerja, ker naj bi v razmerju, ki sta ga stranki uredili z avtorsko pogodbo, obstajali elementi delovnega razmerja. V takem primeru pa se po 16. členu ZDR domneva, da obstoji delovno razmerje. Na podlagi prvega odstavka 1. člena ZDR se delovna razmerja sklepajo s pogodbo o zaposlitvi. Zato pomeni domneva o obstoju delovnega razmerja tudi domnevo, da obstoji pogodba o zaposlitvi in ne pogodba (avtorska ali kakšna druga), ki sta jo stranki sklenili (namenoma ali le zato, da bi prikrili dejansko razmerje).

ZDR v drugem odstavku 11. člena določa, da se delo ne sme opravljati na podlagi pogodb civilnega prava, če obstajajo elementi delovnega razmerja (v takem primeru velja domneva o obstoju delovnega razmerja) in če delavec izpolnjuje predpisane pogoje za sklenitev pogodbe o zaposlitvi (20. člen ZDR). Sklepanje civilnih pogodb v nasprotju z drugim odstavkom 11. člena ZDR je sankcionirano tudi kot prekršek (231. člen ZDR).

Po določbi 86. člena OZ je pogodba nična, če nasprotuje Ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom - razen če namen kršenega pravila ne odkazuje na kakšno drugo sankcijo ali če zakon v posameznem primeru ne predpisuje kaj drugega. Po ZDR namen prepovedi sklepanja civilnih pogodb, kadar obstoje elementi delovnega razmerja, ni ugotavljanje ničnosti civilne pogodbe s posledicami, ki jih predpisuje OZ (87. člen). ZDR v takem primeru predpisuje konverzijo pogodbe, smiselno podobno (ne pa enako) kot OZ v 89. členu.

Navedeno pomeni, da - ne glede na to, kako je bil tožbeni zahtevek postavljen in kako je bilo o njem odločeno - ne gre niti za uveljavljanje ničnosti pogodbe o zaposlitvi po ZDR, niti za uveljavljanje ničnosti avtorske pogodbe po OZ. Gre za zahtevek na ugotovitev obstoja delovnega razmerja (prvi odstavek 41. člena ZDSS-1) in posledično za ugotovitev nezakonitosti prenehanja takega delovnega razmerja: torej za ugotovitev, da je bila (dejansko) sklenjena pogodba o zaposlitvi in ne avtorska pogodba, ki je kot pogodba o zaposlitvi nezakonita prenehala. V takem primeru pa mora delavec sodno varstvo uveljavljati na podlagi tretjega odstavka 204. člena ZDR.

Dokler (delovno) razmerje še traja, bi delavec lahko na podlagi tretjega odstavka 15. člena in po postopku, predpisanem v prvem in drugem odstavku 204. člena ZDR, zahteval od delodajalca priznanje delovnega razmerja in izročitev pisne pogodbe o zaposlitvi. Ko pa (delovno) razmerje že preneha, bi tožnica morala uveljavljati sodno varstvo v roku, določenem v tretjem odstavku 204. člena ZDR. Torej v 30 dneh od dneva, ko je zvedela za kršitev pravic. Kdaj je bilo to (30.4.2003) ni bilo sporno. S tem dnem so bile tožnici kršene njene zatrjevane pravice iz delovnega razmerja oziroma ji je to prenehalo. Tožba, vložena 3.7.2003, je bila vložena prepozno.

Rok za vložitev tožbe je materialni prekluzivni rok, na katerega pazi sodišče po uradni dolžnosti ves čas postopka. Ker nižji sodišči določb ZDR o roku za vložitev tožbe nista upoštevali, je bilo materialno pravo zmotno uporabljeno. Ob pravilni uporabi materialnega prava pa ima ugotovitev zamude prekluzivnega roka za vložitev tožbe za posledico zavrženje tožbe in ne zavrnitev tožbenega zahtevka. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče reviziji ugodilo, sodbi sodišča druge in prve stopnje razveljavilo in tožbo zavrglo (prvi odstavek 380. člena v zvezi s prvim odstavkom 274. členom ZPP). Taka odločitev (zavrženje tožbe namesto meritorne zavrnitve tožbenega zahtevka) tožnici, ki je edina vložila revizijo, ni v škodo (359. člen v zvezi s 383. členom ZPP).

Ker navedbe v odgovoru na revizijo niso prispevale ničesar bistvenega za odločitev o reviziji, je sodišče odločilo, da krije stroške za odgovor na revizijo tožena stranka sama (prvi odstavek 155. člena ZPP).