Jedro

V spor o deležu zakonca na skupnem premoženju sodišče upošteva tudi okoliščino, da je žena v celoti preživljala moža v času njegove nezaposlenosti in v tem času tudi sama preživljala oba otroka pravdnih strank.

Izrek

Pritožbama se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razen glede deleža tožnice na štirisobnem stanovanju v izpodbijanem delu kolikor delež tožnice presega 50/100 in v zavrnilnem delu ter v izreku o stroških razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V ostalem delu se pritožbi zavrneta in se v nerazveljavljenem, a izpodbijanem delu, potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo skupno premoženje pravdnih strank, kot je navedeno v izreku sodbe ter razsodilo, da znaša delež tožnice na štirisobnem stanovanju štev. 25 v objektu D II v soseski ... v tretji etaži v skupni izmeri 99,36 m2 v ... 70/100, delež toženca D. M. pa 30/100, ter da znaša delež tožnice na ostalem skupnem premoženju 65/100, delež toženca pa 35/100. Drugačen tožbeni zahtevek je sodišče zavrnilo ter hkrati odločilo, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki 382.445,90 SIT pravdnih stroškov ter v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Proti navedeni sodbi sta se pritožili obe pravdni stranki.

Tožeča stranka v pritožbi uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi njenemu tožbenemu zahtevku,ali pa naj podrejeno sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. V obrazložitvi pritožbe navaja, da je sodišče pravilno ugotovilo obseg skupnega premoženja pravdnih strank, vendar pri določitvi deleža na skupnem premoženju ni upoštevalo vseh okoliščin, ki so v obdobju trajanja življenjske skupnosti pravdnih strank od 1973 leta do razveze v januarju 1993 leta vplivale na višino deležev. Pravdni stranki sta bili do leta 1977 nezaposleni in ne mogoče je, da bi imeli v obdobju do toženčeve prve redne zaposlitve leta 1977 enake dohodke. Tožnica je namreč v tem obdobju redno in pogosto prevajala za podjetja, opravljala delo prevajalke na sejmih in redno inštruirala otroke. Toženec v obdobju od leta 1991 do 1993 ni bil zaposlen, sodišče pa je prezrlo, da ga je tožnica ves čas njegove brezposelnosti tudi preživljala in v tem času izključno sama preživljala tudi oba otroka. Te okoliščine pa ob odločanju sodišče prve stopnje ni upoštevalo niti ocenilo tožničinih prispevkov v tej smeri. Nadalje tožnica poudarja, da mora biti skupno premoženje razvezanih zakoncev obravnavano enovito, celovito in hkrati. Zato sodišče ni imelo nobene materialnopravne podlage za presojo, po kateri naj bi imela na stanovanju 70% lastninski delež, na vsem preostalem skupnem premoženju (garaža in premične stvari) pa 65% lastinnski delež. Sodišče je pravilno ugotovilo, da je tožničin delež na stanovanju večji od zahtevanega, tak večji delež pa bi moralo obravnavati v okviru vsega fonda skupnega premoženja in pri tem v celoti ugoditi tožbenemu zahtevku. Ob nepravilni odločitvi o glavnem zahtevku pa je nepravilna tudi odločitev o stroških.

Toženec se pritožuje zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter predlaga, naj sodišče druge stopnje sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V obrazložitvi pritožbe navaja, da se strinja z ugotovitvijo glede obsega skupno pridobljenega premoženja pač pa se pritožuje zoper sodbo v delu, ki se nanaša na deleže pravdnih strank. Ne spušča se v del, ki se tiče razmerij s strani izplačevalcev izkazanih osebnih dohodkov. Ne more pa se strinjati z izenačitvijo dohodkov pravdnih strank pred toženčevo redno zaposlitvijo v času izvenzakonske skupnosti med strankama. Poudarja, da v čas trajanja izvenzakonske skupnosti sodi plačevanje kredita za garsonjero. Graja dokazno oceno sodišča prve stopnje, in poudarja, da pričanje tožničinega brata ne more biti verodostojno. Prenapihnjeni so tudi takratni dohodki tožnice iz naslova inštrukcij in prevajanj. Toženec res ni zbiral podatkov o svojih zaslužkih, ki jih je veliko dobil "na črno", jih pa je dejansko prejemal, saj si sicer pravdni stranki ne bi mogli toliko privoščiti. Tudi toženec je opravljal inštrukcije in honorarno delo. Toženec je šele sedaj v pritožbenem postopku dobil od Fakultete za organizacijske vede potrdilo o honorarjih, ki jih je prejel pri njih za leto 1986, 1987 in 1988, kar kot nov dokaz prilaga pritožbi.

Opozarja na izvedeniško mnenje, ki kaže, da je bilo štirisobno stanovanje plačano v višini 97,2% do 22.4.1983 in razlika po tem obdobju. Računi glede nakupa pohištva res glasijo na ime toženke, čeprav jih je često plačeval toženec, ki je plačeval tudi druge družinske potrebe. Tudi pri izpolnjevanju družinskih obveznosti je toženec sodeloval povsem enakovredno. Nadpovprečno se je ukvarjal tudi z obema otrokama v smislu učenja, vzgoje in športa, s čimer se ukvarja še vedno. Toženec je aktivno sodeloval pri nakupu in načrtovanju opremljanja stanovanj in sam izdelal posebno kovinsko okovje za kopalnico in rože, montiral pohištvo, večkrat prepleskal garsonjer, lepil ploščice v kuhinji, prestavil zid in opravljal fizična težja opravila.

Pritožbi sta delno utemeljeni, in sicer v spodaj navedenem obsegu: Sodišče druge stopnje je ob preizkusu izpodbijane sodbe v mejah razlogov, ki so navedeni v obeh pritožbah ugotovilo, da uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, kolikor se pritožbi nanašata na delež tožnice na štirisobnem stanovanju. Ob odločanju o tožničinem deležu na navedenem stanovanju je sodišče prve stopnje dejansko stanje dovolj popolno ugotovilo ter tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Sodišče druge stopnje tudi ni ugotovilo kakih kršitev iz razlogov, na katere mora paziti v skladu z določilom 2. odstavka 365. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP/77 po uradni dolžnosti. Tožeča stranka utemeljeno poudarja v pritožbi, da mora v pravdi o deležu zakoncev na določenem predmetu skupnega premoženja sodišče upoštevati celotno skupno premoženje in prispevke in deleže k pridobitvi tega skupnega premoženja. Sklad skupnega premoženja mora biti obravnavan enotno, celovito in hkrati. Pač pa je možna izjema glede posameznih predmetov, če so bili prispevki zakoncev zelo različni. Za tak primer pa gre po mnenju pritožbenega sodišča ob določitvi deleža tožnice na štirisobnem stanovanju, kar je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi utemeljeno upoštevalo. Razlogi v tej smeri so obširni, logični in prepričljivi ter se jim sodišče druge stopnje v celoti pridružuje v izogib ponavljanja. V sporu o tem, kolikšen je delež vsakega zakonca na skupnem premoženju, upošteva sodišče ne le dohodek vsakega zakonca, temveč tudi druge okoliščine, kot na primer pomoč, ki jo zakonec daje drugemu zakoncu, varstvo in vzgojo otrok, opravljanje domačih del, skrb za ohranitev premoženja in vsako drugo obliko dela in sodelovanja pri upravi, ohranitvi in povečanju skupnega premoženja (2. odstavek 59. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih , ZZZDR, Ur.l. SRS štev. 14/89). Katera dejstva je šteti za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj in na podlagi uspeha celotnega postopka. Tako je ravnalo tudi sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi glede določitve tožničinega deleža na štirisobnem stanovanju ter v tej smeri skrbno izvedlo dokazni postopek. Tudi sodišče druge stopnje nima nobenega pomisleka glede ugotovitve v izpodbijani sodbi, ki se nanaša na delež tožnice na štirisobnem stanovanju, pri čemer je sodišče pravilno poudarilo, da mora odločati le v okviru postavljenih tožbenih zahtevkov. Ob ugotovljenem dejanskem stanju ter zlasti upoštevaje, da je bilo sporno stanovanje kupljeno dne 12.3.1984, tudi pritožbena izvajanja obeh strank, kolikor se nanašajo na tožničin delež na štirisobnem stanovanju, ne morejo omajati pravilnih zaključkov sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi.

Po določilu 1. odstavka 352. člena ZPP sme v pritožbi navajati pritožnik nova dejstva in predlagati nove dokaze. Ko se skicuje na nova dejstva mora navesti nove dokaze, s katerimi naj bi se ta dejstva dokazala,ko predlaga nove dokaze, pa mora navesti dejstva, ki jih želi z njimi dokazati. To sta storila v obravnavanem primeru oba pritožnika. Tožnica je uveljavljala večji delež v postopku zaradi večjega dohodka, zaradi pretežne skrbi za gospodinjstvo in otroke ter pridobivanje premoženja, zaradi prispevka kupnine iz prodaje garsonjere,ki je bila v izključni lasti tožnice, v nakup štirisobnega stanovanja ter zaradi odplačila večjega deleža kreditov za premično in nepremičnino premoženje. V pritožbi pa opozarja, da toženec v obdobju od leta 1991 do 1993 ni bil zaposlen in je sodišče prezrlo, da je tožnica ves čas toženčeve brezposlenosti toženca tudi preživljala ter v tem času izključno sama preživljala tudi oba otroka, kar bi moralo sodišče upoštevati pri višini njenega deleža na skupnem premoženju. Toženec pa v pritožbi opozarja, da je šele sedaj, v pritožbenem postopku, dobil od Fakultete za organizacijske vede potrdilo o honorarjih, ki jih je prejel od njih za leto 1986, 1987 in 1988 ter priložil pritožbi kot nov dokaz potrdilo navedene fakultete z dne 10.2.1998. Zaradi pritožbenih navedb obeh pravdnih strank pa po mnenju sodišča druge stopnje obstaja dvom glede deležev pravdnih strank na skupnem premoženju, razen glede tožničinega deleža na štirisobnem stanovanju. Zato je sodišče druge stopnje pritožbama delno ugodilo ter sodbo delno razveljavilo, kot izhaja iz izreka.

Sodišče prve stopnje bo moralo zato v dopolnjenem postopku preveriti pritožbene trditve ter v ta namen izvesti dokaze, ki jih predlagata pritožnika. Šele potem,ko bo sodišče znova skrbno in kritično ocenilo vse izvedene dokaze, bo lahko pravilno odločilo tudi o deležih pravdnih strank na preostalem ugotovljenem skupnem premoženju.

Ker je delno razveljavilo odločbo o glavni stvari, je sodišče druge stopnje moralo razveljaviti tudi odločitev o pravdnih stroških, o katerih bo moralo odločiti sodišče ponovno, v skladu z doseženim uspehom strank v postopku.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu 4. odstavka 166. člena ZPP.