Jedro

Iz listin upravnega spisa izhaja med strankama nesporen podatek, da v prostorskih aktih sporna zemljišča niso opredeljena kot zemljišča za izkoriščanje mineralne snovi, ampak kot gozdna zemljišča. Da ta podatek ni sporen, dokazuje med drugim tudi tožnikova izjava dana na zapisnik 6. 7. 2015, v kateri je navedel, da je že predlagal spremembe prostorskega plana in da občinski prostorski načrt še ni bil potrjen. Ob tem nespornem podatku, je bil utemeljeno izrečen ukrep iz prvega odstavka 139. člena ZRud-1-UPB3, to je prepoved izvajanja nezakonitih rudarskih del.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ je v 1. točki izreka izpodbijane odločbe A.A., samostojni podjetnik, odredil takojšnje prenehanje izvajanja nezakonitih rudarskih del v nelegalnem kopu v gozdnem prostoru na parc. št. 476/1 in 223/20 v k.o. … (bivši kamnolom B.), ki jih je samostojni podjetnik izvajal, ne da bi imel pridobljeno rudarsko pravico ali dovoljenje za opustitev rudarskih del, oziroma brez izdanega soglasje Zavoda za gozdove, ki bi poseg v gozdni prostor na navedenih parcelah dovoljeval. Odredil je tudi, da prepoved poseganja v gozdni prostor na način, da izvaja rudarska dela, velja do pridobitve soglasja Zavoda za gozdove, pridobitve rudarske pravice ali dovoljenja za opustitev rudarskih del. 2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je gozdarska inšpektorica Inšpektorata RS za kmetijstvo, gozdarstvo, lovstvo in ribištvo, 3. 7. 2015 opravila pregled opuščenega kamnoloma B., ki se nahaja na parc. št. 476/3 v lasti Krajevne skupnosti ..., v velikosti 25,37 ara, ter na parc. št. 476/1 in 223/20 v lasti Republike Slovenije. Ob pregledu je bilo ugotovljeno, da se iz nelegalnega kopa odvaža mineralna surovina, pesek, predvsem od vznožja kamnoloma s parc. št. 476/1 ter med drugi ugotovljeno tudi, da je ob vstopu v kamnolom postavljena nova kovinska zapornica, z novo ključavnico. V postopku je sodeloval zavezanec, ki je v izjavi z dne 6. 7. 2015 pojasnil, da so v mesecu marcu 2015, na podlagi Strokovnega mnenja z analizo podlag za izvajanje del v kamnolomu B., ki ga je 25. 7. 2014 izdelala C. d.o.o. na podlagi Načrta za izvedbo del - skice prikaza končnega stanja kamnoloma B., ki ga je C. d.o.o. izdelala 30. 9. 2014 in pogodbe s KS … z dne 10. 9. 2014, pristopili k izvajanju del čiščenja celotnega kamnoloma B., tako na parceli 476/3, kot na parceli 476/1. Zavezanec je predložil odločbo Skupščine občine Laško iz 1978 in zapisnik rudarskega inšpektorja in navedel, da se mineralna surovina izkorišča za potrebe KS ..., nima pa pridobljenega upravnega dovoljenja za sanacijo ali izkoriščanje kamnoloma. Predlagal je že spremembo prostorskega plana, vendar OPN še ni potrjen, prav tako nima dovoljenja Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov za izkoriščanje ali sanacijo kamnoloma.

3. V ugotovitvenem postopku se je gozdarska inšpektorica seznanila s podatki, ki jih je posredoval Č.Č., pogodbo med KS … in zavezancem z dne 10. 9. 2014, z veljavnostjo do 31. 12. 2015 in ugotovila, da je predmet pogodbe sanacija kamnoloma in da v času sklepanja pogodbe načrt sanacije še ni bil izdelan. Po pogodbi z izkopanimi količinami peska razpolaga KS ..., z izkopanimi količinami, ki predstavljajo vrednost sanacijskih del in s sanacijo neposredno povezanih stroškov izvajalca, pa prosto razpolaga izvajalec del. Pisno pojasnilo ali gre v kamnolomu B. za izvajanje nezakonitih del, je na podlagi zaprosila prvostopenjskemu organu posredovala tudi rudarska inšpekcija, ki je med drugim pojasnila, da se v kamnolomu B. ne izvršuje sanacija, ker dovoljenje za opustitev rudarskih del ni bilo izdano, upravna odločba Občine Laško iz leta 1978, pa ne predstavlja dovoljenja za opustitev rudarskih del. Gozdarska inšpekcija je pojasnila rudarske inšpekcije poslala v vednost inšpekcijskemu zavezancu, ki je nanje podal pripombe.

4. Po proučitvi dokazil in pojasnil v zadevi je gozdarska inšpekcija ugotovila, da je po prostorskem planu namenska raba parc. št. 476/3, 476/1 in 223/20 v k.o. ..., gozd. Za te parcele ni podeljena koncesija in ni pridobljena rudarska pravica. Prav tako Zavod za gozdove ni izdal soglasja po prvem odstavku 21. člena Zakona o gozdovih (v nadaljevanju ZG), ki bi dovoljevalo izvajanje posegov na tem prostoru. Odločba Občine Laško iz leta 1978 je izčrpana, ker se je mineralna surovina, ki se je lahko pridobivala skladno z njo, že izkoristila, proizvodnja peska v preteklosti, pa je močno presegla obseg dovoljene proizvodnje iz odločbe, kar potrjuje tudi strokovno mnenje C. d.o.o. Prav tako je iz navedenega strokovnega mnenja razvidna pristojnost gozdarske inšpekcije, rudarska inšpekcija pa bi bila pristojna, če bi šlo za legalni pridobivalni prostor. S strani zavezanca je bil v soglasju z KS ..., sprožen postopek za spremembo prostorskega plana, z namenom legalizacije kamnoloma. Na podlagi navedenega v kamnolomu B., v prvi polovici leta 2015, poseganje v gozdni prostor z namenom izkoriščanja mineralne surovine ni bilo dovoljeno.

5. Pri presoji, ali so bili med 1. 3. 2015 in 3. 7. 2015 na obravnavanem gozdnem prostoru izvršeni posegi dovoljene sanacije kamnoloma, ki bi se smela vršiti tudi vnaprej, je gozdarska inšpekcija sledila pojasnilu rudarske inšpekcije, da predpisano dovoljenje za opustitev rudarskih del po rudarskih predpisih ni izdano in da upravna odločba Občine Laško iz leta 1978 ne predstavlja dovoljenja za opustitev rudarskih del. KS … je na podlagi dovoljenje za izkoriščanje ostala zavezanka končne sanacije, vendar gozdarska inšpekcija ni sledila navedbam zavezanca in strokovnemu mnenju C. d.o.o., da je dovoljenje Občine Laško iz leta 1978 hkrati dovoljenje za sanacijo oziroma dovoljenje za opustitev izvajanja rudarskih del po 96. členu sedaj veljavnega Zakona o rudarstvu, ne glede na določbe 150.c člena, v povezavi z 98., 99. in 100. členom istega zakona ter da izdelana situacija - skica kamnoloma po izvršeni sanaciji, ki jo je izdelala C. d.o.o. 23. 9. 2014, zadostuje predpisom. Prvostopenjski organ je obširno pojasnil tudi razloge za izrečeni ukrep ter se opredelil do izjave zavezanca z dne 6. 7. 2015 ter pojasnil tudi, da je bila posledica izvedenih poseganj nezakonito pridobljena premoženjska korist zavezanca, ki bo obravnavana v prekrškovnem postopku.

6. Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano je pritožbo zoper izpodbijano odločbo zavrnilo.

7. Tožnik vlaga tožbo iz vseh razlogov Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Prepričan je, da je njegova aktivna legitimacija sporna, saj ni ne lastnik zemljišča, ne nosilec dovoljenja in kot pogodbeni izvajalec ne more biti neposredni ali edini inšpekcijski zavezanec. Lahko bi bil zgolj stranski udeleženec. Prav tako izrek izpodbijane odločbe temelji na napačni ugotovitvi, da je izvajal nezakonita rudarska dela, v nelegalnem kopu. Tožnik je že v inšpekcijskem postopku dokazoval, da ima naročnik del za konkretni poseg dovoljenje, ki je bilo izdano 1978. leta in je to zakonita podlaga za rabo mineralne surovine, do česar se inšpekcijski in pritožbeni organ nista ustrezno opredelila. Ne strinja se z navedbo prvostopenjskega organa, da je odločba Občine Laško iz leta 1978 izčrpana, oziroma navedbo pritožbenega organa, da ta odločba ne more predstavljati podlage za pridobitev rudarske pravice za izkoriščanje po določbah ZRud-1. 8. V tožbi opozarja na nepravilno navedbo lokacije, kjer naj bi izvajal nezakonita rudarska dela. Vznožje kamnoloma se nahaja na parc. št. 475/3. Za to lokacijo nedvomno velja dovoljenje iz leta 1978, na podlagi katerega ima KS pravico do rabe mineralne surovine za lastne potrebe, saj si za takšno rabo ni bilo treba pridobiti rudarske pravice (prvi odstavek 105. člena Zakona o rudarstvu, Ur. l. RS št. 56/99), ki se je uporabljal do 31. 12. 2010. Prav tako je tožnik prepričan, da v njegovem primeru ne gre za nezakonita rudarska dela, čeprav so se izvajala brez rudarske pravice za izkoriščanje. Dela se namreč izvajajo v skladu z izdanim dovoljenjem in se mineralna surovina ne prodaja na trgu. Tožnik pojasnjuje tudi, da je v zvezi s posegom v gozdni prostor gozdarska inšpektorica ugotovila, da je po občinskem prostorskem planu namenska raba spornih zemljišč gozd, in da za te parcele ni bilo izdano soglasje po prvem odstavku 21. člena Zakona o gozdovih. Tožnik se z ugotovitvami inšpekcije o namenski rabi strinja, ne strinja pa se z ugotovitvami pritožbenega organa. Inšpekcijski organ namreč ni preveril, ali si je bilo treba tudi v letu 1978 pridobiti soglasje za poseg v gozdni prostor. Prepričan je, da je prepovedana dela izvajal na zakoniti podlagi in da ni bil dolžan preverjati, ali je bilo na ime nosilca dovoljenja (KS) izdano dovoljenje ali soglasje za poseg v gozdni prostor. Kot nedoločen in neizvršljiv ocenjuje izrek, ki navaja, da se zavezancu prepoveduje nezakonita rudarska dela zaradi poseganja brez koncesije oziroma rudarske pravice za izkoriščanje ali brez soglasja za poseg v gozdni prostor. Tožnik ponovno navaja, da je KS nosilec dovoljenja in rudarska pravica ni bila potrebna oziroma se določbe ZRud-1 v tem primeru uporabljajo smiselno, v kolikor ne posegajo v pridobljene pravice. ZRud-1 ne posega v pravice, ki jih je KS pridobila s prej navedenim dovoljenjem, zato tudi raba mineralne surovine na podlagi tega dovoljenja, ni v nasprotju s temi določbami. Sklicuje se na prakso Upravnega sodišča, ki je v takih primerih (torej tudi v primerih, ko po tožnikovem mnenju ni šlo za gospodarsko izkoriščanje, sodišče opravilo inšpekcijsko odločbo, sodba I U 804/2009-12 z dne 24. 6. 2010). Sodišču predlaga, da po izvedbi predlaganih dokazov izda sodbo, s katero odpravo izpodbijano odločbo in zadevo vrne gozdarski inšpektorici v nov postopek ter odpravi tudi odločbo drugostopenjskega organa. Sodišču predlaga tudi povrnitev stroškov postopka.

9. Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise in odgovor na tožbo, v katerem prereka tožbene navedbe kot neutemeljene iz razlogov, navedenih v obrazložitvi izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

K I. točki izreka:

10. Tožba ni utemeljena.

11. Po presoji sodišča je odločitev organa prve stopnje, potrjena z odločitvijo organa druge stopnje, pravilna in zakonita, zato se sodišče sklicuje na razloge odločbe organa prve stopnje, dopolnjene z razlogi organa druge stopnje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10 - v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi s tožbenimi ugovori pa dodaja:

12. V zadevi ni sporno pridobivanje mineralne surovine-peska iz kamnoloma B., zato se v tem primeru uporabljajo določbe Zakona o rudarstvu (Uradni list RS, št. 14/14, v nadaljevanju ZRud-1-UPB3). ZRud-1-UPB3 v določbi 122. člena za izvedbo nadzora nad določili tega zakona določa pristojnosti rudarskega inšpektorja in v določbi 123. člena posebnosti in izjeme pri inšpekcijskem nadzoru, tako da v skladu z določbo tega člena inšpekcijski nadzor z vidika nezakonitega izvajanja rudarskih del v gozdovih izvaja inšpektor oziroma inšpektorica inšpekcije, pristojne za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano z delovnim področjem varstva gozdov (v nadaljnjem besedilu: gozdarski inšpektor), ki v skladu s predpisi, ki urejajo gozdove in v skladu z drugim odstavkom tega člena v okviru svojega inšpekcijskega nadzorstva izdaja potrebne ukrepe in odločbe na podlagi pooblastil, ki jih ima v predpisih varstva gozdov in z njimi seznanja rudarsko inšpekcijo.

13. Sodišče v zadevi, kot ključno ugotovitev za izrek spornega ukrepa, izpostavlja med strankama nesporno ugotovitev gozdarske inšpekcije, da je po prostorskem planu namenska raba parc. št. 476/3, 476/1 in 223/20 v k.o. … gozd in da za te parcele Zavod za gozdove ni izdal soglasja po prvem odstavku 21. člena Zakona o gozdovih (v nadaljevanju ZG), ki bi dovoljevalo izvajanje posegov na tem prostoru. ZG v določbi prvega odstavka 21. člena namreč določa, da je za graditev objektov in posege v gozd oziroma gozdni prostor treba pridobiti soglasje Zavoda za gozdove Slovenije in v določbi 1. alineje tretjega odstavka 77. člena, da ima inšpektor pri opravljanju inšpekcijskega nadzora nad izvajanjem tega zakona in predpisov, izdanih na njegovi podlagi, če ugotovi, da so ti predpisi kršeni, pravico in dolžnost odrediti ukrepe, da se ugotovljene nepravilnost in pomanjkljivosti odpravijo v določenem roku. Navedeno po presoji sodišča pomeni, da je bila za izvedbo spornega inšpekcijskega nadzora pristojna gozdarska inšpekcija.

14. Sodišče v nadaljevanju ugotavlja tudi, da pristojnosti inšpektorja iz prvega odstavka 123. člena tega zakona (v spornem primeru gozdarskega inšpektorja) določa tudi (specialna) določba 139. člena ZRud-1-UPB3, ki določa, če inšpektor iz prvega odstavka 123. člena ZRud-1-UPB3 ob opravljanju nadzorstva sam ali na podlagi obvestila ugotovi, da se na zemljiščih, za katera niso izdani prostorski akti, namenjeni rudarstvu v skladu s 151. členom tega zakona, izvajajo ali so se izvajala nezakonita rudarska dela, postopa skladno s prvim odstavkom tega člena za postopanje rudarskega inšpektorja. Iz listin priloženega upravnega spisa izhaja med strankama nesporen podatek, da v prostorskih aktih sporna zemljišča niso opredeljena kot zemljišča za izkoriščanje mineralne snovi, ampak kot gozdna zemljišča. Da ta podatek ni sporen, dokazuje med drugim tudi tožnikova izjava dana na zapisnik 6. 7. 2015, v kateri je navedel, da je že predlagal spremembe prostorskega plana in da občinski prostorski načrt še ni bil potrjen. Ob tem nespornem podatku, je bil po presoji sodišča utemeljeno izrečen tudi ukrep iz prvega odstavka 139. člena ZRud-1-UPB3, prepoved izvajanja nezakonitih rudarskih del. 15. V nadaljevanju sodišče ugotavlja tudi, da je v zadevi pomembna tudi med strankama sporna ugotovitev, ali je dovoljenje, št. 351-366/78-3/10 z dne 10. 11. 1978, izdano Krajevni skupnosti ..., za izkoriščanje in pridobivanje kamnine - dolomita v kamnolomu B. za posipavanje krajevnih cest na območju KS ..., veljavno tudi v času izvajanja spornih rudarskih del. Sodišče pritrjuje stališču obeh upravnih organov, da to dovoljenje, v povezavi s pogodbo sklenjeno med KS … in zavezancem z dne 10. 9. 2014, ne predstavlja podlage za pridobitev rudarske pravice za izkoriščanje po določbah ZRud-1-UPB3. Dovoljenje, ki ga je izdala Skupščina občine Laško dne 10. 11. 1978, je bilo namreč izdano v času veljavnosti Zakona o rudarstvu (Ur. l. SRS št. 17/75, 29/86 in 24/89), ki je prenehal veljati 28. 7. 1999, ko je začel veljati Zakon o rudarstvu (Uradni list RS, št. 56/1999, 110/2002-ZGO-1, 115/2001, 46/2004, 114/2006- ZUE, 68/2008, 61/2010 - ZRud-1, 76/2010 - ZRud-1A), v nadaljevanju ZRud), ki je prenehal veljati 31.12.2010. ZRud v prehodnih in končnih določbah, dovoljenj, ki so bila izdana na podlagi Zakona o rudarstvu iz leta 1975, ni podaljšal oziroma ni izenačil s koncesijo za izkoriščanje oziroma dovoljenjem za pridobitev rudarske pravice, ki se je zahtevala za zakonito izkoriščanje mineralnih surovin. Iz tega razloga sodišče pritrjuje upravnima organoma, da dovoljenje, št. 351-366/78-3/10 z dne 10. 11. 1978 ne more predstavljati veljavnega dovoljenja za pridobivanje mineralne surovine.

16. Sodišče zavrača tudi tožbeni ugovor, ki se nanaša na uporabo določbo prvega odstavka 21. člena ZG. Po tožnikovem mnenju bi bilo treba presoditi, ali je bilo dovoljenje za poseg v gozdni prostor treba pridobiti tudi v letu 1978. Odločitev sodišča temelji na ugotovitvi, da je za presojo zakonitosti izpodbijanega inšpekcijskega ukrepa relevantna že ugotovitev namenske rabe zemljišč in ugotovitev, ali je bilo za izkoriščanje mineralne surovine pridobljeno ustrezno upravno dovoljenje.

17. Glede na navedeno je sodišče presodilo, da tožba ni utemeljena in jo je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.

K II. točki izreka:

18. Odločitev o stroških postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.