Jedro

Obramba zadosti dokaznemu bremenu, če pri utemeljevanju pravne relevantnosti in obstoja dokaza določno zatrjuje (1) pravno relevantno dejstvo, katerega obstoj oziroma neobstoj sodišče ugotavlja, (2) dokazno sredstvo in (3) če z navedbo okoliščin utemelji, da bo z izvedbo predlaganega dokaza mogoče sklepati o (ne)obstoju pravno relevantnega dejstva ter da bo dokaz v korist obsojenca. Kakor hitro je izkazano, da bi iz nekega dokaza izhajal dvom, ki bi zaradi domneve nedolžnosti imel za posledico oprostilno sodbo, mora sodišče tak dokazni predlog sprejeti.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega M.F. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojenec je dolžan plačati povprečnino 1.000 EUR.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Mariboru je z uvodoma navedeno sodbo na podlagi tretjega odstavka 415. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) izreklo, da ostane v celoti v veljavi sodba Temeljnega sodišča v Mariboru - Enota v Mariboru z dne 14.12.1988, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru z dne 1.3.1989, s katero je bila obdolženemu zaradi kaznivega dejanja po prvem odstavku 168. člena KZ RS v zvezi z 19. členom KZ SFRJ izrečena kazen pet let zapora. Odločilo je, da je obdolženec dolžan povrniti stroške kazenskega postopka in plačati povprečnino 40.000 SIT. Višje sodišče v Mariboru je pritožbo zagovornika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter odločilo, da je obdolženec dolžan povrniti stroške pritožbenega postopka - povprečnino 100.000 SIT.

Zoper navedeno pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP, ker je sodišče prekršilo obsojenčevo pravico do obrambe (točka I zahteve); zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ker o odločilnih dejstvih obstaja nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini zapisnika o izpovedbi priče v postopku in med samim zapisnikom (točka II) ter zaradi kršitve kazenskega zakona po petem odstavku 99. člena KZ SFRJ, ker je izvršitev kazni zapora absolutno zastarala (točka III). Predlagal je, da Vrhovno sodišče izpodbijani sodbi razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje, oziroma da do odločitve o zahtevi za varstvo zakonitosti odloži izvršitev izpodbijanih sodb oziroma po uradni dolžnosti ugotovi, da je izvršitev kazni zapora absolutno zastarala.

Vrhovna državna tožilka K.U. v odgovoru na zahtevo (drugi odstavek 423. člena ZKP) predlaga, naj jo Vrhovno sodišče zavrne, ker zatrjevane kršitve zakona niso podane, zahteva pa uveljavlja tudi nedovoljen razlog nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Odgovor vrhovne državne tožilke je bil vročen obsojencu in zagovorniku, ki se o njem nista izjavila.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

1. Vložnik zahteve v točki I uveljavlja kršitev obsojenčeve pravice do obrambe (drugi odstavek 371. člena ZKP), ker sodišči nista (po kriterijih v odločbi Ustavnega sodišča RS opr. št. Up-34/93 z dne 8.6.1995) obrazložili in utemeljili razlogov o zavrnitvi dokaznih predlogov obrambe za zaslišanje priče D.U. in da se opravi njegovo soočenje s pričama I.B. in J.K. Vložnik trdi, da je materialnopravno relevantnost predlaganih dokazov izkazal s potrebno stopnjo verjetnosti, kar utemelji z navedbami: da bi se sodišče z izvedbo teh dokazov neposredno prepričalo, da obsojeni F. ni storilec kaznivega dejanja; da je D.U. (ki je kot sostorilec že bil pravnomočno obsojen za obravnavano kaznivo dejanje) ves čas trdil, da pri kaznivem dejanju ropa ni bil udeležen M.F., temveč oseba, ki se je njemu in I.B. v Nemčiji predstavila kot J.K. ter da je že pri prvem zaslišanju, in ne šele po predočenju dejstev, ki J.K. izključujejo kot storilca kaznivega dejanja, dvomil v njegovo identiteto. Zatrjuje tudi, da je sodišče ravnalo arbitrarno, ker dokaznim predlogom obrambe ni ugodilo, čeprav iz izpovedbe D.U. izhaja dvom, kdo je bil sostorilec kaznivega dejanja.

Iz podatkov spisa izhaja, da je sodišče prve stopnje sprva ugodilo dokaznemu predlogu obrambe za zaslišanje D.U., da pa je kasneje od neposrednega zaslišanja te priče odstopilo, saj je ugotovilo, da se priča na naslovu stalnega prebivališča ne nahaja in da prebiva na Nizozemskem na neznanem naslovu. V nedosegljivost te priče se je na podlagi lastnih poizvedb (četrti odstavek 377. člena ZKP) prepričalo tudi sodišče druge stopnje (sodba, stran 3) in pritožbene navedbe o pričini dosegljivosti zavrnilo kot neutemeljene. Vložnikovo vztrajanje pri navedbah, da ima D.U. prijavljeno stalno prebivališče in da je sodišču dosegljiv pomeni nedovoljeno izpodbijanje dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP).

V navedeni procesni situaciji je sodišče prve stopnje dokaz izvedlo posredno in na glavni obravnavi dne 15.5.2001 prebralo izpovedbi D.U. z glavne obravnave dne 14.12.1988 ter z dne 22.3.1990. Odstop od načela neposrednosti je bil v tem primeru, kot je pravilno poudarilo pritožbeno sodišče, utemeljen na dveh pravnih podlagah: na 1. točki prvega odstavka 340. člena ZKP, po kateri sme sodišče prebrati zapisnik o prejšnji izpovedbi priče, če je ni mogoče najti, ter na drugem odstavku 340. člena ZKP, saj je bila na glavni obravnavi izpovedba D.U. prebrana v soglasju s strankami. Po navedenem ne more biti dvoma, da so bili izpolnjeni (formalni) zakonski pogoji za branje zapisnikov o prejšnjih izpovedbah D.U. Neutemeljen je očitek nižjima sodiščema, da dokaznih predlogov obrambe nista utemeljili skladno z ustavnosodnimi kriteriji, ki jih zagovornik korektno povzema, saj naj bi obramba z zadostno stopnjo verjetnosti izkazala materialnopravno relevantnost predlaganih dokazov, ki vnašajo dvom v ugotovitev, da je bil M.F. sostorilec obravnavanega kaznivega dejanja.

Skladno z merili, ki jih je ustaljena ustavnosodna praksa postavila za odločanje o dokaznem predlogu v smislu 3. alineje 29. člena Ustave RS, sodišče mora ugoditi dokaznemu predlogu, če obramba zadosti svojemu dokaznemu bremenu in pravno relevantnost ter obstoj dokaza utemelji s potrebno stopnjo verjetnosti, pri čemer je v dvomu vsak dokazni predlog v korist obdolženca in ga sodišče mora izvesti, razen če je očitno, da dokaz ne more biti uspešen. Kakor hitro je izkazano, da bi iz nekega dokaza izhajal dvom, ki bi zaradi domneve nedolžnosti imel za posledico oprostilno sodbo, mora sodišče tak dokazni predlog sprejeti. Obramba zadosti svojemu dokaznemu bremenu, če pri utemeljevanju pravne relevantnosti in obstoja dokaza določno zatrjuje (1) pravno relevantno dejstvo, katerega obstoj oziroma neobstoj sodišče ugotavlja s pomočjo predlaganega dokaza, (2) dokazno sredstvo, s katerim se dokazuje (ne)obstoj zatrjevanega dejstva in (3) če z navedbo okoliščin utemelji, da bo z izvedbo in uporabo predlaganega dokaza mogoče sklepati o (ne)obstoju pravno relevantnega dejstva, in da bo dokaz v korist obsojenca oziroma zanj uspešen.

Po pregledu izpodbijanih sodb je treba ugotoviti, da sta se nižji sodišči do dokaznih predlogov obrambe obrazloženo opredelili. Sodišče prve stopnje je med drugim (sodba, stran 9) ugotovilo, da je v izvedenih dokazih imelo dovolj podlage za razsojo in da so dokazi, kot navaja, predlagani z namenom zavlačevanja postopka. Ustreznost navedene argumentacije je treba presojati v povezavi z izvedenimi dokazi, na katere se sklicuje sodišče prve stopnje, ko je zavrnilo izpovedbi M.F. in D.U., da ni bil F. sostorilec kaznivega dejanja, pač pa oseba, ki naj bi se izdajala za J.K. Pri tem se je oprlo zlasti na materialne sledove, ki M.F. kot sostorilca povezujejo s kaznivim dejanjem (prstna sled na čeladi, lasje na maskirnem pokrivalu, ki so v visokem odstotku morfološko podobni obsojenčevim lasem ter najdba obsojenčevih oblačil na mestu, kjer sta jih pustila storilca). Opozorilo je na številne vrzeli v zagovoru obsojenca, zaradi katerih ga je ocenilo kot neprepričljivega. Upoštevalo in sprejelo je izpovedbo J.K., ki je povedal, kar je potrjeno z uradnimi podatki, da se je v času storitve kaznivega dejanja nahajal v zaporu v Nemčiji ter podatek, da lasje na maskirnem pokrivalu morfološko niso podobni njegovim lasem. Ocenilo je, da se je D.U. začel sklicevati na lažno identiteto J.K. šele potem, ko je bil ta (na podlagi omenjenih okoliščin) dokončno izključen kot sostorilec kaznivega dejanja. Kot neprepričljive pa je zavrnilo tudi izpovedbe prič, ki so obdolženca razbremenjevale oziroma potrjevale njegov zagovor glede alibija (M.M. in I.F.) oziroma ki so potrjevale njegov zagovor o domnevno lažni identiteti J.K. (priča I.B.).

Sodišče druge stopnje (sodba, stran 4) je kot neutemeljene zavrnilo smiselno enake pritožbene navedbe zagovornika, kot jih ponavlja v zahtevi in presodilo, da (z zavrnitvijo dokaznih predlogov) obsojenčeve pravice do obrambe iz 29. člena Ustave niso bile prekršene. Poudarilo je, da je D.U. ves čas postopka obsojenca "intenzivno razbremenjeval" in da "z izostalim neposrednim zaslišanjem D.U. in posledično soočenjem z ostalimi pričami v dokaznem smislu obsojenec ni bil v ničemer prikrajšan", izpovedbi D.U. in I.B. o tem, da naj bi v Nemčiji prišlo do srečanja z nepravim J.K., pa se skladata.

Iz povzete obrazložitve izpodbijanih sodb določno izhaja stališče, da s posredno izvedbo dokaza (priča D.U.) in opustitvijo predlaganega soočenja prič obsojenec v pravici do obrambe (v smislu 3. alineje 29. člena Ustave) ni bil v ničemer prikrajšan. Drugače povedano, obramba sodišča ni prepričala oziroma ni izkazala z zadostno stopnjo verjetnosti, da bi izvedba predlaganih dokazov res potrdila obsojenčev zagovor kot zatrjuje obramba, da pri kaznivem dejanju poskusa ropa ni bil udeležen. Po oceni sodišč je bilo dejansko stanje tudi v tem pogledu na podlagi izvedenih dokazov dovolj razjasnjeno. Vrhovno sodišče zato ocenjuje, da so bili navedeni ustavnosodni kriteriji pri presoji dokaznih predlogov upoštevani in obrazloženi na način, da izpodbijanima sodbama tudi ni mogoče očitati arbitrarnosti (22. člen Ustave).

Vložnik tudi v zahtevi ostaja pri stališču, da je bila izvedba predlaganih dokazov potrebna in da je zadostil svojemu dokaznemu bremenu. Pri tem pa ne navaja prepričljivih ali novih okoliščin, iz katerih bi izhajalo, da bi bilo mogoče s predlaganimi dokazi obsojenca kot sostorilca kaznivega dejanja res izključiti. Vložnik ne pove niti tega, katera pravno relevantna dejstva bi bilo mogoče ugotoviti s ponovnim neposrednim zaslišanjem D.U., ki sicer obsojenca v celoti razbremenjuje kot sostorilca, vendar pa mu sodišče ne verjame. Ne utemelji tudi, zakaj in glede katerih okoliščin bi sodišče moralo opravilo predlagano soočenje prič (to se opravi, kadar se izpovedbe ne ujemajo glede pomembnih dejstev (člen 241/3 ZKP), pri čemer obramba niti ne zanika, da je pravi J.K. v času storitve kaznivega dejanja res bil v zaporu v Nemčiji in da se I.B. ter D.U. ne razhajata v navedbah, da naj bi v Nemčiji prišlo do srečanja z nepravim J.K., česar pa jima sodišče prav tako ne verjame. Med drugim tudi zato, ker sta v prvotni izpovedbi navajala podatke (prebivališče, opis), ki se povsem ujemajo s podatki o pravem J.K. Po navedenem zagovornik tudi v zahtevi za varstvo zakonitosti ni z verjetnostjo izkazal pravne relevantnosti predlaganih dokazov.

Ne gre pritrditi tudi očitku zahteve (točka I/B), da naj bi sodišče druge stopnje kršilo obsojenčevo pravico do obrambe, ker ni odgovorilo na pritožbene navedbe, da bi bilo nujno potrebno odrediti izvedenca, ki bi ugotovil, ali so bili trije lasje, najdeni na maskirnem pokrivalu, resnično obsojenčevi.

Iz obrazložitve drugostopenjske sodbe izhaja, da je sodišče vse pritožbene ugovore, povezane z dejanskim stanjem (konkretno tudi z vprašanjem, komu so pripadali najdeni lasje), zavrnilo kot neutemeljene. Med drugim je navedlo, da ni prezrlo izpovedbe strokovnjaka J.M., da je bilo na maskirnem pokrivalu št. 2 najdenih šest las, od katerih so bili trije (v visokem odstotku) morfološko podobni obsojenčevim lasem, preostali trije pa so se morfološko razlikovali. Opozorilo je tudi na nesmiselnost pojasnil obsojenca in D.U., da naj bi sledovi nastali pri natikanju pokrivala v stanovanju obsojenčevega brata ter na dejstvo, da je bil J.K. dokončno izključen kot storilec kaznivega dejanja in da je bil to tudi razlog za spremembo v izpovedbah D.U. in I.B., da sta imela opraviti z moškim, ki ga v resnici nista poznala. Po navedenem je sodišče druge stopnje sklenilo, da je obsojenec z maskirnim pokrivalom prišel v stik pri izvršitvi kaznivega dejanja, ko je to pokrivalo uporabil, zaradi česar dokaznega postopka v tej smeri ni treba dopolnjevati. Iz navedene obrazložitve smiselno izhaja, da se je pritožbeno sodišče opredelilo tudi do pritožbenih navedb, ki naj bi bile po navedbah zahteve prezrte.

2. Zagovornik tudi neutemeljeno uveljavlja (točka II) absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP ("protispisnost"), ker naj bi sodišče prve stopnje (sodba, stran 5) napačno povzelo, da je D.U. spremenil svojo izpovedbo o identiteti sostorilca šele potem, ko mu je sodišče predočilo nekatera dejstva, ki J.K. izključujejo kot sostorilca, čeprav naj bi že pred tem, kot navaja zagovornik, dvomil o pravi identiteti osebe, ki se mu je predstavila kot J.K. Ugotovitev sodišča, da priča D.U. prilagaja svojo izpovedbo ugotovljenim dejstvom, v bistvu pomeni razlago vsebine in pomena takšne izpovedbe za oceno verodostojnosti priče, zato zagovornik z izpodbijanjem te presoje uveljavlja nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ne pa zatrjevane procesne kršitve. Ugotoviti je tudi treba, da zagovornik z ničemer ne izkaže vpliva zatrjevane procesne kršitve, na katero se smiselno sklicuje (peti odstavek 299. člena ZKP), na zakonitost sodbe, ko trdi, da sodišče prve stopnje na glavni obravnavi 15.5.2001 ni obrazložilo svojega sklepa o zavrnitvi dokaznih predlogov obrambe.

3. Navedbe zahteve, da naj bi sodišči kršili četrti odstavek 97. člena in peti odstavek 99. člena KZ SFRJ, ker nista po uradni dolžnosti ugotovili, da je izvršitev kazni absolutno zastarala, presegajo meje preizkusa z zahtevo za varstvo zakonitosti. V okviru tega izrednega pravnega sredstva se Vrhovno sodišče omeji zgolj na preizkus kršitev zakona, ki so bile storjene s pravnomočno sodno odločbo ali sodnim postopkom, ki je tekel pred to odločbo. Vprašanje zastaranja izvršitve zaporne kazni (o katerem je sodišče med tem že pravnomočno odločilo tako, da je pritrdilo zagovornikovemu stališču), pa ne sodi v ta okvir.

Iz navedenih razlogov je Vrhovno sodišče Republike Slovenije na podlagi 425. člena ZKP zahtevo za varstvo zakonitosti v celoti zavrnilo.

Po določbah prvega odstavka 95. člena in 98.a člena ZKP obsojenec plača stroške postopka, ki nastanejo v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti. Pri odmeri povprečnine je Vrhovno sodišče skladno s tretjim odstavkom 92. člena ZKP upoštevalo obsojenčeve premoženjske razmere, kot so bile ugotovljene v postopku pred nižjima sodiščema, ter zamotanost zahteve, ki je terjala podrobnejšo proučitev dejanskega stanja.