Jedro

V kolikor stranka razpolaga s kakršnimkoli premoženjem, mora trditi in izkazati, da slednjega ne more unovčiti zaradi pridobitve sredstev za plačilo sodne takse in zakaj ne. Trditveno in dokazno breme v zvezi s tem je na njej. Tožeča stranka pa tega ni zatrjevala niti pred sodiščem prve stopnje niti v pritožbi ne izpodbija njegovih ugotovitev. Zaradi tega tožene stranke ni mogoče oprostiti plačila sodne takse v višini 54 EUR, niti ni mogoče dopustiti odloga ali obročnega plačila. Glede na podatke iz poslovnih knjig tožene stranke, ta namreč izkazuje obstoj premoženja, iz katerega bi zlahka plačala tako nizek znesek. Dejstev, da tega navkljub obstoju premoženja ne zmore oziroma zakaj premoženja ne more unovčiti, pa tožena stranka ni navedla. Prav tako pa ima sodišče prve stopnje prav, da tožena stranka ni podala nikakršnih navedb, da bi takojšnje plačilo sodne takse ogrozilo njeno dejavnost. Zaradi tega je tudi neutemeljen njen dokazni predlog z zaslišanjem zastopnika tožene stranke. Ne le, da dokaz ne more nadomestiti nezadostnih trditev, pač pa je tudi neprimeren v postopku glede oprostitve plačila sodne takse, kjer se primarno odloča na podlagi podatkov iz zbirk in evidenc, ki se vodijo po zakonu (12.a in 12.b člen ZST-1). Predlog tožene stranke za oprostitev, odlog in obročno plačilo sodne takse je zato sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo (tretji odstavek 11. člena ZST-1).

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog tožene stranke za obročno plačilo sodne takse za pritožbeni postopek. Zavrnilo je tudi podredna predloga za odlog plačila in obročno plačilo sodne takse.

2. Zoper sklep se pritožuje tožena stranka in navaja, da se pojem likvidnosti razlikuje od pojma dobička ter da se podjetje trenutno nahaja v likvidnostnih težavah.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pravne osebe se lahko oprostijo plačila sodne takse ali se jim dovoli odlog plačila ali obročno plačilo, če nimajo sredstev za plačilo takse in jih tudi ne morejo zagotoviti oziroma jih ne morejo zagotoviti takoj v celotnem znesku brez ogrožanja svoje dejavnosti, če četrti odstavek 11. člena Zakona o sodnih taksah - ZST-1 ne določa drugače (tretji odstavek v zvezi s prvim in drugim odstavkom 11. člena ZST-1). Pri odločanju o oprostitvi, odlogu ali obročnem plačilu sodne takse zakon sodišču nalaga upoštevanje premoženjskega, finančnega in likvidnostnega stanja stranke (peti odstavek 11. člena ZST-1). Taksna oprostitev predstavlja izjemo glede na splošno obveznost plačila sodnih taks, zato je dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za taksno oprostitev na predlagatelju. Tako mora stranka, ki želi doseči olajšavo pri svoji obveznosti plačila sodne takse, ponuditi ustrezne trditve in dokaze glede premoženjskega, finančnega in likvidnostnega stanja, iz katerih izhaja, da nima sredstev za plačilo takse in jih tudi ne more zagotoviti oziroma jih ne more zagotoviti takoj, v celotnem znesku, brez ogrožanja svoje dejavnosti.

5. Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog za obročno plačilo sodne takse v znesku 54,00 EUR. Ugotovilo je, da je tožena stranka na svojem transakcijskem računu v obdobju od 1. 7. 2019 do 30 .9. 2019 večino časa sicer imela negativno stanje. Vendar pa je v tem obdobju na račun prejemala tudi relativno visoke zneske (ca. 55.000, 00 EUR). Stanje na računu je dne 28. 9. 2019 znašalo 3.898,02 EUR. Po izdaji plačilnega naloga je tožena stranka torej razpolagala z zadostnimi sredstvi za plačilo sodne takse. Na dan izdaje sklepa je bilo na TRR računu evidentirano pomanjkanje sredstev za poplačilo obveznosti. Kljub temu pa bi po stališču sodišča prve stopnje morala stranka navesti, zakaj tako nizkega zneska sodne takse ni mogla zagotoviti v gotovini.

6. Nadalje je sodišče prve stopnje ugotovilo, da iz bilance stanja izhaja, da tožena stranka razpolaga z dolgoročnimi sredstvi v višini 21.978,60 EUR, zalogami v vrednosti 27.323,11 EUR in ima za 720.584,76 EUR kratkoročnih poslovnih terjatev. Iz izkaza poslovnega izida za leto 2018 je sodišče ugotovilo, da je tožena stranka ustvarila 671,37 EUR čistega dobička in ima še 1.998,62 EUR prenesenega dobička. Finančno stanje tožene stranke torej ni tako slabo, da ne bi zmogla enkratnega plačila sodne takse. Prav tako pa tožena stranka ni navedla, da bi takojšnje plačilo sodne takse ogrozilo njeno dejavnost. Slednje pa je pogoj za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodne takse.

7. Pritožba navedenih ugotovitev sodišča prve stopnje ne izpodbija, ampak poda le pavšalno navedbo, da dobiček še ne pomeni likvidnosti in da je v likvidnostnih težavah. Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje. V kolikor stranka razpolaga s kakršnimkoli premoženjem, mora trditi in izkazati, da slednjega ne more unovčiti zaradi pridobitve sredstev za plačilo sodne takse in zakaj ne.1 Trditveno in dokazno breme v zvezi s tem je na njej. Tožeča stranka pa tega ni zatrjevala niti pred sodiščem prve stopnje niti v pritožbi ne izpodbija njegovih ugotovitev. Zaradi tega tožene stranke ni mogoče oprostiti plačila sodne takse 54 EUR, niti ni mogoče dopustiti odloga ali obročnega plačila. Glede na podatke iz poslovnih knjig tožene stranke, ta namreč izkazuje obstoj premoženja, iz katerega bi zlahka plačala tako nizek znesek. Dejstev, da tega navkljub obstoju premoženja ne zmore oziroma zakaj premoženja ne more unovčiti, pa tožena stranka ni navedla. Prav tako pa ima sodišče prve stopnje prav, da tožena stranka ni podala nikakršnih navedb, da bi takojšnje plačilo sodne takse ogrozilo njeno dejavnost. Zaradi tega je tudi neutemeljen njen dokazni predlog z zaslišanjem zastopnika tožene stranke. Ne le, da dokaz ne more nadomestiti nezadostnih trditev, pač pa je tudi neprimeren v postopku glede oprostitve plačila sodne takse, kjer se primarno odloča na podlagi podatkov iz zbirk in evidenc, ki se vodijo po zakonu (12.a in 12.b člen ZST-1). Predlog tožene stranke glede za oprostitev, odlog in obročno plačilo sodne takse je zato sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo (tretji odstavek 11. člena ZST-1).

8. Ker pritožbene navedbe niso utemeljene, in ker tudi niso podani razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP in v zvezi s tretjim odstavkom 1. člena ZST-1), je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 1. člena ZST-1).

1 Tako npr. tudi sklep VSL I Cpg 449/2017 z dne 17. 5. 2017.