10. 12. 2004

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki ga zastopa B. B. B., odvetnica v Z. Z., na seji senata dne 24. novembra 2004 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča opr. št. II Ips 563/2003 z dne 1. 4. 2004 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Kopru št. I Cp 475/2003 z dne 12. 6. 2003 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Sodišče prve stopnje je pritožniku, ki je zbolel za najhujšo obliko poklicne bolezni zaradi izpostavljenosti azbestnemu prahu na delovnem mestu, prisodilo 25.000.000 SIT odškodnine. Višje sodišče je odškodnino znižalo na 16.000.000 SIT, Vrhovno sodišče pa je sodbo potrdilo.

2.Pritožnik v ustavni pritožbi zoper sodbo Vrhovnega sodišča v zvezi s sodbo Višjega sodišča nasprotuje višini prisojene odškodnine. Meni, da sta sodišči s svojo odločitvijo odstopili od okvirov, ki jih je oblikovala sodna praksa v podobnih primerih. Navaja, da je njegov primer prvi v slovenski sodni praksi, ko je sodišče odločalo o odškodnini za nepremoženjsko škodo zaradi najhujše oblike azbestoze. Očitek o odstopu od sodne prakse utemeljuje s sklicevanjem na sodbi Višjega sodišča (ki ju tudi prilaga), ko je bilo oškodovancema, ki sta zbolela za lažjo obliko azbestoze, prisojena odškodnina za nepremoženjsko škodo v višini 5.700.000 SIT oziroma 6.800.000 SIT. Odškodnina naj bi bila tudi v primerjavi z drugimi primeri dosojenih odškodnin za nematerialno škodo glede na telesne bolečine, strah ter duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti prenizka.

B.

3.Ustavno sodišče ni instanca sodiščem, ki odločajo v sodnih postopkih, in ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri uporabi materialnega prava. Skladno s prvim odstavkom 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) izpodbijano sodbo preizkusi le glede vprašanja, ali so bile z njo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Glede na to Ustavno sodišče ni pristojno presojati pritožnikovih navedb, kolikor nasprotujejo pravilnosti materialnopravne presoje sodišč glede odmere pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo, v smislu instančne presoje.

4.Pravica do enakega varstva pravic (22. člen Ustave), ki je v sodnih postopkih poseben izraz pravice do enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave, je lahko kršena, kadar sodišče brez utemeljenega razloga odloči drugače, kot sicer odločajo sodišča v enakih primerih. Pritožnik sam navaja, da je v slovenski sodni praksi sodišče v njegovem primeru prvič odločalo o odškodnini za nepremoženjsko škodo zaradi azbestne bolezni z diagnozo maligni mezoteliom plevre, kar pomeni, da se na tem področju enotna sodna praksa še ni mogla izoblikovati. Očitka o odstopu od ustaljene sodne prakse tudi ne utemeljujeta predloženi sodbi Višjega sodišča. V primerih, na katera se pritožnik sklicuje, je sodišče odločalo o odškodnini za nepremoženjsko škodo zaradi lažje oblike azbestne bolezni kot v pritožnikovem primeru in glede na to oškodovancema prisodilo bistveno nižjo odškodnino kot pritožniku. Očitek o odstopu od siceršnje sodne prakse na področju odškodnin za nepremoženjsko škodo pa je povsem pavšalen; pritožnik ga ne konkretizira niti ne predloži sodnih odločb, iz katerih bi izhajala drugačna sodna praksa.

5.Absolutnih zneskov prisojenih odškodnin tudi sicer ni mogoče primerjati. V nekaterih primerih je zaradi tesnega prepletanja posameznih vrst škod določena enotna odškodnina, večinoma pa je odškodnina sestavljena iz več elementov (običajno so to odškodnina za telesne bolečine, za strah in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti), odmera vsake od teh odškodnin pa je odvisna od več okoliščin posamičnega primera. Razpon odškodnin za posamezno vrsto škode je zato lahko zelo velik. Upoštevati je treba, da je instančno sodišče v pravdnem postopku (predvsem Vrhovno, pa tudi višja sodišča), ki ima pregled nad celotno sodno prakso in njenimi trendi, v bistveno boljšem položaju za zagotavljanje uravnoteženih in usklajenih kriterijev za višino odškodnine za primerljive škode kot Ustavno sodišče. Posebej pri problematiki višine odškodnin za nepremoženjske škode in njihove primerljivosti je zato utemeljen zadržan pristop Ustavnega sodišča. Le v posebej očitnih primerih velikih odstopanj glede višine odškodnin bi Ustavno sodišče lahko ugotovilo kršitev pravice do enakega varstva pravic. Za tak primer pa v obravnavani zadevi ne gre. Pritožnik končno tudi ne zatrjuje, da bi Vrhovno sodišče ne upoštevalo katere izmed okoliščin, ki jo je v drugih primerih vključilo v presojo.

6.Ker očitno ne gre za kršitev človekove pravice iz 22. člena Ustave, kot jo navaja pritožnik, Ustavno sodišče njegove ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

7.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS in tretje alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 - popr.) v sestavi: predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger ter člana Jože Tratnik in dr. Dragica Wedam Lukić. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger