Jedro

Avto je nevarna stvar, vožnja pa nevarna dejavnost, v kateri se od udeležencev pričakuje zelo visoka skrbnost. Pričakuje se ravnanje, ki ostalih udeležencev v prometu ne bo ogrožalo. Okoliščina, da se voznik ob zavijanju levo ne prepriča, da to lahko varno stori, ne pomeni takšnega ravnanja.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni: - v 1. točki izreka tako, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 4.102,77 EUR, z obrestmi v višini 5% letne obrestne mere od 5. 4. 2002 dalje do plačila ter - v 3. točki izreka tako, da vsaka stranka sama krije svoje pravdne stroške.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se izpodbijana sodba v preostalem (zavrnilnem) delu 1. točke izreka potrdi.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči povrniti 224,86 EUR pritožbenih stroškov, v roku 15 dni.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke za plačilo zneska 8.205,54 EUR z obrestmi in za povrnitev pravdnih stroškov (1. točka izreka). Poleg tega je popravilo zapisnik o zvočnem prepisu glavne obravnave (2. točka izreka) in tožeči stranki naložilo v plačilo 521,43 EUR toženkinih pravdnih stroškov (3. točka izreka).

2. Zoper takšno odločitev se je iz vseh pritožbenih razlogov pravočasno pritožila tožeča stranka. Višjemu sodišču predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe.

3. Tožena stranka na pravilno vročeno pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da je med zavarovancem tožene stranke in zavarovancem tožeče stranke prišlo do prometne nesreče na območju Republike Madžarske. Pravilno je odločilo o ugovorih prekluzije, zastaranja in aktivne legitimacije tožeče stranke. Zmotno pa je zaključilo, da je za nastanek prometne nesreče v celoti odgovoren zavarovanec tožeče stranke (Z.).

6. Po določbi 7. člena Konvencije o zakonu, ki se uporablja za prometne nesreče (ki je bila sprejeta v Haagu, 4. maja 1971 in katere podpisnice so Zvezna republika Nemčija, Republika Slovenija in Madžarska), je ne glede na zakonodajo, ki se uporabi pri določanju odgovornosti, potrebno upoštevati prometna in varnostna pravila, ki veljajo na kraju in ob času nesreče. 7. Zgoraj navedene države so tudi podpisnice Dunajske konvencije o cestnem prometu iz leta 1968 (Konvencija o cestnem prometu; Konvencija), ki v 11.členu vsebuje pravila prehitevanja, v 13.členu pa pravila o hitrosti in razdalji med vozili. S temi pravili morajo biti (in so) usklajena tudi pravila o cestnem prometu na Madžarskem.

8. V skladu s točko 2/a 11. člena Konvencije o cestnem prometu se mora vsak voznik, preden začne prehitevati, prepričati, da ga noben voznik, ki vozi za njim, ni že začel prehitevati.

9. Pritožbeno sodišče sledi zaključku prvostopenjskega sodišča, da je Z. začel zavijati levo kljub temu, da je po nasprotnem vozišču že vozil voznik M. Takšno stanje izhaja iz izpovedbe M. ki je tožeča stranka ni uspela izpodbiti. Njen zavarovanec namreč, zaslišan kot priča, o tem ni izrecno izpovedal (ni povedal, ali je M. vozilo, v trenutku, ko je začel zavijati, že bilo na levem pasu), drugi dokazi v zvezi s tem pa niso bili predlagani. Tako je potrebno pritrditi tudi zaključku prvostopenjskaga sodišča, da bi Z. M.-evo vozilo moral in mogel opaziti v levem vzvratnem ogledalu. Z. namreč med izpovedovanjem o tem, kaj vse je storil, preden je dejansko zavil levo, ni povedal koliko (in ali sploh) se je prepričal o tem, ali ga po nasprotnem pasu že prehiteva kakšno vozilo. Povedal je zgolj, da je upočasnil vožnjo in prižgal smernik. Pritožbeno sodišče se tako strinja s stališčem prvostopenjskega sodišča, da Z. ni ravnal dovolj skrbno. Avto je namreč nevarna stvar, vožnja pa nevarna dejavnost, v kateri se od udeležencev pričakuje zelo visoka skrbnost. Pričakuje se ravnanje, ki ostalih udeležencev v prometu ne bo ogrožalo. Okoliščina, da se voznik ob zavijanju levo ne prepriča, da to lahko varno stori, ne pomeni takšnega ravnanja. To posebej velja v okoliščinah obravnavanega primera, ko je Z. zavijal levo, na stransko cesto, na delu ceste, na katerem je bilo dovoljeno tako zavijanje kot prehitevanje in ko je za njim vozil tovornjak (kar je narekovalo še posebno previdnost, saj je prav to zmanjševalo preglednost voznikom za tovornjakom). Z. je torej, tudi po oceni pritožbenega sodišča, potrebno pripisati del krivde za nastanek obravnavane nesreče. 10. Napačno pa je stališče prvostopenjskega sodišča, da nobene krivde (oziroma protipravnosti ravnanja) ni mogoče očitati vozniku M. Tudi za slednjega namreč velja, da bi moral v prometu ravnati z največjo možno skrbnostjo in voziti na način, ki ne ogroža ostalih udeležencev (7. člen Konvencije). To brez dvoma vključuje dolžnost voziti s takšno hitrostjo, ki omogoča ustavitev pred ovirami, ki jih voznik lahko pričakuje. V skladu s 1. točko 13. člena Konvencije mora vsak voznik prilagoditi hitrost svojega vozila vsem okoliščinam, ki lahko vplivajo na varnost v prometu. Tožeča stranka je zatrjevala, da je zavarovanec tožene stranke očitno vozil prehitro in ravnal malomarno, ko se je za prehitevanje odločil v naselju z več hišami in dovoznimi potmi, kjer je bilo moč pričakovati, da bo kakšno vozilo zavijalo levo. Glede na nastalo situacijo je takšnim trditvam potrebno pritrditi.

Iz fotografij kraja nesreče, lege avtomobilov in lokacije poškodb je razvidno, da je Z. v trenutku trka že prevozil dobršen del levega voznega pasu. Pri tem ni sporno, da je M.-evo vozilo z desnim sprednjim delom trčilo v zadnje levo kolo Z.-evega avtomobila. V posledici ugotovitve, da je M. v trenutku, ko je Z. začel zavijati, že vozil po levem pasu, je potrebno ugotoviti, da bi Z. moral in mogel opaziti takoj, ko je na levi pas zapeljal s sprednjim delom svojega vozila. Če bi bil M. v tistem trenutku že tako blizu Z., da kljub primerni hitrosti ne bi več mogel ustaviti, bi do trka prišlo na drugem mestu in bi bile poškodbe na avtomobilih drugačne. Življenjsko logičen je torej zaključek, da je bil v trenutku, ko je Z. zapeljal na levi vozni pas, M. od njega še precej oddaljen. To bi mu, če bi vozil z ustrezno prilagojeno hitrostjo, moralo omogočiti, da bi se pravočasno ustavil in s tem preprečil trčenje.

11. Prvostopenjsko sodišče je torej zmotno zaključilo, da tožeča stranka ni dokazala, da je M. vozil prehitro, pri čemer v dani situaciji niti ni odločilno, kolikšna je (bila) dovoljena hitrost vožnje v naseljih po madžarskem pravu. Tožeča stranka je s tem, ko je opisala dejanski stan, iz katerega izhaja, katera cestna pravila so bila kršena, zadostila svojemu trditvenemu bremenu, materialno pravo pa pozna sodišče po uradni dolžnosti. Zato ji ni mogoče očitati, da ni navedla, katero pravno pravilo madžarskega prava je toženec kršil. 12. Iz navedenega izhaja, da noben voznik ni ravnal s skrbnostjo, ki se v prometu zahteva. Pritožbeno sodišče je glede na zgoraj navedeno ocenilo, da je krivda za nastanek prometne nesreče obojestranska - k nastanku sta oba voznika prispevala v enaki meri, kar pomeni, da je vsakemu potrebno pripisati 50% odgovornosti.

13. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo delno spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku ugodilo v višini 50% vtoževanega zneska (3.alineja 358.člena ZPP).

14. Tožeča stranka je zahtevala tudi plačilo obresti v višini 5% letne obrestne mere od dne 6. 3. 2002 (dan po tem, ko je toženi stranki poslala regresni zahtevek). Dolžnik pride v zamudo, če ne izpolni obveznosti v roku, ki je določen za izpolnitev. Iz dopisa tožeče stranke, s katerim je od tožene stranke zahtevala plačilo regresnega zahtevka (priloga A15 v spisu), izhaja, da je slednji naložila, naj svojo obveznost izpolni v roku 30 dni. Obveznost bi torej tožena stranka lahko (pravočasno) izpolnila do vključno 4. aprila 2002. Ker tega ni storila, je z dnem 5. 4. 2002 prišla v zamudo in od tega dne dalje tožeči stranki dolguje zamudne obresti.

15. Kadar višje sodišče spremeni odločbo prvostopenjskega, odloči tudi o stroških celotnega postopka (2. odstavek 165. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP). Tožeča stranka je s svojim zahtevkom uspela v 50%. Upoštevajoč načelo odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP in vse okoliščine primera, je pritožbeno sodišče odločilo, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka na prvi stopnji (2. odstavek 154. člena ZPP).

16. Tožeča stranka je s pritožbo uspela v 50%. V takšnem deležu je upravičena do povračila stroškov pritožbenega postopka. Višje sodišče je njene stroške odmerilo v skladu s stroškovnikom, specificiranim v pritožbi, in ji priznalo stroške za sestavo pritožbe v višini 229,51 EUR (500 točk) in 4,60 EUR materialnih stroškov, oboje z 22% DDV ter sodno tako v višini 164,10 EUR, kar skupaj znese 449,71 EUR. Tožena stranka ji je dolžna povrniti 50% teh stroškov, torej 224,86 EUR.