Jedro

Škoda zaradi izgube zaslužka, gledano s časovne točke škodnega dogodka iz katerega izvira, je (kontinuirana) bodoča škoda. V primerih, ko je po rednem teku stvari predvidljivo, da bo škoda kontinuirano (sukcesivno) nastajala v prihodnosti, se takšna škoda obravnava kot enotna, subjektivni zastaralni rok za njeno povrnitev pa začne teči, ko tožnik izve za bodočo škodo in jo lahko uveljavlja (ne glede na to, ali se zahteva povrnitev v obliki enkratnega zneska ali rente). Pravočasno uveljavljanje prve tovrstne škode je pogoj za uveljavljanje nadaljnjih škod.

Tožena stranka ob postavitvi ugovora zastaranja, kljub temu, da je bilo dokazno breme na njej, ni z ničemer pojasnila, kako naj bi tožnik določil višino tožbenega zahtevka že ob zaključku bolniškega staleža oziroma ob prejemu odločbe z dne 29. 11. 2011, s katerimi podatki je ali bi, ob primerni skrbnosti, lahko razpolagal, da bi že takrat določil obseg oziroma višino škode (tega tudi sodišče prve stopnje ne pojasni).

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati 15.791,71 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi kot so razvidne iz izreka in mu od 1. 5. 2015 dalje plačevati mesečno odškodninsko rento v višini 391,53 EUR, po pravnomočnosti sodbe v plačilo zapadle obroke v petnajstih dneh, v bodoče v plačilo zapadle mesečne obroke pa do petnajstega dne v mesecu za pretekli mesec, z ustreznimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka); odločilo, da je tožnik dolžan toženi stranki v roku petnajst dni povrniti pravdne stroške v višini 30,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo je tožnik vložil pravočasno pritožbo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava in predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno pa sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da sodišče prve stopnje ni v zadostni meri pojasnilo svoje odločitve o zastaranju tožbenega zahtevka. Ni pojasnilo, na kakšen način naj bi tožnik že ob zaključku bolniškega staleža izvedel za izgubo dohodka, kateri podatek naj bi mu dal vedeti, da bo prikrajšan na osebnem dohodku, na kakšen način naj bi se tožnik že pred izdajo odločbe ZPIZ z dne 6. 6. 2012 lahko seznanil z višino nastale škode. Poleg tega tožena stranka ni v ničemer substancirala svojega ugovora zastaranja - na kakšen način naj bi bila tožniku znana premoženjska škoda že dne 29. 11. 2011 oziroma ob zaključku bolniškega staleža, na kakšen način naj bi se že pred izdajo odločbe ZPIZ z dne 6. 6. 2012 lahko seznanil z višino nastale škode. Toženkin ugovor je bil povsem pavšalen. Tožniku nedvomno premoženjska škoda ni mogla biti znana prej, preden je bil seznanjen z odločbo ZPIZ o odmeri višine pokojnine. Odločba ZPIZ z dne 29. 11. 2011, ni vsebovala podatka o tem, kolikšna bo višina pokojnine. Sodne odločbe, ki jih sodišče izpostavlja, niso primerljive s predmetno zadevo. Zmoten je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da vtoževana škoda ne predstavlja nove škode. Izpodbijana sodba tudi predstavlja sodbo presenečenja.

3. Tožena stranka odgovora na pritožbo ni vložila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Tožnik je bil kot mesar - trgovec dne 27. 5. 2011 poškodovan pri delu tako, da mu je mesoreznica odrezala tri prste desne roke in je bil zaradi zdravljenja v bolniškem staležu do 18. 12. 2011. Dne 29. 11. 2011 je Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije (ZPIZ) izdal odločbo, da se tožnik razvrsti v II. kategorijo invalidnosti in ima pravico do invalidske pokojnine od 5. 10. 2011, pri čemer se invalidska pokojnina izplačuje od prvega naslednjega dne po prenehanju zavarovanja (priloga A4). Z odločbo ZPIZ z dne 6. 6. 2012 mu je bila odmerjena invalidska pokojnina v znesku 408,47 EUR na mesec od 19. 12. 2011 dalje (priloga A5). Tožnik s tožbo z dne 13. 5. 2015 uveljavlja terjatev iz naslova izgube na zaslužku in sicer razliko med plačo, ki bi jo prejemal, če do nesreče ne bi prišlo in med priznano mu (invalidsko) pokojnino, v višini mesečnega prikrajšanja 391,53 EUR za obdobje od 19. 12. 2011 do 30. 4. 2015, od 1. 5. 2015 pa od tožene stranke zahteva, da mu plačuje mesečno odškodninsko rento v višini 391,53 EUR. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zaradi zastaranja zavrnilo. Zaključilo je, da so bile tožniku znane okoliščine na podlagi katerih je bilo mogoče ugotoviti obseg in višino škode, že z izdajo odločbe ZPIZ z dne 29. 11. 2011 oziroma najkasneje ob koncu bolniškega staleža 18. 12. 2011. Najkasneje takrat je vedel, da trajno ni več sposoben za svoje delo in da mu nastaja škoda v obliki zmanjšanega zaslužka. Odločitev je materialnopravno zmotna.

6. Škoda zaradi izgube zaslužka, gledano s časovne točke škodnega dogodka iz katerega izvira, je (kontinuirana) bodoča škoda.1 V primerih, ko je po rednem teku stvari predvidljivo, da bo škoda kontinuirano (sukcesivno) nastajala v prihodnosti, se takšna škoda obravnava kot enotna, subjektivni zastaralni rok za njeno povrnitev pa začne teči, ko tožnik izve za bodočo škodo in jo lahko uveljavlja (ne glede na to, ali se zahteva povrnitev v obliki enkratnega zneska ali rente). Pravočasno uveljavljanje prve tovrstne škode je pogoj za uveljavljanje nadaljnjih škod.2 V skladu s prvim odstavkom 352. člena Obligacijskega zakonika (OZ), začne triletni zastaralni rok teči, ko oškodovanec izve za škodo in njenega povzročitelja (kar ni nujno enako času nastanka škode ali celo času škodnega dogodka). Oškodovanec se je seznanil s škodo oziroma je imel možnost seznaniti se s škodo, ko je imel možnost ugotoviti tudi njen obseg in s tem povezana relevantna dejstva.

7. V konkretnem primeru je tožena stranka postavila (pavšalen) ugovor, da je tožbeni zahtevek zastaran, ker je očitno, da je bila škoda tožniku znana že po končanem zdravljenju (18. 12. 2011),3 najkasneje takrat oziroma že s prejemom odločbe ZPIZ z dne 29. 11. 2011, je zvedel oziroma mogel zvedeti za bodočo premoženjsko škodo in njen obseg, ob ustrezni skrbnosti, pa bi se takrat lahko seznanil tudi z višino škode.4

8. Pritožbeno sodišče sprejema zaključek, da je tožnik za dejstvo nastanka škode izvedel najkasneje s prejemom odločbe ZPIZ z dne 29. 11. 2011,5 ne sprejema pa stališča tožene stranke in izpodbijane sodbe, da je takrat izvedel tudi za njen obseg oziroma, da so mu bile že takrat znane okoliščine, na podlagi katerih bi lahko ugotovil tudi višino škode. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča je za višino škode lahko izvedel šele s prejemom odločbe ZPIZ z dne 6. 6. 2012, s katero mu je bila odmerjena (dokončna) invalidska pokojnina. Tožena stranka ob postavitvi ugovora zastaranja, kljub temu, da je bilo dokazno breme na njej, ni z ničemer pojasnila, kako naj bi tožnik določil višino tožbenega zahtevka že ob zaključku bolniškega staleža oziroma ob prejemu odločbe z dne 29. 11. 2011, s katerimi podatki je ali bi, ob primerni skrbnosti, lahko razpolagal, da bi že takrat določil obseg oziroma višino škode (tega tudi sodišče prve stopnje ne pojasni).

9. Ob takšni pomanjkljivi trditveni in dokazni podlagi, ob upoštevanju specifične zakonodaje, ki ureja to področje, glede katere tožniku ni mogoče očitati, da bi jo moral poznati v takšni meri, da bi si sam izračunal višino pokojnine (že v trenutku seznanitve z dejstvom, da je invalidsko upokojen)6 in s tem višino izgube na zaslužku, pritožbeno sodišče sprejema stališče pritožbe, da je imel možnost postaviti tožbeni zahtevek šele s prejemom odločbe ZPIZ z dne 6. 6. 2012, s katero se je šele seznanil z (dokončno) odmero invalidske pokojnine in s tem z višino izgube na zaslužku (174., 182. člen OZ). Tožba z dne 13. 5. 2015 je bila tako vložena pravočasno (352. člen OZ)7. 10. Glede na povedano je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP), v katerem naj o zahtevku vsebinsko odloči. 11. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 165. člena ZPP.

1 VS RS II Ips 338/2014 z dne 21. 7. 2016. 2 VR RS II Ips 333/2005 z dne 26. 4. 2007. 3 Glej odgovor na tožbo. 4 Glej pripravljano vlogo z dne 11. 10. 2016, list. št. 36. 5 S katero je bil razvrščen v II. kategorijo invalidnosti in mu je bila priznana pravica do invalidske pokojnine od 5. 10. 2011 dalje. 6 Še pristojni organ je za to potreboval šest mesecev. 7 Pri tem tudi ni nepomembno, da je namen inštituta zastaranja v preprečitvi zlorabe pravic s strani upnikov, česar v konkretnem primeru tožniku ni mogoče očitati.