Jedro

Četudi med vsemi družbami, pri katerih je bila zaposlena tožnica, ni pravnega nasledstva, se čas celotne zaposlitve (delovna doba) upošteva pri izračunu odpravnine ob redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, saj je bila tožnica od ene do druge družbe prevzeta pod pogoji, ki jih je določal ZTPDR.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbe oz. odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da tožnici plača odpravnino v znesku 1.134,68 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 3. 2008 dalje do plačila, kar je zahtevala več (razliko do vtoževanih 1.377,85 EUR odpravnine /s pp/ in zakonske zamudne obresti /od prisojene glavnice/ od 25. 1. 2008 do 10. 3. 2008), pa je zavrnilo (1. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožnici plača stroške postopka v znesku 472,38 EUR in jih nakaže na transakcijski račun Delovnega sodišča v Mariboru v 8 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi /od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila/ (2. točka izreka).

Zoper ugodilni del navedene sodbe se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo, da tožnici pripada odpravnina še za delovno dobo, ki jo je dosegla pri prejšnjih delodajalcih od 1. 9. 1984 dalje oz. da gre za kontinuiteto delovnega razmerja od zaposlitve v V. ..., ki se je leta 1985 preimenovala v T.K. d.d., dalje. Tožeča stranka ni predložila in dokazala niti vsebine ustreznih pogodb o zaposlitvi niti vsebine delovnopravnih aktov in predpisov, ki naj bi dokazovali, da je do razlike do odpravnine za to obdobje upravičena, zato je odločitev sodišča prve stopnje brez pravnega temelja. Le delovna knjižica takšnega temelja ne dokazuje. Sodišče prve stopnje je bilo mnenja, da sklep o razporeditvi tožnice z dne 30. 5. 1994 v družbo K.J. d.o.o. ... z označbo „P.“, ki sta jo ustanovili T.K. d.d. in P.J. d.o.o., dokazuje, da je podana kontinuiteta delovnega razmerja glede prejšnjega delodajalca. Pri tem je spregledalo, da je šlo za zaposlitev na novem, drugačnem delovnem mestu, saj je bila tožnica razporejena na delovno mesto natakarice, pred tem pa je bila pri prejšnjem delodajalcu prodajalka, v sklepu o razporeditvi pa je izrecno določeno, da s prerazporeditvijo nimata tožnica in delodajalec nadaljnjih medsebojnih obveznosti. Dne 24. 3. 1997 je tožnica podpisala aneks št. 1, ker se je K.P. preimenovala v G.R. d.o.o. s sedežem v Ulici ..., kjer ji je delovno razmerje prenehalo 20. 11. 2000. S 1. 12. 2000 je tožnica pričela z delom pri P.J. d.o.o., ki pa ni pravni naslednik G.R. d.o.o., med njima ni bilo nobene pogodbe o prenosu, ampak je tožnica sklenila le pogodbo o zaposlitvi na delovnem mestu prodajalka kruha, pekovskega peciva in slaščičarskega peciva v prodajni enoti pri P. 2. S tem je tožnica prvič pričela prodajati navedene proizvode v kiosku na P. cesti, ki je ločen od gostinskega lokala P. 2, kjer je bila pred tem natakarica. Sodišče prve stopnje je zmotno štelo, da gre za kontinuiteto delovnega razmerja, ker naj bi tožnica vseskozi opravljala delo na eni lokaciji – P. cesta. Gre za dve povsem ločeni pravni osebi, ki opravljata različno dejavnost, ne glede na isto lokacijo, obrazložitev sodišča je v nasprotju z listinami v spisu. Tožnica namerno ni želela predati pogodb in drugih dokazov, ki jih je tožena stranka dobila pri tožničinih delodajalcih, zato prosi, da sodišče te dokaze upošteva, ker jih ni mogla pravočasno predložiti, saj so ji omogočili dostop do njih šele sedaj, ko je po krivici izgubila tožbo in je imela pravni interes za pridobitev dokazov. Tožnica je prejela celotno odpravnino, ki ji je pripadala, ne more pa zahtevati, da se ji prizna kontinuiteta delovnega razmerja za več kot 20 let nazaj na podlagi določil ZDR o prevzemu delavca. S tem bi sodišče naredilo krivico toženi stranki, saj bi z nepravično retroaktivno uporabo zakona utrpela nepopravljivo škodo.

V odgovoru na pritožbo tožeča stranka predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti, ni storilo in da je na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje sprejelo materialnopravno pravilno odločitev.

Izpodbijana sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi mogla preizkusiti, saj je ustrezno obrazložena in vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih, v njej pa tudi ni nejasnosti in nasprotij. Zato ni podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ki jo neutemeljeno uveljavlja pritožba.

Tožnica je v tem individualnem delovnem sporu vtoževala plačilo odpravnine in zahtevala, da se pri izračunu odpravnine, ki ji pripada kot trajno presežni delavki, upošteva tudi delovna doba, ki jo je pridobila od 1. 9. 1984 dalje (do 30. 11. 2000), ko je bila zaposlena v V. ..., v T.K. d.d. ..., v družbi K.J. d.o.o. („P.“) ter v družbi R.G. d.o.o., saj je tožena stranka pri izračunu odpravnine upoštevala le delovno dobo od 1. 12. 2000 dalje do prenehanja delovnega razmerja (10. 3. 2008).

Odločilni dejstvi, od katerih je odvisna utemeljenost tožbenega zahtevka, sta, koliko časa je bila tožnica zaposlena pri toženi stranki in ali je predhodne zaposlitve tožnice od 1. 9. 1984 dalje pri drugih delodajalcih možno šteti kot kontinuiteto delovnega razmerja, to je kot da tožnica ni spremenila zaposlitve. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem zavzelo pravilno stališče, da je kljub večkratni zamenjavi delodajalca potrebno šteti, da tožnica od zaposlitve v V. ... dalje ni spremenila zaposlitve in da je treba tudi obdobja prejšnjih zaposlitev upoštevati pri uveljavljanju vseh pravic, izhajajočih iz delovne dobe pri toženi stranki oziroma prejšnjih delodajalcih, torej tudi pri izračunu odpravnine po 109. členu Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami, ZDR). Ugotovilo je namreč, kar potrjujejo tudi izvedeni dokazi, da je bila tožnica od 1. 9. 1984 dalje zaposlena v V. ..., TOZD T.M., ki se je preoblikovala oz. preimenovala v T.K. d.d., ... (očitno s statusnimi spremembami po uveljavitvi tedaj veljavnega Zakona o podjetjih – ZP /Ur. l. SFRJ št. 77/1988/ in ne že leta 1985, kot je napačno navedeno v sodbi in v pritožbi, saj tedaj delniških družb še ni bilo!). Pri tej družbi je tožnici delovno razmerje prenehalo 31. 5. 1994. Dne 1. 6. 1994 je bila tožnica na podlagi sklepa o razporeditvi z dne 30. 5. 1994 prerazporejena v družbo K.J. d.o.o., P. cesta, ... („P.“), ki sta jo kot mešano družbo za opravljanje gostinske dejavnosti ustanovili T.K. d.d. in P.J. d.o.o.. Dne 24. 3. 1997 se je tožnica na podlagi aneksa št. 1 k pogodbi o zaposlitvi zaposlila v družbi R.G. d.o.o, Ulica .... („P.“). Iz navedenega aneksa je razvidno, da je bil sklenjen zaradi preimenovanja družbe oz. spremembe naziva in sedeža družbe K.J. d.o.o. v družbo R.G. d.o.o., v kateri je tožnica delala do 30. 11. 2000, s 1. 12. 2000 pa se je zaposlila v P.J. d.o.o.. Tožnici, ki ji je pogodba o zaposlitvi pri toženi stranki prenehala zaradi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, tožena stranka priznava le delovno dobo od 1. 12. 2000 dalje.

Med vsemi podjetji in družbami, v katerih je bila zaposlena tožnica, sicer res ni pravnega nasledstva (vsebina aneksa št. 1 k pogodbi o zaposlitvi z dne 24. 3. 1997 sicer kaže na pravno nasledstvo med družbo K.J. d.o.o. in R.G. d.o.o., medtem ko za prejšnje delodajalce tožnice iz razpoložljivih podatkov ni izkazano, da gre za pravne prednike tožene stranke, niti ni izkazano pravno nasledstvo med P.J. d.o.o. ter G.R. d.o.o.), vendar pa to dejstvo ni odločilnega pomena. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da tožnica pravnega nasledstva ni dokazala. Gre namreč za zaposlitve tožnice v času veljavnosti Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR, Ur. l. SFRJ, št. 60/89 in nadaljnji), ki je v 15. členu določal, da je delavec lahko prevzet na delo v drugo organizacijo oziroma k drugemu delodajalcu pod pogoji in v primerih, določenih s splošnim aktom. Določba 15. člena ZTPDR je zadostna pravna podlaga za upoštevanje delovne dobe pri tem in prejšnjem delodajalcu. Že pred uveljavitvijo Splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo (v letu 1993) se je institut prevzema oziroma razporeditve k drugemu delodajalcu obravnaval kot delovnopravna kontinuiteta z vsemi posledicami. Takšno stališče je bilo zavzeto tudi v odločbi Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 9/97 z dne 13. 5. 1997 in v odločbi istega sodišča opr. št. VIII Ips 80/2007 z dne 15. 1. 2008. Prevzem na delo k drugemu delodajalcu je ZTPDR uredil kot posebno pravno obliko opravljanja drugih del po odločitvi delodajalca. Tako v primeru razporeditve na drugo delo v okviru istega delodajalca kot v primeru prehoda delavca k drugemu delodajalcu na podlagi (enostranske) odločitve delodajalca je delavec moral odločitev delodajalca spoštovati, saj bi mu sicer prenehalo delovno razmerje. To pa pomeni, da je treba prevzem na delo k drugemu delodajalcu obravnavati kot nadaljevanje delovnega razmerja. Pravno nasledstvo med delodajalcem in pravnimi predniki, pri katerih je bil delavec zaposlen, je namreč določeno kot pogoj za plačilo odpravnine šele od uveljavitve ZDR/2002 dalje, pred tem pa je zadostovala kontinuiteta delovnega razmerja med zadnjim in prejšnjim delodajalcem (oziroma prejšnjimi delodajalci), ker so prej veljavni predpisi (ZTPDR, kolektivne pogodbe) določali pogoje za prevzem delavcev med različnimi delodajalci neodvisno od volje delavca in pravico delavca, da se mu v primeru prehoda k drugim delodajalcem delovna doba pri vseh prejšnjih delodajalcih šteje kot doba pri zadnjem delodajalcu pri uveljavljanju pravic, vezanih na trajanje delovne dobe pri delodajalcu. Izvedeni dokazi, zlasti sklep o razporeditvi delavca z dne 30. 5. 1994 ter aneks št. 1 k pogodbi o zaposlitvi z dne 24. 3. 1997, pa tudi podatki iz delovne knjižice, dokazujejo, da je šlo za prehod delavke k drugim delodajalcem po tedaj veljavnih predpisih po volji in na podlagi odločitev delodajalcev v posledici statusnih sprememb, ne pa za spremembe zaposlitve na željo oziroma po volji tožnice. Prehodi oz. prevzemi delavcev med različnimi delodajalci (v okviru statusno povezanih podjetij ali povsem različnih pravnih subjektov) po pred uveljavitvijo ZDR veljavnih predpisih niso bili vezani na razporeditev delavca na isto delovno mesto, zato so povsem neutemeljene tudi pritožbene navedbe, da kontinuitete delovnega razmerja ni iz razloga, ker je bila tožnica sprva natakarica, nato pa prodajalka oz. ker je delala na različnih delovnih mestih. Na obstoj kontinuitete zaposlitve tudi dejstvo, da se delo opravlja na isti lokaciji, bistveno ne vpliva, saj kontinuiteta delovnega razmerja lahko obstaja tudi v primeru, ko se delo opravlja na različnih lokacijah (pravne osebe, med katerimi do prevzemov delavcev prihaja, praviloma nimajo sedeža na istih naslovih). Če delodajalca prenosa delavcev nista izvedla povsem v skladu z zakonskimi določbami oz. določbami kolektivnih pogodb, to ne more vplivati na položaj prevzetega delavca in ne pomeni, da po vsebini ne gre za prehod, če je delavec spremenil zaposlitev po odločitvi in volji delodajalcev. Zato je zmotno tudi stališče tožene stranke, da ne gre za prevzem delavke, ker med G.R. d.o.o. in P.J. d.o.o. ni bila sklenjena nobena pogodba o prenosu, ampak je tožnica le sklenila novo pogodbo o zaposlitvi na delovnem mestu prodajalka kruha, pekovskega peciva in slaščičarskega peciva v prodajni enoti pri P. 2. Izvedeni dokazi potrjujejo, da je šlo za prevzeme tožnice med različnimi delodajalci in da gre za kontinuiteto delovnega razmerja, drugi (novi) dokazi, do katerih naj bi tožena stranka šele sedaj imela dostop, pa so predlagani prepozno. Pritožba se namreč povsem neutemeljeno sklicuje na to, da naj tožnica namerno ne bi predala sodišču ustreznih pogodb in da sama ni mogla pravočasno predložiti in pridobiti dokazov pri drugih delodajalcih, ker so ji dostopni šele sedaj, ko je po krivici izgubila tožbo in imela pravni interes za pridobitev dokazov. Razlog, ki ga navaja za prepozno predlaganje dokazov, ki jih je tožena stranka predložila šele s pritožbo, po oceni pritožbenega sodišča ni opravičen, in ne kaže na to, da tožena stranka brez svoje krivde ni mogla na prvem naroku oz. na nadaljnjih narokih navajati dejstev in predlagati dokazov, na katere se sklicuje v pritožbi, zato je prekludirana v smislu določb 286. in 337. člena ZPP.

Glede instituta prevzema oziroma razporeditve delavcev in delovnopravne kontinuitete zaposlenih je bilo tudi v sodni praksi že zavzeto jasno stališče, da se v takih primerih priznava delovnopravna kontinuiteta z vsemi posledicami (npr. odločbe Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 9/97 z dne 13. 5. 1997, opr. št. VIII Ips 80/2007 z dne 15. 1. 2008, opr. št. VIII Ips 231/2009 z dne 22. 9. 2009, baza Ius Info). Sodišče prve stopnje je tudi ob upoštevanju uveljavljene in enotne sodne prakse pravilno uporabilo materialno pravo, ko je svojo odločitev oprlo na 15. člen ZTPDR in presodilo, da je treba prevzeme tožnice na delo k drugim delodajalcem od 1. 9. 1984 dalje obravnavati, kot da tožnica ni spremenila zaposlitve.

Ker niso podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in po določbi 353. člena ZPP potrdilo izpodbijano sodbo.

Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške, ker v sporu ni uspela, tožeča stranka pa prav tako ni upravičena do povračila stroškov odgovora na pritožbo, ker odgovor ni bistveno pripomogel k odločitvi o pritožbi in zato ni bil potreben (154., 155. člen, 165. člen ZPP).