Jedro

V zvezi s sporazumom o krajevni pristojnosti, ki je povezan s pravnim razmerjem, iz katerega izvira cedirana terjatev, je treba šteti, da ta po slovenskem obligacijskem pravu ob analogni uporabi 418. oz. ob uporabi 421. člena OZ s cesijo preide na cesionarja.

Sodišče sporazuma strank o krajevni pristojnosti ne upošteva po uradni dolžnosti. Če se nanj sklicuje tožeča stranka, ga mora priložiti tožbi. Pravnih posledic svoje opustitve tožeča stranka ne more odstraniti tako, da sporazum o pristojnosti predloži naknadno.

Izrek

Za odločanje v tej zadevi je krajevno pristojno Okrožno sodišče v Ljubljani.

Obrazložitev

1. Tožeča stranka je pri Okrožnem sodišču v Mariboru vložila tožbo zoper toženo stranko (Republiko Slovenijo) za plačilo 454.709,60 EUR z zamudnimi obrestmi. Okrožno sodišče v Mariboru se je na podlagi ugovora tožene stranke s sklepom z dne 13. 9. 2010 izreklo za krajevno nepristojno ter zadevo odstopilo Okrožnemu sodišču v Ljubljani z obrazložitvijo, da je v sporih zoper pravne osebe splošno krajevno pristojno sodišče, na območju katerega je njihov sedež (48. člen Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP)), v obravnavanem primeru pa ima tožena stranka sedež v Ljubljani in ne v Mariboru.

2. Okrožno sodišče v Ljubljani pristojnosti ni sprejelo, zato je sprožilo spor o pristojnosti (prvi odstavek 24. člena v zvezi z drugim odstavkom 25. člena ZPP). Meni, da je na podlagi sporazuma o krajevni pristojnosti pristojno Okrožno sodišče v Mariboru.

3. Za odločanje v tej zadevi je krajevno pristojno Okrožno sodišče v Ljubljani.

4. Pristojnost se presodi na podlagi navedb v tožbi in na podlagi dejstev, ki so sodišču znana (drugi odstavek 17. člena ZPP), kot tudi na podlagi navedb v ugovoru krajevne pristojnosti, če ga tožena stranka pravočasno poda. Dejstva, od katerih je odvisna pristojnost, mora pravdna stranka zatrjevati, ne pa tudi takoj dokazati. Dejansko stanje pristojnosti mora biti izkazano z listino že v tožbi zgolj izjemoma, npr. v primeru sporazuma o krajevni pristojnosti (četrti odstavek 69. člena ZPP).(1)

5. Tožeča stranka v tožbi navaja, da je tožena stranka kot naročnik dne 24. 6. 2003 sklenila s stranskim intervenientom kot izvajalcem, ki ima sedež v Republiki Avstriji, Pogodbo za projektiranje, dobavo, montažo in predajo v obratovanje signalno varnostnih in telekomunikacijskih naprav na progi ... (v nadaljevanju Pogodba z dne 24. 6. 2003). S Pogodbo z dne 24. 6. 2003 naj bi bila izrecno dogovorjena uporaba slovenskega prava in pristojnost slovenskih sodišč, pri čemer naj bi bila izrecno dogovorjena krajevna pristojnost sodišča v Mariboru Tožeča stranka nadalje navaja, da je družba S. d. d. kot konzorcijski partner, dejansko pa kot podizvajalec, dne 5. 11. 2003 s stranskim intervenientom kot glavnim izvajalcem sklenila Konzorcijsko pogodbo, s katero sta se dogovorila za skupno nastopanje in sodelovanje pri načrtovanju, dobavi, postavitvi in zagonu signalne in telekomunikacijske opreme za železniško progo ... S Konzorcijsko pogodbo naj bi bila dogovorjena arbitraža s sedežem na Dunaju ter uporaba avstrijskega materialnega prava. Tožeča stranka prav tako navaja, da je pravna naslednica L. d. o. o., ki je v letu 2005 in 2007 sklenila s S. d. d. kot prodajalcem več pogodb o odkupu terjatev, s katerimi je odkupila terjatve, ki jih je imel prodajalec do stranskega intervenienta iz naslova zadržanih varščin po potrjenih situacijah in računih na projektu "Projektiranje, dobavo, montažo in predajo v obratovanje signalno varnostnih in telekomunikacijskih naprav na progi ...", ki se je izvajal po naročilu tožene stranke kot naročnika in investitorja. Tožeča stranka zatrjuje, da je kot cesionar na stranskega intervenienta kot glavnega izvajalca naslovila zahtevo za neposredno izplačilo zadržanih varščin v skladu s sklenjenimi cesijskimi pogodbami, vendar neuspešno.

6. V predmetnem sporu tožeča stranka zatrjuje, da je na podlagi zakona upravičena zahtevati plačilo za posel, ki je bil opravljen po pogodbi podizvajalca z izvajalcem, neposredno od naročnika - tožene stranke. Na podlagi zakonite cesije naj bi bila namreč terjatev, ki jo ima stranski intervenient kot izvajalec do tožene stranke kot naročnika, cedirana na podizvajalca, ki naj bi na ta način dosegel svoje poplačilo. Tožeča stranka, ki naj bi na podlagi zgoraj omenjenih pogodb o odkupu terjatev "stopila v čevlje" podizvajalca, se pri tem se sklicuje na določbo 631. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ).

7. V obravnavanem primeru je za presojo krajevne pristojnosti relevantna terjatev med toženo stranko kot naročnikom in stranskim intervenientom kot izvajalcem, ki je predmet Pogodbe z dne 24. 6. 2003. Izhajajoč iz tožbenih trditev, na katere je Vrhovno sodišče pri odločanju v sporu o pristojnosti vezano, naj bi bila ta terjatev oziroma njen del po samem zakonu cedirana od izvajalca na podizvajalca, na tem pa tožeča stranka, ki naj bi stopila na mesto podizvajalca, utemeljuje svoj tožbeni zahtevek zoper toženo stranko.

8. Tožeča stranka se v tožbi sklicuje na sporazum o krajevni pristojnosti sodišča v M.. Ta naj bi izhajal iz Posebnih oziroma Splošnih pogojev pogodbe, ki so sestavni del Pogodbe z dne 24. 6. 2003. V zvezi s sporazumom o krajevni pristojnosti, ki je povezan s pravnim razmerjem, iz katerega izvira cedirana terjatev, je treba šteti, da ta po slovenskem obligacijskem pravu ob analogni uporabi 418. oz. ob uporabi 421. člena OZ s cesijo preide na cesionarja. Takšen dogovor o krajevni pristojnosti je tesno povezan s terjatvijo, saj bi se njena vsebina bistveno spremenila, če bi njegovo učinkovanje zastalo v razmerju med dolžnikom in cedentom in se ne bi razširilo tudi na odnos med dolžnikom in cesionarjem.(2) Tudi v avstrijskem obligacijskem pravu velja, da sporazum o pristojnosti s cesijo preide na cesionarja.(3) V obravnavanem primeru glede na navedeno krajevna pristojnost, dogovorjena med toženo stranko in stranskim intervenientom, velja tudi za tožečo stranko.

9. Vendar pa sodišče sporazuma strank o krajevni pristojnosti ne upošteva po uradni dolžnosti. Če se nanj sklicuje tožeča stranka, ga mora priložiti tožbi (četrti odstavek 69. člena ZPP). Pravnih posledic svoje opustitve tožeča stranka ne more odstraniti tako, da sporazum o pristojnosti predloži naknadno.

10. V obravnavanem primeru se tožeča stranka v tožbi sklicuje na sporazum o krajevni pristojnosti, vendar pa sporazuma ni priložila. Tožbi je priložila le deloma izpolnjen in nepodpisan formular posebnih pogojev pogodbe (priloga A5), medtem ko je popolne in podpisane Posebne pogoje pogodbe, s katerimi se posega v Splošne pogoje pogodbe tako, da se določa pristojnost sodišča v Mariboru (priloga A21), predložila šele naknadno, potem ko je tožena stranka že podala ugovor krajevne pristojnosti in odgovor na tožbo.

11. Ker tožeča stranka ob vložitvi tožbe ni izkazala obstoja sporazuma o krajevni pristojnosti Okrožnega sodišča v Mariboru, naknadne predložitve sporazuma pa ni mogoče upoštevati, je treba določiti krajevno pristojnost sodišča po določbah o splošni krajevni pristojnosti (48. člen ZPP). Glede na navedbo sedeža tožene stranke je tako za odločanje v tej zadevi krajevno pristojno Okrožno sodišče v Ljubljani.

Op. št. (1): Primerjaj: Juhart, J.: Civilno procesno pravo FLR Jugoslavije, Univerzitetna založba, Ljubljana 1961, str. 168. Op. št. (2): Primerjaj Juhart, M.: Obligacijski zakonik (OZ) - (splošni del) - s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 581; Juhart, M.: Cesija - Pogodbeni odstop terjatve, Gospodarski vestnik, Ljubljana 1996, str. 149; Cigoj, S.: Komentar obligacijskih razmerij - Veliki komentar Zakona o obligacijskih razmerjih, 2. knjiga, ČZ Uradni list SRS, Ljubljana 1984, str. 1286. Op. št. (3): Primerjaj § 1394 avstrijskega ODZ (ABGB); Schwimann, M. (ur.): Praxiskommentar zum ABGB samt Nebengesetzen, 2. izdaja, 7. knjiga, Verlag Orac, Dunaj 1997, str. 495.