Jedro

Če tožnik ni verjetno izkazal možnosti nastanka hujših škodljivih posledic, za izdajo začasne odredbe po določbi 2. odstavka 69. člena ZUS ni podlage.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi 1. točka izpodbijanega sklepa.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevo tožnika za izdajo začasne odredbe, s katero naj se toženi stranki prepove sklenitev najemnih pogodb za 7 stanovanj, namenjenih za oddajo v najem udeležencem razpisa iz liste A, objavljenega v glasilu Občine D. "S." z dne 11.2.2005 in prepove prenos posesti nad navedenimi stanovanji na udeležence razpisa za čas 60 dni po pravnomočnosti odločitve sodišča. Zahtevo za izdajo začasne odredbe je tožnik vložil skupaj s tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 6.4.2005, s katero je ta zavrnila njegovo pritožbo zoper odločbo Občine D., Oddelka za premoženjske zadeve z dne 10.2.2005 o uvrstitvi na prednostno listo za oddajo neprofitnih stanovanj v najem.

V obrazložitvi izpodbijanega sklepa sodišče navaja, da je tožnik vložil zahtevo za izdajo začasne odredbe po določbi 2. odstavka 69. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS). Po tej določbi je eden izmed pogojev za izdajo začasne odredbe nastanek hujših škodljivih posledic, ki morajo biti vsaj verjetno izkazane. Ta pogoj pa po presoji sodišča ni izpolnjen, saj tožnik ne izkazuje nastanka hujših škodljivih posledic. Za hujše škodljive posledice je šteti le tiste, katerih nastanek je vsaj verjetno izkazan in jih tudi pozneje ne bi bilo mogoče, kolikor bi nastale, v celoti odpraviti. Takih hujših škodljivih posledic pa tožnik ne zatrjuje in verjetno ne izkazuje. Sklicuje se na poročilo psihiatrične ordinacije, iz katerega izhaja, da bi pridobitev stanovanja pri tožniku nedvomno zelo ugodno vplivala na nadaljnji potek zdravljenja tožnika. S tem pa nastanka hujše škodljive posledice ne izkazuje.

Tožnik v pritožbi uveljavlja pritožbena razloga nepopolne in zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava in kršitev ustavne pravice. Meni, da pojma hujših škodljivih posledic ni mogoče razlagati tako kot ga razlaga sodišče. Razlaga sodišča je prestroga. Gre za nedoločen pravni pojem. Analogna primerjava s pravnimi standardi v Zakonu o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) jasno pokaže razlikovanje med naslednjimi pravnimi standardi, ki so navedeni na podlagi stopnjevanja po sistemu od malega k več in sicer: hujše neugodne posledice, težko nadomestljiva škoda in onemogočena uveljavitev terjatve. Po vsebini je pravni standard hujših škodljivih posledic enak pravnemu standardu hujših neugodnih posledic. Sodišče je torej zmotno napolnilo nedoločen pravni pojem, kar predstavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Sodišče je tudi nepravilno presodilo, da škodljive posledice niso zatrjevane in verjetno izkazane. Zatrjevane so ravno s priloženim poročilom psihiatrične ordinacije, iz katerega izhaja, da bi pridobitev stanovanja pri tožniku nedvomno zelo ugodno vplivala na potek zdravljenja. Povedano drugače, zaradi nedodelitve stanovanja bo zdravljenje bistveno oteženo, kar je nedvomno taka škodljiva posledica, ki se je ne da odpraviti. Glede na to je tudi ob upoštevanju razlage sodišča pogoj za izdajo začasne odredbe izpolnjen. Zdravje je namreč po svoji naravi dobrina, kjer praviloma restitucija ni možna, vsaj ne v celoti.

Ne glede na navedeno je opozoriti, da je predlagana začasna odredba regulacijska in namenjena začasni ureditvi stanja. V primeru neizdaje take začasne odredbe se zato upravičeno postavi vprašanje glede pravnega interesa tožeče stranke za tožbo. Z najemniki bodo namreč sklenjene najemne pogodbe, ki tudi, če bo tožnik s tožbo uspel, ne bodo razveljavljene. Zato tožnik ne bo deležen učinkovitega sodnega varstva. S tem mu bo kršena ustavna pravica do sodnega varstva - 23. člen Ustave RS. Tožnik še navaja, da živi v podnajemniškem stanovanju, za katerega plačuje tržno najemnino, in ker je upravičenec do socialne pomoči, mu je plačevanje tržne najemnine izredno oteženo, saj ta skupaj s stroški presega polovico socialne pomoči. Navedena dejstva ne predstavljalo nedovoljenih novih dejstev, pa tudi če bi jih sodišče ocenilo kot taka, jih ni treba dokazovati, saj gre za splošna znana dejstva.

Predlaga, da pritožbeno sodišče sklep v izpodbijanem delu spremeni tako, da zahtevi za izdajo začasne odredbe ugodi.

Pritožba ni utemeljena.

Kot pravilno navaja sodišče prve stopnje, je eden izmed pogojev za izdajo začasne odredbe, kakršno je predlagal tožnik, verjetno izkazana možnost nastanka hujših škodljivih posledic, ki bi jih tožnik utrpel zaradi spornega pravnega razmerja (2. odstavek 69. člena ZUS). Ta pogoj pa tudi po presoji pritožbenega sodišča ni izpolnjen. Tožnik v zahtevi za izdajo začasne odredbe hujših škodljivih posledic sploh ni navajal. Zatrjeval je le, da bi dodelitev neprofitnega stanovanja ugodno vplivala na potek zdravljenja, kar dokazuje s poročilom zdravnika specialista.

Zatrjevanje tožnika, da bi drugačna ureditev spornega razmerja imela ugodne posledice za tožnika, ne more biti, kot zmotno meni tožnik, podlaga za sklepanje, da bi tožnik zaradi spornega razmerja utrpel hujše škodljive posledice.

Ker pogoje za izdajo začasne odredbe ureja ZUS, na drugačno odločitev v tej zadevi ne more vplivati sklicevanje tožnika na ureditev začasnih odredb po ZIZ. In ker pogoj za izdajo začasne odredbe - verjetno izkazana možnost nastanka hujših škodljivih posledic ni izpolnjen, na drugačno odločitev v tej zadevi tudi ne more vplivati dejstvo, da tožnik za podnajemniško stanovanje plačuje tržno najemnino.

Ker je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da tožnik nastanka hujših škodljivih posledic ni izkazal, tožniku s tem, ko je bila njegova zahteva za izdajo začasne odredbe zavrnjena, uveljavljana kršitev ustavne pravice do sodnega varstva, določene v 23. členu Ustave RS, ni podana.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena v zvezi z 68. členom ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano 1. točko sklepa sodišča prve stopnje.