Jedro

Nepremoženjska škoda za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti ni objektivizirana in tudi ni pojasnjen subjektiven odnos tožnika do posledic telesnih poškodb.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in v zavrnilnem delu razveljavi sodbo sodišča prve stopnje glede odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti ter za pravdne stroške in v tem obsegu zadevo vrne v nov postopek istemu sodišču prve stopnje.

V ostalem delu se pritožbo zavrne kot neutemeljeno in v nerazveljavljenem zavrnilnem delu potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Stroški pritožbenega postopka so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo, navedeno v uvodu, v sporu zaradi plačila nepremoženjske škode za posledice škodnega dogodka z dne 1.5.1994, po ugotovljeni odškodninski odgovornosti tožene stranke, le-temu naložilo, da plača tožeči stranki odškodnino v znesku 750.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje prvostopne sodbe in pravdne stroške v znesku 110.049,00 SIT, prav tako s pripadajočimi zamudnimi obrestmi. Višji tožbeni zahtevek od prisojenega je zavrnilo kot neutemeljen.

Proti zavrnilnemu delu te sodbe je vložila tožeča stranka pritožbo.

Uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava, s predlogom, da sodišče druge stopnje ugodi pritožbi in spremeni prvostopno sodbo v zavrnilnem delu tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, ali pa jo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje istemu sodišču prve stopnje. Izrecno še graja zavrnitev taksne oprostitve in predlaga ugoditev predlogu.

Pritožbeno sodišče predvsem ugotavlja, da je napadena sodba postala v obsodilnem delu pravnomočna oziroma za znesek 750.000,00 SIT s pripadajočimi zamudnimi obrestmi in da je zato šteti, da tožeča stranka razpolaga s takimi finančnimi sredstvi, da bo zmogla plačati sodno takso in da predlog za taksno oprostitev ni utemeljen kot je že pravilno zaključilo prvo sodišče ter tudi pritožba v tej smeri ni uspešna. Končno ima tožeča stranka možnost, da stroške za sodno takso priglasi kot pravdne stroške in zahteva, da ji tožena stranka le-te tudi povrne.

Tožena stranka ni odgovorila na pritožbo.

Sodišče druge stopnje po uradnem preizkusu zadeve zaključuje, da ni zaslediti uradno upoštevnih kršitev procesnega prava. V zvezi z ostalimi pritožbenimi razlogi pa smatra, da je pritožbi pritrditi le v delu, ki se nanaša na zavrnitev odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti oziroma v delu, ki presega za to vrsto odškodnine prisojeni znesek na prvi stopnji v znesku 200.000,00 SIT.

V obrazložitvi prvostopne sodbe je navedeno, da tožnik uveljavlja denarno zadoščenje za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti le zaradi poškodovanih zob in da ugotovljena trajna deformacija nosu in zob zadošča za oceno sodišča prve stopnje o pravični sodni odmeri.

Po stališču pritožbenega sodišča za to vrsto škode dejansko stanje še ni dovolj pojasnjeno in ne daje doslej izvedeni dokazni postopek dovolj podlage za odločanje sodišča druge stopnje v obsegu, ki presega obsodilni del za to vrsto škode oziroma v zavrnilnem delu izreka.

Tožnik, zaslišan kot stranka, o tej vrsti škode ni izpovedal ničesar, tako da subjektivnega odnosa tožnika do posledic telesnih poškodb, ki bi se izražale kot duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, ni mogoče preizkusiti in o tem tudi v obrazložitvi grajane sodbe ni razlogov, kar vse kaže, da je grajana odločitev sodišča prve stopnje vsaj za to vrsto nepremoženjske škode neprepričljiva in preuranjena. Sicer so objektivizirane posledice telesnih poškodb, ki jih je utrpel tožnik, vendar je v zvezi z duševnimi bolečinami zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti izvedensko mnenje skopo, nepopolno, kar je očitno posledica sklepa sodišča prve stopnje, s katerim je odredilo sodnega izvedenca, in kjer ni navedeno, da se naj izdela tudi v smeri nepremoženjske škode za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti.

Za oceno pravičnega denarnega zadoščenja za to vrsto škode je treba pojasniti objektivne posledice in tudi subjektivni odnos tožnika. V tem primeru je sodišče prve stopnje ostalo na pol poti in ni dovolj pojasnilo dejanskega stanja, kar ima lahko tudi za posledico napačno uporabo materialnega prava. Sodišče druge stopnje je utemeljeni pritožbi za to vrsto škode ugodilo, sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo v novo sojenje istemu sodišču prve stopnje (370. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP/77).

Po dopolnitvi dejanskega stanja, kar se nanaša na dodatno izvedensko mnenje in na podrobnejše zaslišanje tožnika kot stranke, v smeri kot je že obrazloženo, bo sodišče prve stopnje o še spornem delu tožbenega zahtevka z uporabo pravilnega materialnega prava znova odločilo.

Po nadaljnjem preizkusu zadeve sodišče druge stopnje ugotavlja, da pritožbeni razlogi glede zavrnjene odškodnine za telesne bolečine in za strah niso podani ter da je bilo v tem delu dejansko stanje popolno in pravilno ugotovljeno ter tudi uporabljeno pravilno materialno pravo. Prvostopna odločitev je tudi ustrezno obrazložena, tako da se povzema, saj ji v tem delu ni treba ničesar več dodati.

Pritožbeno sodišče le zaradi izrecnih pritožbenih izvajanj še pojasni, da je za fizične bolečine in za primarni ter sekundarni strah denarno zadoščenje odmerjeno v skladu z zakonitimi merili (200. in 203. člen Zakona o obligacijskih razmerjih -ZOR) in da tudi ustrezata povprečju sodnih odmer za te vrste škode.

Sodišče druge stopnje je po obrazloženem pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo v zavrnilnem delu prvostopno sodbo za strah in za telesne bolečine (368. člen ZPP/77).

Delna razveljavitev prvostopne sodbe ima tudi za posledico razveljavitev stroškovnega izreka, tako da bo moralo sodišče prve stopnje v novem postopku odločiti o vseh, tudi o pritožbenih pravdnih stroških (tretji odstavek 166. člena v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP/77).