Jedro

Rok za podajo predloga za kazenski pregon materialni rok, v katerem lahko oškodovanec uveljavlja materialno pravico do kazenskega pregona, ki mu jo daje kazenski materialni zakon (KZ-1) in s potekom katerega oškodovanec dokončno izgubi pravico, ki jo ima po materialnem zakonu.

Prištevnost se praviloma domneva, toda v primeru, ko nastane dvom v prištevnost, je sodišče po določbah prvega odstavka 265. člena ZKP dolžno odrediti psihiatrični pregled obdolženca.

Izrek

Pritožbi zagovornice obdolžene A. A. se ugodi in izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Murski Soboti je z uvodoma navedeno sodbo obdolženo A. A. spoznalo za krivo storitve kaznivega dejanja grožnje po prvem odstavku 135. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), za kar ji je po 57. in 58. členu KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, v kateri ji je po prvem odstavku 135. člena KZ-1 določilo kazen dva meseca zapora s preizkusno dobo dveh let. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je odločilo, da je obdolženka dolžna plačati stroške kazenskega postopka, in sicer sodno takso v znesku 80,00 EUR.

2. Zoper sodbo se je pritožila obdolženkina zagovornica zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter kršitve Ustave in Evropske konvencije o človekovih pravicah, kot navaja v uvodu pritožbe. Pritožbenemu sodišču predlaga, da obdolženko oprosti obtožbe oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Zagovornica uvodoma izrecno uveljavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP z navedbami, da izpodbijana sodba nima razlogov glede obdolženkinega duševnega stanja, ter da so razlogi glede pravočasnosti predloga za pregon nejasni in v nasprotju sami s seboj. Iz nadaljnje pritožbene obrazložitve v tej zvezi pa je razbrati, da v bistvenem zatrjuje le nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem, torej pod videzom kršitve iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, v čemer ji je treba pritrditi, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju.

5. Utemeljeni so pomisleki zagovornice glede okoliščin v zvezi z oškodovančevo podajo predloga za pregon. Slednja namreč pravilno izpostavlja, da je priča B. B. Izpovedala, da je v mesecu juliju 2021 oškodovanca obvestila o obdolženkinih grožnjah, medtem ko je oškodovanec prijavo kaznivega dejanja podal že 13. 5. 2021 (torej še preden bi naj bil z grožnjami sploh seznanjen), kot je razvidno iz zapisnika o sprejemu predloga za pregon kaznivega dejanja (priloga A 1/4). Ob tem ne gre prezreti še, da se je sodišče prve stopnje v točki 5 obrazložitve izpodbijane sodbe obširno opredeljevalo do groženj, datiranih v leto 2020, ter do groženj, o katerih naj bi priča C. C. dne 12. 5. 2021 seznanila oškodovanca, nato pa zaključilo, da je bil oškodovanec s sporočili C. C. seznanjen 12. 5. 2021, nakar je dan kasneje podal predlog za pregon. Tako je tudi po presoji pritožbenega sodišča ostalo nerazjasnjeno odločilno vprašanje, in sicer, ali se prijava kaznivega dejanja sploh nanaša na v tej zadevi obdolženki očitano kaznivo dejanje, in sicer izrekanje groženj B. B. v obdobju od marca 2021 do maja 2021 (ali na morebiti katero drugo predhodno kaznivo dejanje), ter posledično bistveno vprašanje glede pravočasnosti predloga, ki je po prvem odstavku 135. člena KZ-1 temeljna predpostavka za pregon kaznivega dejanja grožnje. Glede na obrazloženo in, ker je rok za podajo predloga za kazenski pregon materialni rok, v katerem lahko oškodovanec uveljavlja materialno pravico do kazenskega pregona, ki mu jo daje kazenski materialni zakon (KZ-1) in s potekom katerega oškodovanec dokončno izgubi pravico, ki jo ima po materialnem zakonu, je torej zaključiti, da je sodišče prve stopnje nepopolno raziskalo okoliščine v zvezi s pravočasnostjo oškodovančevega predloga za pregon, kot to pravilno opozarja zagovornica.

6. Zagovornica nadalje ob sklicevanju na v pritožbi priloženo medicinsko dokumentacijo poudarja, da je treba psihične težave obdolženke presojati tako z vidika njene procesne sposobnosti sodelovanja v postopku, kakor tudi z vidika krivde, torej ali je bila v času domnevne storitve kaznivega dejanja prištevna. S temi vprašanji pa se sodišče prve stopnje sploh ni ukvarjalo, temveč je ostalo neraziskano, ali je bilo dojemanje obdolženke v času domnevne storitve kaznivega dejanja okrnjeno v posledici njenih psihičnih težav. Iz izpodbijane sodbe namreč ni mogoče razbrati, ali se je sodišču prve stopnje glede na način obdolženkinega procesnega udejstvovanja v postopku porodil kak pomislek ali dvom v njeno prištevnost. 7. Povzetim navedbam je treba pritrditi. Uvodoma pa je glede na k pritožbi priloženo obdolženkino zdravstveno dokumentacijo izpostaviti, da gre za pritožbene novote, ter da določba četrtega odstavka 369. člena ZKP dovoljuje predlaganje novih dokazov v pritožbi, vendar pri tem zahteva razloge, zakaj niso bili predlagani že prej. Ta zdravstvena dokumentacija v postopku pred sodiščem prve stopnje sicer ni bila predložena, vendar pa so okoliščine, ki jih skuša z njimi dokazati zagovornica, in v posledici katerih bi se sodišču prve stopnje moral pojaviti vsaj dvom v procesno sposobnost in prištevnost obdolženke, obstajale že tekom postopka pred sodiščem prve stopnje. Sicer se prištevnost praviloma domneva, toda v primeru, ko nastane dvom v prištevnost, je sodišče po določbah prvega odstavka 265. člena ZKP dolžno odrediti psihiatrični pregled obdolženca. Kot to utemeljeno poudarja zagovornica, pa je zlasti iz izpovedb prič B. B. in Č. Č. razbrati, da je imela obdolženka določene težave. Priča B. B. je pojasnila, da je svetovala obdolženki, da poišče zdravniško pomoč, priča Č. Č. pa, da so opazili, da se z obdolženko nekaj dogaja, ter da je slednja bila v bolniškem staležu, a je vseeno hodila v službo. Prav tako ne gre prezreti izjave oškodovanca, ki jo je podal v postopku odloženega pregona in na katero se sklicuje tudi sodišče prve stopnje v točki 5 obrazložitve izpodbijane sodbe. Pojasnil je namreč, da so sodelavke obdolženke v letu 2020 pri njej opazile nenavadno obnašanje, saj „... se je znala vleči pod avto in govorila, da ji avto ne dela, brez utemeljenega razloga je odšla z delovnega mesta, razrezala copate, ...“. Vse navedeno pa daje podlago za zaključek, da sodišče prve stopnje ni razjasnilo okoliščin v zvezi z obdolženkino procesno sposobnostjo, kakor tudi njeno prištevnostjo, kot ene izmed elementov krivde.

8. Po takšnem stanju stvari je pritožbeno sodišče pritožbi zagovornice ugodilo ter izpodbijano sodbo razveljavilo. To je storilo po določilu prvega odstavka 392. člena ZKP in ne po prvem odstavku 380. člena ZKP, saj je treba dokazni postopek dopolniti in razjasniti v smeri zgoraj izpostavljenih relevantnih okoliščin, zaradi česar je procesno bolj ekonomično, da se glavna obravnava izvede pred sodiščem prve stopnje. V novem sojenju bo tako sodišče prve stopnje dokazni postopek ponovilo in ustrezno dopolnilo, nato pa kritično ocenilo vse zbrane dokaze in v zadevi vnovič odločilo.