Jedro

Gre za obremenilno pričo, ki je za presojo v obravnavani zadevi odločilnega pomena. Ker izpodbijana sodba o izpovedi navedene priče in s tem o odločilnem dejstvu nima razlogov, je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Ob navedenem je pripomniti, da s povzetki izpovedb zaslišanih prič ni mogoče nadomestiti obrazložene oziroma argumentirane dokazne ocene sodišča, še posebej, če se izpovedba priče nanaša na odločilna dejstva, to je tista, ki so pomembna za presojo o krivdi obdolženca za očitano mu kaznivo dejanje.

Izrek

Ob ugoditvi pritožbi okrožne državne tožilke in po uradni dolžnosti se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugega predsednika senata.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče na Ptuju je s sodbo I K 2194/2018 z dne 23. 9. 2019 obdolženega T.A. oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje poslovne goljufije po drugem v zvezi s prvim odstavkom 228. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Po prvem odstavku 96. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je odločilo, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obdolženca ter potrebni izdatki in nagrada njegovega zagovornika, bremenijo proračun. Po tretjem odstavku 105. člena ZKP je oškodovanca s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo.

2. Zoper sodbo se je pritožila okrožna državna tožilka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kot navaja v uvodu pritožbe. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da obdolženega T.A. spozna za krivega storitve očitanega mu kaznivega dejanja, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje.

3. Na pritožbo je odgovoril obdolženčev zagovornik J.V. iz Odvetniške pisarne G. v Mariboru, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

4. Pritožba je utemeljena, izpodbijano sodbo pa je potrebno razveljaviti tudi po uradni dolžnosti.

5. Pritožnica sicer izrecno uveljavlja le pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, vendar pritožbeno sodišče v navedbah, da je sodišče prve stopnje popolnoma prezrlo izpoved M.P. in da je ni ocenilo v zvezi z drugimi dokazi, prepoznava bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ki je po oceni pritožbenega sodišča tudi podana. Sodišče prve stopnje je namreč v obravnavani zadevi povzelo in dokazno ocenilo zgolj nekatere, na glavni obravnavi izvedene dokaze, to je zagovor obdolženega, listine v spisu in izvedensko mnenje izvedenca finančne stroke dr. Š.Š., medtem ko se ni opredelilo glede izpovedbe zastopnika oškodovane družbe M.P. in je dokazno ocenilo. V točki 3 obrazložitve izpodbijane sodbe povzema njegovo izpoved, vendar je dokazno ne oceni. Glede na to, da je M.P. zastopnik oškodovane družbe, ki je zaslišan na glavni obravnavi izpovedal, da dogovor o dobavi prehrambenih izdelkov sicer časovno sovpada z odločitvijo o nakupu opreme, vendar je bilo izrecno dogovorjeno, da bo moral obdolženec za dobavljene prehrambene izdelke plačati ter da ni bilo dogovorjeno, da bi se to plačilo kompenziralo z njihovimi obveznostmi iz naslova nakupa opreme, je nedvomno, da gre za obremenilno pričo, ki je za presojo v obravnavani zadevi odločilnega pomena. Ker izpodbijana sodba o izpovedi navedene priče in s tem o odločilnem dejstvu nima razlogov, je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Ob navedenem je pripomniti, da s povzetki izpovedb zaslišanih prič ni mogoče nadomestiti obrazložene oziroma argumentirane dokazne ocene sodišča, še posebej, če se izpovedba priče nanaša na odločilna dejstva, to je tista, ki so pomembna za presojo o krivdi obdolženca za očitano mu kaznivo dejanje.

6. Pritrditi je tudi pritožbi, da s tem, ko se obdolžencu očita preslepitev predstavnika oškodovane družbe z aktivnim ravnanjem, opisanim v izreku sodbe, sodišče prve stopnje pa v razlogih sodbe razlaga njegovo pasivno ravnanje, obstaja nasprotje med izrekom in razlogi sodbe. Z navedenim pritožba prav tako smiselno uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Glede na to, da iz opisa dejanja izhaja, da bi naj obdolženec z aktivnim izvršitvenim ravnanjem preslepil predstavnika družbe M.P. d.o.o. in sicer s prikazovanjem, da bodo obveznosti izpolnjene, iz razlogov sodbe pa je razvidno, da sodišče argumente za svojo odločitev opira predvsem na obdolženčevo opustitveno – pasivno ravnanje (točka 5 obrazložitve) in sicer na to, da obdolženec oškodovani družbi ni prikrival finančne sposobnosti svojih družb B. d.o.o. in A. d.o.o. ter da je oškodovana družba vedela za nesposobnost tekočega plačevanja obveznosti družb B. d.o.o. in A. d.o.o., je podano v pritožbi opisano nasprotje med izrekom in razlogi sodbe. Nanaša se na odločilna dejstva glede načina izvršitve kaznivega dejanja, zato ima značaj uvodoma navedene kršitve določb kazenskega postopka.

7. Ob reševanju pritožbe okrožne državne tožilke je pritožbeno sodišče preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje tudi po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP). Pri tem je ugotovilo še nadaljnje kršitve iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

8. Obdolženec je oproščen obtožbe po 1. točki 358. člena ZKP, torej zato, ker dejanje, ki mu je očitano, po zakonu ni kaznivo dejanje. Nasprotno temu pa sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe navaja razloge, iz katerih izhaja, da obdolžencu storitev kaznivega dejanja ni dokazana, kar je podlaga za oprostilni izrek po 3. točki 358 člena ZKP-1. Navaja namreč, da je oškodovana družba imela možnost odstopiti od pogodbe, da družbe B. d.o.o ni opominjala in da obdolženec ni imel namena preslepiti oškodovane družbe, ker so v cesijo vključili tudi družbo A. d.o.o, ki je imela terjatve do družbe M.P. d.o.o, zaradi česar po mnenju sodišča prve stopnje ni podan element kaznivega dejanja preslepitve. Zato je “obdolženca oprostilo obtožbe po 1. točki 358. člena ZKP”. Pri tem v obrazložitvi sodbe še navaja, “da ne gre za kaznivo dejanje poslovne goljufije po drugem odstavku 228.člena KZ-1” (točka 6. obrazložitve sodbe). Navedeni sodbeni razlogi so rezultat dokazne presoje sodišča prve stopnje in bi lahko bili podlaga le za oprostilni izrek po 3. točki 358. člena ZKP (ker ni dokazano, da je obdolženec storil kaznivo dejanje), ne pa po 1. točki 358. člena ZKP (ker dejanje ni kaznivo dejanje).

9. Razlogi prvostopne sodbe pa niso v nasprotju le z izrekom sodbe, temveč so tudi popolnoma nejasni. V nadaljevanju obrazložitve (točka 6.) namreč sodišče prve stopnje navaja, da je šele izvedenec v tem kazenskem postopku ugotovil dejansko višino dolga v svojem dopolnilnem izvedenskem mnenju, in sicer v višini 14.896,35 EUR, kar pa ni velika premoženjska škoda, sodišče pa ni samo spremenilo pravne kvalifikacije na milejše kaznivo dejanje, ker kot je že navedlo, je mnenja, da niso podani elementi kaznivega dejanja in da gre v tej zadevi za čisto civilno - pravno razmerje. Sodišče prve stopnje torej meša dejanske in pravne zaključke in jih v obrazložitvi sodbe razlaga na način, ki ne dopušča jasne razlage, kaj je bilo za prvostopno sodišče odločilno pri izreku oprostilne sodbe. Obrazložitev niha med pravnimi razlogi (odsotnost zakonskih znakov kaznivega dejanja) in med dejanskimi razlogi (nedokazanost storitve kaznivega dejanja).

10. Sodišče prve stopnje torej z obrazložitvijo sodbe prihaja v nasprotje z njenim izrekom, kjer kot podlago za oprostilno sodbo navaja 1. točko 358 člena ZKP. Iz izreka izhaja ocena, da dejanje, kot je opisano v obtožbi, nima zakonskih znakov kaznivega dejanja, v obrazložitvi sodbe pa se navaja, da dejanje obdolžencu ni dokazano. Pri tem, ko obdolženca oprosti obtožbe po 1. točki 358 člena ZKP, sodišče ne pojasni, kateri zakonski znak kaznivega dejanja na abstraktni ali konkretni ravni v opisu dejanja pogreša, pa bi moral biti v opisu naveden. Ne navaja torej razlogov, ki bi utemeljevali navedeni oprostilni izrek. Nasprotno temu pa na podlagi sprejete dokazne ocene zaključi, da dejanje, kot je opisano v izreku sodbe, ni kaznivo dejanje.

11. Obrazloženo predstavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371.člena ZKP-1, upoštevano po uradni dolžnosti. V sodbi se namreč hkrati zatrjuje, da dejanje ni kaznivo dejanje, obenem pa, da obdolženec ni storil očitanega kaznivega dejanja, kar je samo s seboj v nasprotju. Sodišče prve stopnje svoje zaključke na eni strani opira na zagovor obdolženca, da ni preslepil, niti ni imel namena preslepiti oškodovane družbe ter na izvedensko mnenje izvedenca finančne stroke dr. Š.Š., s čimer torej ocenjuje, da ni dokazano, da je obdolženec storil očitano kaznivo dejanje (3. točka 358. člena ZKP), na drugi strani pa zaključi, da niso podani elementi kaznivega dejanja in da gre za „čisto civilno-pravno razmerje“ (1. točka 358. člena ZKP), pri čemer v točki 3 obrazložitve navede, da je po presoji dokazov obdolženca oprostilo po 1. točki 358. člena ZKP. Povzeti razlogi izpodbijane sodbe so si tako med seboj popolnoma v nasprotju, nasprotujejo pa tudi njenemu izreku. Po tem, kar navaja v obrazložitvi sodbe, je sodišče prve stopnje obdolženca oprostilo obtožbe po dveh razlogih, ki se med seboj izključujeta. Ni odveč ponovno pojasniti, da sodišče izreče oprostilno sodbo po 1. točki 358. člena ZKP, če dejanje, ki je predmet obtožbe, nima znakov kaznivega dejanja, pri čemer se upošteva le opis dejanja v izreku obtožnega akta, ne pa tudi vsebine izvedenih dokazov in se torej v tem primeru sodišče ne spušča v presojo, ali je obdolžencu dejanje iz obtožbe dokazano. V kolikor pa sodišče ugotovi, da obdolženec dejanja ni storil tako, kot ga bremeni obtožba, ali da kateri izmed zakonskih znakov kaznivega dejanja obdolžencu ni dokazan, pa izreče oprostilno sodbo po 3. točki 358. člena ZKP.

12. Po pojasnjenem razlogi izpodbijane sodbe nihajo med obema razlogoma za izrek oprostilne sodbe, zato je takšna obrazložitev sodbe popolnoma nejasna in tudi v nasprotju z njenim izrekom, sodišče prve stopnje pa je s tem bistveno kršilo določbe kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

13. Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo tako po uradni dolžnosti, kot v posledici ugoditve pritožbi okrožne državne tožilke. V novem sojenju bo sodišče prve stopnje odpravilo ugotovljene kršitve in o zadevi vnovič odločilo. Pri tem bo kritično presodilo ostale pritožbene navedbe okrožne državne tožilke, ki gredo v smeri zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, s katerimi se pritožbeno sodišče, zaradi narave ugotovljenih kršitev v izpodbijani sodbi, ni moglo ukvarjati, zatem pa bo v zadevi vnovič odločilo. To bo lažje storilo pred drugim predsednikom senata, zato je pritožbeno sodišče odločilo, kot je razvidno iz izreka tega sklepa.

14. Sklep pritožbenega sodišča temelji na določbi prvega in četrtega odstavka 392. člena ZKP.