Jedro

Tožena stranka je utemeljeno zavrnila tožnikovo prošnjo za pogojni odpust, saj ima odprte še tri kazenske postopke, iz upravnega spisa pa tudi izhaja, da škode, povzročene s kaznivim dejanjem, oškodovancu še ni povrnil.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila prošnjo tožeče stranke za pogojni odpust. V obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja, da tožeča stranka prestaja kazen 4 leta zapora, ki jo je izreklo Okrožno sodišče v Kopru s sodbo I K 27115/2010 z dne 30. 9. 2010 v zvezi s sodbo, ki jo je izreklo Višje sodišče v Kopru, opr. št. I Kp 27115/2010 z dne 17. 2. 2011. Nadalje navaja, da tožeča stranka prestaja kazen v Zavodu za prestajanje kazni zapora Dob, polodprti oddelek Slovenska vas. Na podlagi poročila zavoda o poteku prestajanja kazni je Komisija, ob upoštevanju določil 88. člena Kazenskega zakonika sprejela odločitev, da ga pogojno ne odpusti, saj ima tožeča stranka odprte tri kazenske postopke, od tega je en postopek v fazi glavne obravnave, prav tako pa še ni povrnila škode oškodovancu, zato ni moč utemeljeno pričakovati, da v času pogojnega odpusta kaznivega dejanja ne bi ponovila.

Tožeča stranka s tožbo izpodbija odločbo tožene stranke. Toženi stranki očita kršitev pravil kazenskega postopka, določb Kazenskega zakonika in Ustave RS. Komisija za pogojni odpust je sicer pravilno ugotovila dejstva, da so na Okrožnem sodišču v Kopru še odprti trije postopki, ki pa so bili izločeni iz postopka, v katerem je bila tožeča stranka že obsojena. Zatrjuje, da nikoli ni bila tretirana kot begosumna in tudi nikoli ni zlorabila ugodnosti, ki se v sklopu prestajanja kazni podeljujejo obsojencem. Odprti kazenski postopki ne morejo vplivati na njen status, saj v skladu s 3. členom Zakona o kazenskem postopku velja za nedolžno, dokler njena krivda ni ugotovljena s pravnomočno sodbo, kazensko sankcijo pa sme izreči storilcu kaznivega dejanja samo z zakonom ustanovljeno pristojno sodišče v postopku, ki se uvede in izvede v skladu z Zakonom o kazenskem postopku, kar pa ni tožena stranka. Če bi izpodbijana odločba obveljala bi bila kaznovana vnaprej za nekaj, kar ji ni dokazano in za kar ni pravnomočno obsojena, s tem pa bi ji bile kršene ustavne pravice iz 22. člena Ustave Republike Slovenije. V zvezi s poplačilom kazni in škode oškodovancu je navedla, da je Komisiji za pogojni odpust predložila vsa dokazila, da poplačilo kazni poteka z obročnim odplačevanjem v skladu z njenimi možnostmi. S pogojnim odpustom bi se združila z družino, ima tudi zagotovljeno delo in bi z zaslužkom lahko pomagala družini in odplačala obstoječi dolg ter se čim prej resocializirala.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe tožeče stranke in pojasnjuje, da se v skladu s petim odstavkom 88. člena Kazenskega zakonika pri presoji ali naj se obsojenec pogojno odpusti upoštevajo predvsem povratništvo in morebitni kazenski postopki, ki tečejo zoper obsojenca za kazniva dejanja storjena pred nastopom kazni zapora. V zvezi s samim postopkom pa navaja, da se v skladu z 8. členom Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij, postopek odločanja izvede v skrajšanem postopku brez zaslišanja strank.

Tožeča stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je, kot izhaja tudi iz mnenja Zavoda za prestajanje kazni zapora Dob v vseh pogledih vzoren zapornik, ki spoštuje hišni red, ne zlorablja danih ugodnosti in se vključuje v vse aktivnosti, ki potekajo v zavodu. Nadalje navaja, da je do sedaj opravljala vrsto funkcij v gospodarstvu, na nivoju občine in državnega zbora in je aktivna udeleženka osamosvojitvene vojne za Slovenijo, za kar je bila tudi odlikovana. Glede na to, da ima urejeno družinsko življenje in zagotovljeno delo v Ljubljani meni, da bi ji morala biti zagotovljena čimprejšnja resocilizacija in integracija v družbeno okolje, kar je smoter pogojnega odpusta in se pri tem se sklicuje na komentar h kazenskemu zakoniku iz katerega izhaja, da Komisija za pogojni odpust svoje odločitve ne sme opreti le na dejstvo, da se zoper obsojenca vodi kazenski postopek, saj je to v nasprotju s 27. členom Ustave RS, ki zagotavlja domnevo nedolžnosti.

Tožba ni utemeljena.

Pogojni odpust ureja 88. člen Kazenskega zakonika (v nadaljnjem besedilu KZ-1). Kot izhaja iz prvega in petega odstavka tega člena sta pogoja za izrek pogojnega odpusta predvsem določena doba prestane kazni in utemeljeno pričakovanje, da obsojenec ne bo storil novega kaznivega dejanja. Pri presoji ali naj se obsojenec pogojno odpusti se upoštevajo predvsem povratništvo, morebitni kazenski postopki, ki tečejo zoper obsojenca za kazniva dejanja, storjena pred nastopom kazni zapora, odnos obsojenca do storjenega kaznivega dejanja in oškodovanca, njegovo vedenje med prestajanjem kazni, uspehi pri zdravljenju odvisnosti in pogoji za vključitev v življenje na prostosti (peti odstavek 88. člena KZ-1).

Iz upravnega spisa in izpodbijane odločbe nedvomno izhaja, da je tožeča stranka pred Okrožnim sodiščem v Kopru obtožena kaznivega dejanja nedovoljenega sprejemanja daril po členu 241/1 KZ-1 in nedovoljenega dajanja daril po členu 241/1 KZ-1 in da je zadeva v fazi glavne obravnave ter da zoper tožečo stranko tečeta še dva kazenska postopka zaradi kaznivega dejanja razžalitve po členu 158/II-I KZ-1. Iz upravnega spisa pa tudi izhaja, da tožeča stranka škode povzročene s kaznivim dejanjem (v prisojeni višini 50.000 EUR) oškodovancu še ni povrnila. Iz mnenja zavodske strokovne komisije Zavoda za prestajanje kazni zapora Dob pri Mirni z dne 22. 5. 2012 pa tudi izhaja, da pogojnega odpusta v fazi, ko so razpisane glavne obravnavi ne predlagajo kljub temu, da je tožeča stranka v II. oddelku zaprtega dela zavoda upoštevala določila hišnega reda, zato je od 21. 2. 2012 na prestajanju kazni v milejšem režimu, predlagana pa je tudi premestitev tožeče stranke v odprti oddelek Ig ZPKZ Ljubljana, od koder bi imela možnost odhajanja na delo in bi kazen prestajala z manj čustvene napetosti.

Po določbi tretjega odstavka 40. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) v primeru odločanja po prostem preudarku sodišče preveri le ali je upravni akt nezakonit, ker so prekoračene meje prostega preudarka ali ker je bil uporabljen na način, da ki ne ustreza namenu, za katerega je določen. Sodišče ugotavlja, da je odločitev tožene stranke izdana po prostem preudarku v skladu z določili 88. člena KZ-1 pravilna. Tožena stranka je po mnenju sodišča ustrezno obrazložila svojo odločitev, da prošnjo tožeče stranke za pogojni odpust zavrne in pri tem v celoti upoštevala citirano poročilo zavoda za prestajanje kazni zapora in mnenje zavodske strokovne komisije, ki v skladu z določbami Pravilnika o izvrševanju kazni zapora nadzira izvrševanje kazni zapora tožeče stranke.

Tudi po mnenju sodišča je bila odločitev tožene stranke sprejeta v skladu z določbo petega odstavka 88. člena KZ-1, po kateri je pri oceni, da tožeča stranka ne bo ponovila kaznivega dejanja potrebno upoštevati dejstvo, da so zoper tožečo stranko v teku odprti kazenski postopki in da ni poravnala škode oškodovancu prisojene škode. Sodišče pri tem poudarja, da možnost zaprositi za pogojni odpust, ki jo KZ-1 daje obsojencem ni ustavna pravica niti pravica s tako imenovanim zakonskim statusom. KZ-1 namreč določa, da obsojenec „sme biti odpuščen“ kar pa ne pomeni, da ima tudi pravico biti odpuščen, če izpolnjuje določene pogoje. Glede na navedeno so neutemeljeni očitki tožeče stranke glede zatrjevanih kršitev ustavnih pravic.

Glede na navedeno je sodišče v skladu s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo, ker je bil postopek pred izdajo izpodbijanega akta pravilen, odločba pa pravilna in na zakonu utemeljena.