Jedro

Ker tožena stranka v treh zaporednih mesecih ni izplačala plače ob zakonsko določenem roku, je tožnik po tem, ko jo je pisno opomnil in obvestil inšpektorja, utemeljeno podal izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi in je upravičen do vtoževane odškodnine in odpravnine v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem ugodilnem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Revizija zoper odločitev pritožbenega sodišča o odškodnini za čas odpovednega roka, regresu za letni dopust in jubilejni nagradi se ne dopusti.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da tožniku izplača odpravnino zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi v višini 1.184.393,33 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 21.4.2005 dalje (1. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožniku izplača odškodnino za čas odpovednega roka v višini 444.147,50 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vložitve tožbe dalje do plačila (2. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožniku obračuna neizplačane regrese za leto 2003 v višini 132.700,00 SIT bruto, za leto 2004 v višini 137.853,00 SIT bruto in za leto 2005 v višini 35.566,00 SIT bruto, od tega plača pripadajoči davek in izplača neto zneske regresa v skupni višini 254.078,99 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneska 110.141,00 SIT od 1.7.2003, od zneska 114.417,99 SIT od 1.7.2004 in od zneska 29.520,00 SIT od 1.7.2005 (3. točka izreka). Zavrnilo je tožnikov zahtevek za obračun in plačilo regresa za letni dopust za leto 2005 v višini 106.698,00 SIT bruto oziroma 88.559,12 SIT neto (4. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožniku izplača jubilejno nagrado v višini 133.920,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31.1.2005 (5. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožniku povrne stroške postopka v višini 197.836,00 SIT (6. točka izreka).

Zoper ugodilni del takšne sodbe se tožena stranka pritožuje iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da drugi odstavek 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS, št. 42/02) in 112. čl. ZDR določata, da delavec lahko odpove pogodbo o zaposlitvi šele, če neuspešno opominja delodajalca in sicer najprej 8 dni po opominu in največ 15 dni po seznanitvi z razlogi. Tožnik je pogodbo o zaposlitvi odpovedal že sedmi dan po opominu. Stališče sodišča prve stopnje, da je tožnik pravilno podal izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, pomeni, da je delavec sicer dolžan opomniti delodajalca, naj izpolni obveznost, ne glede na to pa lahko takoj tudi toži (pravilno odpove pogodbo o zaposlitvi). Zakonska določba pomeni, da delavec delodajalcu na ta način daje dodatni 8 dnevni rok za izpolnitev obveznosti, sicer bi bila ta določba odveč. Zakon je želel doseči, da delavci poskusijo na miren način urediti razmerje, ki bi lahko privedlo do sodnega spora. V pravočasno vloženi dopolnitvi pritožbe tožena stranka uveljavlja tudi zmotno uporabo določbe 2. odstavka 110. člena ZDR. Tožnik je odpoved pogodbe o zaposlitvi podal po izteku prekluzivnega 15 dnevnega roka od seznanitve z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved. V skladu s 4. alineo prvega odstavka 112. člena ZDR je delavec upravičen podati izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi v trenutku, ko mu delodajalec trikrat zaporedoma ali v obdobju šestih mesecih, ni izplačal plačila za delo v zakonsko oziroma pogodbeno dogovorjenem roku. Zaradi nepravočasnega plačila za delo za mesece december 2004, januar in februar 2005 je tožnik izredno odpoved podal 19.4.2005, čeprav je prekluzivni 15 dnevni rok začel teči 19.3.2005, to je z dnem, ko tožena stranka tožniku tretjič zaporedoma ni izplačala plačila za delo v zakonsko določenem roku, kar pomeni, da je tožnik odpoved pogodbe o zaposlitvi podal po izteku prekluzivnega 15 dnevnega roka. Sodišče prve stopnje je kot eno izmed pravnih podlag, na katere je oprlo svojo odločitev, neutemeljeno uporabilo predlagane spremembe delovnopravne zakonodaje. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava naj bi bila podana tudi bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 341. členu ZPP. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je sodišče prve stopnje tožniku neutemeljeno dosodilo odpravnino in odškodnino iz drugega odstavka 112. člena ZDR. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožnikov zahtevek zavrne.

Tožnik je v odgovoru na pritožbo navedel, da si tožena stranka zmotno razlaga določbo prvega odstavka 112. člena ZDR, saj ta povsem jasno določa rok 8 dni za izredno odpoved delavca, pri čemer ta rok začne teči z dnem pisnega opozorila in se izteče 8. dan po pisnem opozorilu. 8 dnevni rok iz prvega odstavka 112. člena ZDR ni rok za izpolnitev obveznosti v smislu določbe 204. člena ZDR. Delodajalčeva naknadna izpolnitev obveznosti ne pomeni, da je s tem odpadel razlog za izredno odpoved, saj je škoda z zakasnitvijo izplačil že nastala. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

V skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke drugega odstavka 339. čl. ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Zmotno je pritožbeno stališče, da je tožnik v nasprotju z zakonom podal izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ker toženi stranki ni dal možnosti, da v 8 dneh po pisnem opominu izpolni obveznost, temveč je odpoved dal že 7. dan po vročitvi opomina toženi stranki. Tožnikovo ravnanje je bilo v celoti skladno z zakonom; prvi odstavek 112. člena ZDR namreč določa, da delavec lahko v 8 dneh potem, ko predhodno pisno opomni delodajalca na izpolnitev obveznosti in o kršitvah pisno obvesti inšpektorja za delo, izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če mu delodajalec trikrat zaporedoma ali v obdobju šestih mesecev ni izplačal plačila za delo ob zakonsko oziroma pogodbeno dogovorjenem roku. Takšna določba pomeni, da mora delavec izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razlogov na strani delodajalca podati najkasneje 8. dan potem, ko je delodajalca predhodno pisno opozoril in ko je o kršitvah pisno obvestil inšpektorja za delo. Celo v primeru, če bi delodajalec izpolnil obveznost, katere kršitev je lahko razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po prvem odstavku 112. člena ZDR, to delavcu ne bi vzelo pravice, da kljub temu poda izredno odpoved zaradi razlogov na strani delodajalca.

Tožena stranka tožniku v treh zaporednih mesecih plače ni izplačala ob zakonsko določenem roku (tožena stranka datume izplačil kot nesporne priznava tudi v pritožbi), zato je bil izpolnjen pogoj za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razlogov na strani delodajalca, določen v 4. alinei prvega odstavka 112. člena ZDR, ob hkrati izpolnjenem pogoju, da je tožnik toženo stranko dne 12.4.2005 pisno opomnil na izpolnitev obveznosti (priloga A6) in istega dne inšpektoratu RS za delo poslal obvestilo o kršitvah ZDR (priloga A10).

Pritožbeno sodišče ne more slediti pritožbenim navedbam, da je tožnik izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi podal po izteku prekluzivnega roka iz drugega odstavka 110. člena ZDR. Določbe, da mora stranka izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi podati najkasneje v 15 dneh od seznanitve z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga ni mogoče tolmačiti tako, da bi delavec, ki mu delodajalec dlje časa neredno izplačuje plače, pogodbo lahko odpovedal samo v 15 dneh od izteka zakonskega roka za plačilo tretje z zamudo izplačane plače, kasneje pa takšne odpovedi ne bi smel več podati, kljub temu, da delodajalec tudi v naslednjih mesecih plače ne bi izplačal pravočasno.

Tožena stranka je plačo za februar 2005, potem ko je z zamudo izplačala tudi v plači za januar 2005 in december 2004, izplačala šele 15.4.2005, kar pomeni, da je v času, ko jo je tožnik opozoril na izpolnitev obveznosti, še vedno kršila svojo dolžnost rednega plačevanja opravljenega dela. V sodbi opr. št. Pdp 298/05, na katero se sklicuje sodišče prve stopnje, je pritožbeno sodišče celo zavzelo stališče, da kadar kršitev še traja, rok iz drugega odstavka 110. člena ZDR sploh še ni začel teči. V takšnih primerih je delavec zato vezan le na spoštovanje 8 dnevnega roka, v katerem mora izvesti tako imenovani postopek pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz razlogov na strani delodajalca.

Sodišče prve stopnje je zato pravilno uporabilo materialno pravo, ko je ob ugotovitvi, da tožena stranka trikrat zapored tožniku ob zakonsko določenem roku ni izplačala plače in da je tožnik izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi podal znotraj roka 8 dni, po tistem ko je predhodno pisno opozoril toženo stranko na izpolnitev obveznosti in o kršitvi tudi obvestil inšpektorja za delo, tožniku dosodilo vtoževano odpravnino in odškodnino v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka. Drugi odstavek 112. člena ZDR namreč določa, da je delavec v primeru odpovedi zaradi ravnanj iz prejšnjega odstavka upravičen do odpravnine, določene za primer redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov in do odškodnine najmanj v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka.

Tožena stranka izračunu odpravnine po višini niti ne nasprotuje, zato pritožbeno sodišče v okviru, po uradni dolžnosti opravljenega preizkusa pravilne uporabe materialnega prava zgolj ugotavlja, da je sodišče prve stopnje tožniku odpravnino dosodilo v skladu z določbo 3. alinee 2. odstavka 108. člena ZDR. Ta namreč določa, da delavcu, ki je pri delodajalcu zaposlena nad 15 let (tožnik je bil pri toženi stranki zaposlen 20 let) pripada odpravnina v višini ene tretjine osnove, to je povprečne mesečne plače, ki jo je tožnik prejel v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo, za vsako leto dela pri delodajalcu. Glede na to, da iz plačilnih list izhaja, da je tožnik v času od decembra 2004 do februarja 2005 prejemal plačo v bruto znesku 177.659,00 SIT, mu je sodišče prve stopnje utemeljeno dosodilo 20-kratnik ene tretjine tega zneska, kar znaša 1.184.393,33 SIT.

Tudi odškodnino iz drugega odstavka 112. člena ZDR je sodišče prve stopnje dosodilo v skladu z zakonom. Drugi odstavek 112. člena ZDR namreč določa, da je delavec, ki poda izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razlogov na strani delodajalca, upravičen do odškodnine najmanj v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka. Tožniku bi v skladu z drugim odstavkom 92. člena ZDR pripadal odpovedni rok v trajanju 75 dni, zato je upravičen do odškodnine v vtoževani višini dveh plač in pol, kar znaša dosojenih 444.147,50 SIT.

Pravno povsem zmotno pa je pritožbeno stališče, da naj bi sodišče prve stopnje storilo tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 341. člena ZPP, ker je zmotno uporabilo materialno pravo pri razlagi določb drugega odstavka 110. člena ZDR v zvezi s prvim odstavkom 112. člena ZDR. Citirani 341. člen ZPP namreč določa, da je napačna uporaba materialnega prava podana, če sodišče ni uporabilo določb materialnega prava, ki bi jih moralo uporabiti, ali če jih ni uporabilo pravilno. Vendar pa te določbe ni možno povezati z določbo prvega odstavka 339. člena ZPP tako, da bi šteli, da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka zgolj zato, ker je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo. Zmotna uporaba materialnega prava pač ne pomeni kršitve procesnih pravil, temveč je to samostojen pritožbeni razlog.

Tožena stranka sicer izpodbija celotni ugodilni del sodbe sodišča prve stopnje, vendar pri tem navaja le razloge v zvezi z zahtevki, ki so vezani na izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 112. členu ZDR, ničesar pa ne navaja o tem, zakaj tožnik ne bi bil upravičen do vtoževanih regresov za letni dopust in jubilejne nagrade, čeprav ti zahtevki niso vezani na odpoved pogodbe o zaposlitvi.

V mejah po uradni dolžnosti opravljenega preizkusa pravilne uporabe materialnega prava pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje tožniku neizplačane regrese za letni dopust dosodilo v višini, kakršno je določa vsakokratni predpis, ki je bil v posameznem letu podlaga za takšno izplačilo.

Tako je 1. člen aneksa št. 3 k tarifni prilogi k Splošni kolektivni pogodbi za gospodarske dejavnosti (Ur. l. RS št. 38/03, v nadaljevanju aneks št. 3 k SKPgd) določal, da delavcem pripada regres za letni dopust za leto 2003 najmanj v višini 132.170,00 SIT.

V skladu z 2. členom aneksa št. 3 k SKPgd se v letih 2004 in 2005 regres za letni dopust določi tako, da se znesek regresa za letni dopust za preteklo leto poveča za rast cen življenjskih potrebščin, brez cen alkohola in tobačnih izdelkov. Navedeno pomeni, da se za leto 2004 regres za letni dopust določi tako, da se znesek regresa za leto 2003, ki znaša 132.170,00 SIT poveča za rast življenjskih potrebščin brez vpliva alkohola in tobačnih izdelkov, torej za 4,3%, tako da regres za letni dopust za leto 2004 znaša 137.853,00 SIT bruto, kolikor je tožnik tudi vtoževal. Glede regresa za leto 2005 sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da je ta glede na aneks št. 3 znašal 142.264,00 SIT bruto, da pa ima tožnik pravico le do treh dvanajstin celotnega regresa za leto 2005, saj je bil pri toženi stranki zaposlen le tri polne mesec.

Vtoževana jubilejna nagrada ima materialno podlago v določbi 66. člena Kolektivne pogodbe za dejavnost kovinskih materialov in livarne ter kovinsko in elektroindustrijo Slovenije (KPSKEI, Ur. l. RS, št. 37/96 in nadaljnji). Ta namreč določa, da delavcu za 20 let skupne delovne dobe pripada jubilejna nagrada v višini 75% povprečne neto mesečne plače v gospodarstvu Republike Slovenije za pretekle tri mesece, kolikor je bilo tožniku tudi dosojeno.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo.

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Do povrnitve stroškov pritožbenega postopka pa ni upravičen niti tožnik, saj stroškov odgovora na pritožbo ni mogoče šteti za stroške, ki so potrebni za ta spor v smislu določbe prvega odstavka 155. člena ZPP. Ta namreč določa, da sodišče pri odločanju o tem, kateri stroški naj se povrnejo stranki, upošteva samo tiste stroške, ki so bili potrebni za pravdo.

Glede na to, da samo tožbeni zahtevek za plačilo odpravnine presega revizijski prag iz drugega odstavka 367. člena ZPP, je pritožbeno sodišče v skladu z 32. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/04, 10/04) moralo odločiti o tem, ali bo glede ostalih zahtevkov dopustilo revizijo. V zvezi s tem je potrebno tudi pojasniti, da sta pravica do odpravnine in odškodnine v višini najmanj izgubljenega plačila za čas odpovednega roka sicer res določeni v istem drugem odstavku 112. člena ZDR, vendar pa to ne pomeni, da imata oba zahtevka isto dejansko in pravno podlago, kar bi sicer utemeljevalo, da se dovoljenost revizije ugotavlja po seštevku vrednosti obeh zahtevkov. Vrhovno sodišče je v odločbi VIII Ips 107/2006 z dne 6.6.2006 že zavzelo stališče, da pri tovrstnih zahtevkih ne gre za isto dejansko in pravno podlago, saj gre v primeru odpravnine za pravico, ki delavcu pripada že na podlagi zakona, v primeru odškodnine pa za odškodninski zahtevek. Navedeno pomeni, da je pritožbeno sodišče moralo odločiti o tem, ali bo dopustilo revizijo zoper tisti del svoje odločitve, ki se nanaša na tožnikov zahtevek za plačilo odškodnine za čas odpovednega roka, plačilo neizplačanih regresov za letni dopust in plačilo jubilejne nagrade. V skladu s prvim odstavkom 32. člena ZDSS-1 pritožbeno sodišče dopusti revizijo, če je od odločitve vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, ali če odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev ali če v sodni praksi sodišč druge stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. V konkretnem primeru ni podan nobeden od navedenih razlogov, zato je pritožbeno sodišče sklenilo, da revizije v tem delu ne dopusti.