Jedro

Vzpostavitev lastninske pravice na podržavljenem stavbnem zemljišču je mogoča samo v primeru, ko ima na takšnem zemljišču pravico uporabe še vedno prejšnji lastnik.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožnikov proti sklepu Sekretariata za občo upravo in razvoj krajevnih skupnosti občine z dne 22.6.1992, s katerim je bila zavržena njuna zahteva za denacionalizacijo stavbnega zemljišča parcela št. 778/2. V obrazložitvi navaja, da je navedeno zemljišče bilo podržavljeno na podlagi zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč konkretni stanovanjski zadrugi. Vzpostavitev lastninske pravice na podržavljenem stavbnem zemljišču je možna v korist upravičenca, ki ima na njem pravico uporabe - torej prejšnjega lastnika podržavljenih nepremičnin (31. člen v zvezi z 9., 3., 4. in 5. členom zakona o denacionalizaciji ZDEN, Uradni list RS, št. 27/91) in ne tudi njihovih pravnih naslednikov, kot sta to tožnika, ki sta obravnavano nepremičnino pridobila na podlagi pogodbe.

Tožnika v tožbi navajata, da je zemljišče parcela št. 778/2 stavbišče 74 m2 in travnik 77 m2, vpisano v vl. št. 733 res bilo nacionalizirano stanovanjski zadrugi z odločbo z dne 22.6.1959, ki je imela takrat na tem zemljišču lastninsko pravico. Toda v zadrugo so se združili zadružniki zaradi gradnje vrstnih hiš, ki so se dogovorili, da si po končani gradnji razdelijo zemljišče, katero so kupili in vsakemu je pripadel določen delež, zadruga pa je bila le posrednik. Likvidacija zadruge je bila končana na podlagi sklepa z dne 22.2.1971, njeni člani pa so prevzeli vse pravice in obveznosti zadruge. Zato sta kot pravna naslednika zadruge in imetnika pravice uporabe na obravnavanem zemljišču, upravičena do vzpostavitve lastninske pravice na tem zemljišču po določbi 31. člena ZDEN. Predlagata, da sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijano odločbo ter ugodi njunemu zahtevku.

V odgovoru na tožbo se tožena stranka sklicuje na razloge izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče neutemeljeno tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi gre za denacionalizacijo zazidanega stavbnega zemljišča parcela št. 778/2. Ni sporno, da je navedena parcela bila podržavljena stanovanjski zadrugi na podlagi zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč (Uradni list FLRJ, št. 52/58). Na podlagi razdelilne pogodbe in sklepa sodišča v z dne 17.11.1961 sta tožnika vknjižena v zemljiški knjigi kot lastnika stanovanjske hiše, stoječe na parceli št. 778/2 in imetnika pravice uporabe na tej parceli.

Na podržavljenem stavbnem zemljišču, na katerem ima upravičenec pravico uporabe, se vzpostavi lastninska pravica v njegovo korist (31. člen ZDEN). Na navedeno pravno podlago se sklicujeta tudi tožnika. Lastninska pravica se torej vzpostavi na tistih stavbnih zemljiščih, na katerih ima upravičenec pravico uporabe. Pojem upravičenca v postopku denacionalizacije opredeljuje 9. člen citiranega zakona in to po dveh kriterijih. Prvi kriterij je prvotno lastništvo, to so torej osebe, katerih premoženje je bilo podržavljeno s predpisi oziroma na način določenim v zakonu. Drugi kriterij je jugoslovansko državljanstvo teh oseb na dan podržavljenja. Citirane zakonske določbe so torej podlaga za uvedbo denacionalizacijskega postopka, če ima na podržavljenem zemljišču pravico uporabe še vedno bivši lastnik. Le v takem primeru se izda odločba o denacionalizaciji, ki se vedno glasi na denacionalizacijskega upravičenca, to je prejšnjega lastnika podržavljenega premoženja (1. odstavka 67. člena ZDEN). Tožnika nista prejšnja lastnika, saj je ta nepremičnina bila podržavljena stanovanjski zadrugi. Zato na tej pravni podlagi ni mogoča vzpostavitev lastninske pravice v njuno korist, ne glede na to, da je bila stanovanjska zadruga likvidirana.

Iz navedenega je razvidno, da ZDEN ni uredil vzpostavitev lastninske pravice na tistih podržavljenih stavbnih zemljiščih, na katerih nima več pravice uporabe prejšnji lastnik, ampak so to pravico pridobili njegovi pravni nasledniki. To potrjuje tudi tožena stranka, ki izrecno navaja, da bo lastninjenje tistih stavbnih zemljišč, ki ne bodo olastninjena po zakonu o denacionalizaciji, urejal drug zakon. Iz navedenih razlogov je moralo sodišče neutemeljeno tožbo zavrniti na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je sodišče na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) smiselno uporabilo kot republiški predpis.