6. 12. 2007

ODLOČBA

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi Nade Suša, Ljubljana, ki jo zastopa Milomir Jovanovič, na seji 6. decembra 2007

odločilo:

Ustavna pritožba zoper sklep Vrhovnega sodišča št. II Ips 36/2004 z dne 13. 4. 2005 se zavrne.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je v pravdnem postopku za ugotovitev obsega zapuščine in neveljavnosti oporoke (v katerem je pritožnica nastopala v vlogi tožeče stranke) med drugim ugotovilo, da v zapuščino spadata barvna televizija in garažni prostor. Višje sodišče je sodbo spremenilo in tožbeni zahtevek v tem delu zavrnilo.

2.Zoper sodbo Višjega sodišča je pritožnica vložila revizijo, ki jo je Vrhovno sodišče zavrglo. Odločilo je, da si pritožnica v obravnavanem primeru, ko je šlo za objektivno kumulacijo zahtevkov z različno dejansko in pravno podlago, z navedbo skupne vrednosti spornega predmeta ni zagotovila pravice do revizije. Navedba zgolj ene, nediferencirane vrednosti po stališču Vrhovnega sodišča ni v skladu z določbo drugega odstavka 41. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nasl. –ZPP), po kateri mora biti v tožbi vrednost spornega predmeta posebej navedena za vsak zahtevek z različno podlago, in ima zato enake posledice kot popoln izostanek navedbe vrednosti spornega predmeta.

3.Pritožnica meni, da je Vrhovno sodišče s takšno odločitvijo poseglo v pravice, ki jih zagotavljajo drugi odstavek 14. člena, 22. člen in 23. člen Ustave. Izpodbijanemu sklepu očita, da je po svoji naravi arbitraren in da po vsebini odstopa od materialnih in procesnih predpisov. Meni, da jo postavlja v neenakopraven položaj v primerjavi s tožniki v drugih zadevah, saj ji nižji sodišči nista naložili, naj diferencirano navede vrednost vsakega od predmetov, za katerega zahteva ugotovitev določenih pravnih dejstev. Meni tudi, da ji je bilo kljub temu, da je v reviziji izrecno navedla vrednost izpodbijanega dela sodbe Višjega sodišča, v nasprotju s pravico do sodnega varstva onemogočeno, da o njeni utemeljeni pravici odloči pristojno sodišče.

4.Ustavno sodišče je s sklepom št. Up-600/05 z dne 3. 10. 2006 ustavno pritožbo zoper sklep Vrhovnega sodišča o zavrženju revizije sprejelo v obravnavo. Ustavna pritožba je bila v skladu s 56. členom Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 –ZUstS/94) poslana Vrhovnemu sodišču, v skladu z 22. členom Ustave pa nasprotni stranki v pravdnem postopku, ki na ustavno pritožbo nista odgovorila.

B.

5.Odločitev Vrhovnega sodišča o zavrženju revizije temelji na stališču, da si pritožnica v primeru objektivne kumulacije zahtevkov z različno dejansko in pravno podlago z navedbo skupne vrednosti spornega predmeta ni zagotovila pravice do revizije.

6.Ustavno sodišče je v odločbi št. Up-2089/06 in U-I-106/07 z dne 18. 10. 2007 (Uradni list RS, št. 102/07) presojalo vprašanje, ali je ZPP v neskladju z Ustavo, ker ne omogoča, da bi se, kadar sodišče v primeru nenavedene ali neustrezno navedene vrednosti spornega predmeta ne pozove tožnika k dopolnitvi tožbe, od njene navedbe pa je odvisna pravica do revizije, ta vrednost določila kasneje. Ustavno sodišče je sporno ureditev preizkusilo z vidika zahtev, ki izhajajo iz načela enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave) in iz načela enakega varstva pravic (22. člen Ustave). Izhodišče ustavnosodne presoje je bila zahteva po enakosti v širšem smislu, ki ne zajema le enakopravnega obravnavanja strank konkretnega postopka, temveč vseh naslovnikov pravne norme. Kot je ugotovilo Ustavno sodišče, velja za vse enako pravilo, da je temeljni kriterij za dovoljenost revizije vrednost spornega predmeta in da mora tožeča stranka vrednost spornega predmeta navesti v tožbi. Takšna ureditev strankam ne onemogoča, da enako kot vsi drugi poskrbijo za varstvo svojega procesnega položaja: tožnik tako, da v tožbi navede vrednost spornega predmeta, toženec pa tako, da na pomanjkanje te procesne predpostavke pravočasno opozori. Prav tako velja za vse enako pravilo, da mora sodišče ravnati po 45. členu ZPP, če tožba ni popolna. Ta določba zavezuje sodišče, da v vseh primerih, kjer vrednost spornega predmeta ni navedena oziroma ni navedena ustrezno, je pa od njene navedbe odvisna pravica do revizije, stranko pozove, naj tožbo ustrezno dopolni. Zastavilo pa se je vprašanje, ali bi moral zakon za primere, ko nepopolnost tožbe ugotovi šele Vrhovno sodišče, predvideti možnost za naknadno določitev vrednosti spornega predmeta. Pri presoji tega vprašanja je Ustavno sodišče izhajalo iz ugotovitve, da je pravdni postopek kot metoda varstva civilnih pravic predvsem v individualnem interesu pravdnih strank, zato je logično pričakovanje, da bodo predvsem stranke same s skrbno pripravo in sodelovanjem v postopku skrbele za ustrezno varstvo svojih pravic oziroma da bodo same nosile negativne posledice ne dovolj skrbnega ravnanja v postopku. Stranke torej v postopku nimajo samo pravic, temveč tudi odgovornost, da s svojim ravnanjem v postopku pripomorejo k uresničitvi teh pravic, s tem pa tudi h kvaliteti sodnega varstva in k pospešitvi postopka. Ustavno sodišče je opozorilo tudi na pomen instituta pravnomočnosti; revizija je namreč izredno pravno sredstvo, ki omogoča poseg v pravnomočne sodne odločbe, zato je pri obravnavi vprašanja, do kdaj je mogoče navesti vrednost spornega predmeta, nujen restriktiven pristop. Glede na vse navedeno je Ustavno sodišče odločilo, da postopek, ki ga ZPP predvideva za določitev vrednosti spornega predmeta, ni v neskladju z Ustavo in da zato ravnanje sodišča, ki stranke ne pozove na dopolnitev tožbe, ni v neskladju z Ustavo, če imata stranki na razpolago mehanizme, da si revizijo zagotovita sami. Ni torej v neskladju z Ustavo, če zakonodajalec skrb za zagotovitev izrednih pravnih sredstev prepusti strankam samim.

7.V obrazložitvi navedene odločbe so vsebovani tudi odgovori na očitke pritožnice v obravnavani zadevi, zlasti glede tega, da bi jo moralo sodišče, preden je zavrglo njeno revizijo, pozvati na dopolnitev oziroma popravo vloge. Razlogi Ustavnega sodišča v navedeni odločbi tako pripeljejo do sklepa, da Vrhovno sodišče zgolj s tem, ko je zavrglo pritožničino revizijo, ne da bi bila pritožnica predhodno pozvana na dopolnitev svoje vloge, ni kršilo njene pravice iz 22. člena Ustave (ki je v sodnih postopkih poseben izraz splošnega načela enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave). Tudi z vidika enakopravnega obravnavanja strank konkretnega postopka sodišču ni mogoče očitati kršitve 22. člena Ustave, saj stranki v konkretnem postopku glede možnosti, da si zagotovita pravico do revizije, nista bili postavljeni v neenakopraven položaj.

8.Pravica do sodnega varstva iz 23. člena Ustave je ustavno procesno jamstvo, ki zagotavlja pravico do meritorne odločitve. Ta pravica pritožnici ni bila kršena, saj sta sodišči prve in druge stopnje njen zahtevek vsebinsko obravnavali in o njem odločili.

9.Ker ustavna pritožba ni utemeljena, jo je Ustavno sodišče zavrnilo.

C.

10.Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – ur. p. b. – ZUstS) v sestavi: predsednik Jože Tratnik ter sodnica in sodniki dr. Janez Čebulj, dr. Zvonko Fišer, dr. Franc Grad, mag. Marta Klampfer in mag. Miroslav Mozetič. Odločbo je sprejelo soglasno.

Jože Tratnik Predsednik