Jedro

Tožnik (varnostnik) enkrat v sporni noči ni peljal mimo radarjev, čeprav je bil to dolžan storiti, isto noč je naredil dva 20-minutna postanka, prav tako v tej noči ni sproti izpolnjeval poročila o svojem delu. Te kršitve pogodbenih obveznosti oziroma drugih obveznosti iz delovnega razmerje predstavljajo utemeljen razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika za ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga z dne 26. 4. 2013, za ugotovitev, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki z dnem 11. 5. 2013 ni prenehalo in da še vedno traja, da ga je dolžna tožena stranka pozvati nazaj na delo v roku 8 dni po pravnomočnosti sodbe, mu za obdobje od 11. 5. 2013 do ponovne reintegracije obračunati vse zapadle bruto plače in druge prejemke iz delovnega razmerja, odvesti predpisane dajatve in tožniku izplačati neto plače ter neto prejemke iz delovnega razmerja za čas od 11. 5. 2013 do ponovne vzpostavitve delovnega razmerja, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega neto zneska v plačilo do plačila (I. točka izreka izpodbijane sodbe). Poleg tega je odločilo, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka (II. točka izreka izpodbijane sodbe).

Zoper navedeno sodbo, smiselno pa zoper njen zavrnilni del in zoper odločitev, da tožnik sam krije svoje stroške postopka, se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga pritožbenemu sodišču, da njegovi pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da njegovemu tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, toženi stranki pa naloži povrnitev vseh pravdnih stroškov tožnika, vključno s stroški pritožbe, v 15 dneh od prejema sodbe, v primeru zamude pa tudi z zakonskimi zamudnimi obrestmi, oziroma podrejeno, da izpodbijani del sodbe razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da je tožena stranka izpolnila vse postopkovne zahteve za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, kot jih določata 83. in 89. člen ZDR-1. Napačna je ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da je tožnik s tem, ko je v noči iz 27. na 28. 1. 2013 v rezervoar službenega vozila natočil „napačno“ gorivo, iz malomarnosti kršil pogodbene obveznosti iz delovnega razmerja. Tožnik je to storil pomotoma, šlo je za trenutek dekoncentracije in nepazljivosti, nikakor pa za hudo malomarnost. Iz dokaznega postopka izhaja, da so se takšne napake dogajale tudi drugim delavcem tožene stranke, vendar pa nihče od preostalih delavcev ni prejel pisnega opozorila pred odpovedjo iz krivdnega razloga oziroma odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi tega ravnanja. Glede na to je bilo pisno opozorilo tožniku podano le iz maščevalnosti tožene stranke, ki je tožniku želela pokazati, kdo je v resnici „šef“ in kako nepomemben je tožnik. Ker tožnik ni želel plačati nastale škode oziroma povrniti stroškov črpanja goriva, je bil to očitno razlog za toženo stranko, da se tožnika znebi. Utemeljenost te trditve dokazuje tudi dejstvo, da je bilo tožniku pisno opozorilo podano šele po treh tednih od storjene napake. Glede na to je po prepričanju tožnika tožena stranka pisno opozorilo izdala neutemeljeno in nezakonito, kar pomeni, da je nezakonita tudi redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga. Napačna je tudi ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da tožniku pravica do zagovora ni bila kršena. Tožnik se namreč zagovora ni udeležil, ker je bil v obdobju od 15. do 30. 4. 2013 v staležu bolnih. Tožniku zagovor ni bil omogočen v smislu člena 85/2 ZDR-1. Glede na to, da je tožnik toženo stranko z dopisom obvestil, da se nahaja v staležu bolnih, bi morala tožena stranka datum ustnega zagovora preložiti in tožniku omogočiti ustavno in zakonsko zagotovljeno pravico do obrambe. Tožnik se namreč zagovora objektivno ni bil zmožen udeležiti, čeprav je to nameraval, kar je potrdil tudi ob zaslišanju pred sodiščem. Ker je toženo stranko pravočasno obvestil o tem, da se zagovora zaradi bolezni ne more (ne pa ne želi) udeležiti, to jasno kaže na dejstvo, da se je tožnik aktivno vključil v postopek odpovedi in da je zahteval oziroma pričakoval, da mu bo tožena stranka ustni zagovor omogočila. V nasprotnem primeru tožnik sploh ne bi pošiljal dopisa z obvestilom o svojem bolniškem staležu. Tožena stranka bi lahko s tožnikom tudi kontaktirala v zvezi z zagovorom, vendar tega ni storila. Po prepričanju tožnika niso bili podani pogoji za to, da mu tožena stranka ni bila dolžna omogočiti zagovora. Razen tega, tožena stranka tudi ni spoštovala tridnevnega roka iz člena 85/2 ZDR-1. Glede na zakonsko določeni rok za pripravo obrambe bi lahko tožena stranka zagovor določila kvečjemu na dan 23. 4. 2013, ne pa že na dan 22. 4. 2013. V zvezi z dogodki v noči iz 25. na 26. 3. 2013 (zaradi katerih je tožena stranka tožniku podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga) pa tožnik v pritožbi navaja, da ni nikoli zanikal, da kritičnega večera v času obhodov enkrat ni peljal mimo radarjev pri Termah A., da je med 2. in 4. uro naredil dva 20-minutna postanka in da ni sproti izpolnjeval poročila o svojem delu. Pojasnil je razloge za to svoje ravnanje in vzroke, ki so pripeljali do spornih dogodkov. Sodišče pa njegove razlage o teh dogodkih ni sprejelo, temveč je ugotovilo, da je tožnik s temi ravnanji kršil pogodbene obveznosti ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. Kršitve, ki so bile razlog za podajo izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi (in ki jih je tožnik dejansko storil), po njegovem prepričanju ne morejo pomeniti utemeljenega razloga za to odpoved in da je zaradi teh kršitev onemogočeno nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Tožnik kritičnega večera ni sproti pisal poročila, saj na varovanih objektih ni bilo nobenih posebnosti. Kljub temu pa to ne pomeni, da svojega dela ni opravljal. Poročilo je nameraval napisati po končanem delu. Prav tako ni hujša kršitev delovnih obveznosti to, da tožnik enkrat ni peljal mimo radarjev pri Termah A. Do tega je prišlo zato, ker je po pomoti zgrešil izhod na krožišču in ni imel možnosti vrniti se nazaj. Zaradi tega dogodka tožena stranka tudi ni utrpela nobene škode. Prav tako dva 20-minutna postanka po prepričanju tožnika ne predstavljata kršitve delovnih obveznosti. Iz izvedenih dokazov izhaja, da v primeru, če varnostnik na obhodih čuti utrujenost, lahko vozilo ustavi za par minut, pokadi cigareto, spije kavico ali se sprehodi. Ker so varnostniki, ki delajo na obhodih, celo nočno izmeno za volanom, je popolnoma človeško, da so včasih potrebni počitka. Tožnik sicer meni, da bi v konkretnem primeru prišla v poštev uporaba določil Zakona o delovnem času in obveznih počitkih mobilnih delavcev ter o zapisovalni opremi v cestnih prevozih. Tako bi moral imeti tožnik po 6 urah neprekinjenega dela odmor, ki traja najmanj 30 minut oziroma odmor najmanj 45 minut, če skupno število delovnih ur znaša več kot 9 ur. Ti odmori bi se lahko razdelili na več obdobij tekom delovnega časa, vendar pa bi morali trajati najmanj 15 minut. Glede na 154. člen ZDR-1, ki ureja delavčevo pravico do 30 minutnega odmora in glede na četrti člen Zakona o pravilih cestnega prometa, ki pravi, da mora udeleženec v prometu ravnati tako, da ne ovira ali ogroža drugih udeležencev cestnega prometa ali jim ne povzroča škode, lahko ugotovimo, da je bilo ravnanje tožnika, ki je kritičnega večera opravil dva 20-minutna postanka, s človeške plati gledano razumljivo in nujno potrebno, po drugi strani pa tudi zakonsko upravičeno in utemeljeno. Tudi očitek sodišča prve stopnje, da bi moral tožnik v primeru spornih postankov obvestiti nadzorni center tožene stranke, je neutemeljen in deloma nelogičen. Nadzorni center bi bilo potrebno poklicati v primeru izrednih okoliščin, kot so na primer bolezen, huda utrujenost, itd., torej v primerih, ko delavec ne more več opravljati dela, tožnik pa je potreboval le nekajminutni počitek in ni bil nesposoben za delo. Sodišče prve stopnje je napačno ugotovilo tudi, da tožnik ni bil trn v peti vodstvu tožene stranke, ki se ga je želela znebiti. Do takšne ugotovitve je sodišče prve stopnje prišlo na podlagi nekritične presoje izpovedbe zakonitega zastopnika tožene stranke in zaslišanih prič. Iz teh izpovedb jasno izhaja, da je šel tožnik toženi stranki s svojo ponosno držo in brezkompromisnostjo blazno na živce. To pa je bil tudi dejanski razlog za izpodbijano redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem predlaga zavrnitev tožnikove pritožbe in potrditev izpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (tožnik bistvene kršitve določb postopka uveljavlja le pavšalno in ne obrazloženo) ni storilo, da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je sprejelo tudi materialnopravno pravilno odločitev.

Sodišče prve stopnje je na podlagi dokaznega postopka, v okviru katerega je izvedlo vse relevantne dokaze, jih pravilno dokazno ocenilo in posledično ugotovilo vsa pravno odločilna dejstva, utemeljeno zaključilo, da je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, ki jo je tožena stranka podala tožniku dne 23. 4. 2013 (A4, B7) na podlagi tretje alineje člena 89/1 Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013, 78/2013 - popr.) pravočasna, zakonita in podana v skladu z določbami navedenega zakona. Ugotovilo je, da je tožena stranka tožniku pred izpodbijano redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga dne 19. 2. 2013 podala pisno opozorilo pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi (B2) po členu 83/1 tedaj veljavnega Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.), ker je tožnik v noči iz 27. na 28. 1. 2013 malomarno opravljal svoje delovne naloge, s tem, da je v omenjeni noči v službeno vozilo natočil napačno gorivo, čeprav je bil seznanjen s tem, katero gorivo bi moral v to vozilo natočiti. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožnik ni predhodno preveril podatkov v prometnem dovoljenju vozila o ustreznosti goriva, zato je njegovo ravnanje pravilno ocenilo za malomarno, v posledici katerega je toženi stranki nastala tudi materialna škoda. Glede na navedeno je bil tudi po stališču pritožbenega sodišča izpolnjen predpogoj iz člena 83/1 ZDR oziroma iz člena 85/1 ZDR-1, ki mora biti podan za zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga.

V zvezi s tem so neutemeljene pritožbene navedbe tožnika, da je šlo pri spornem točenju goriva le za pomoto in trenutno nepazljivost tožnika, ne pa za njegovo hudo malomarnost. Iz izpovedbe priče B.B. je razvidno, da mora varnostnik, preden v vozilo vstopi, preveriti, ali je vozilo morebiti poškodovano in da je dobro, da preveri tudi, kakšen motor je v vozilu. To se preveri bodisi z vpogledom v prometno dovoljenje vozila, bodisi s pregledom predhodnih računov, ki se nahajajo v vozilu. Priča je pojasnila, da je potrebno biti še posebej pazljiv, ker varnostniki vozila menjajo. Dejstvo, da tožnik ni uporabljal istega vozila (temveč je vozila menjaval) pa izhaja tudi iz tožnikove izpovedbe. Tudi trditev tožnika, da se je tudi v preteklosti že zgodilo, da so delavci natočili v vozilo napačno gorivo, da so zato vsaj delno povrnili nastalo škodo toženi stranki (tožnik pa te škode ni želel poravnati), še ne pomeni, da tožnik svoje pogodbene obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi ni kršil. Ob tem ne gre prezreti, da je imela tožena stranka postopke v zvezi z ravnanjem s službenimi vozili urejene tudi v Poslovniku kakovosti (B12, B13), kjer so točno določene obveznosti voznika - uporabnika službenega vozila. Med drugim je voznik službenega vozila dolžan ravnati z vozilom kot skrben gospodar (6. točka Poslovnika kakovosti - sistemsko navodilo; B13), tožnik pa je z napačnim točenjem goriva v službeno vozilo kršil najmanj to svojo obveznost, saj z vozilom ni ravnal kot skrben gospodar.

Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da je tožena stranka tožnika pred podajo redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi pisno seznanila z očitanimi kršitvami (A3) in ga vabila na zagovor. Iz podatkov spisa izhaja, da je bila tožniku pisna seznanitev z očitanimi kršitvami z vabilom na zagovor za dan 22. 4. 2013 vročena 17. 4. 2013. Tožnik se tega zagovora ni udeležil. Toženi stranki je poslal dopis (B8), iz katerega izhaja, da se zagovora dne 22. 4. 2013 ne more udeležiti, ker je od 15. 4. 2013 v bolniškem staležu. Navedel je tudi, da je toženo stranko o bolniški odsotnosti obvestil preko sporočila gospodu B.B. Ker tožnik v tem obvestilu ni navedel, da je njegovo bolezensko stanje takšno, da se prav iz tega razloga ne mora udeležiti zagovora, ker toženi stranki ni predlagal, da bi ta zagovor preložila (bodisi zato, ker bi se tožnik zaradi izboljšanja zdravstvenega stanja zagovora lahko udeležil kasneje, bodisi zato, ker je imel na razpolago na zagovor le dva delovna dneva) tožena stranka tega zagovora ni bila dolžna prelagati. To pa pomeni, da tožniku pravica do zagovora ni bila kršena, kot to zmotno zatrjuje v pritožbi. Pritožbeno sodišče ob tem dodaja, da bi bilo eventuelno lahko utemeljen razlog za preložitev zagovora le takšno bolezensko oziroma zdravstveno stanje tožnika, ki bi mu dejansko onemogočalo udejaniti njegovo pravico do obrambe in s tem do zagovora (kar bi moral tožnik tudi ustrezno izkazati). Z drugimi besedami to pomeni, da delodajalec ne krši delavcu pravice do zagovora, če tega zagovora avtomatično ne preloži kljub temu, da je seznanjen z dejstvom, da je delavec v bolniškem staležu. Pritožbeno sodišče soglaša tudi z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je tožena stranka tožniku zaradi kršitev, ki jih je ta storil v noči iz 25. na 26. 3. 2013, lahko podala sporno redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga. Te kršitve delovnih obveznosti, ki jih tožnik niti ne zanika, temveč le ocenjuje, da niso tako hude, da bi onemogočale nadaljevanje delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki, so tudi po ugotovitvi pritožbenega sodišča predstavljale resen in utemeljen odpovedni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga. V postopku je bilo ugotovljeno, da tožnik enkrat v tej noči ni peljal mimo radarjev pri Termah A. (čeprav je bil to dolžan storiti), da je isto noč naredil dva 20-minutna postanka in da v tej noči ni sproti izpolnjeval poročila o svojem delu. Te kršitve pogodbenih obveznosti oziroma drugih obveznosti iz delovnega razmerje je prvostopenjsko sodišče podrobno obravnavalo v točkah od 12 do 21 obrazložitve izpodbijane sodbe, se do njih opredelilo in povsem pravilno zaključilo, da predstavljajo utemeljen razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki onemogoča tudi nadaljevanje dela tožnika pri toženi stranki pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. V izogib ponavljanju se pritožbeno sodišče na obrazložitev sodbe sodišča prve stopnje v tem delu le sklicuje in v nadaljevanju odgovarja le na pritožbene navedbe tožnika v zvezi s temi kršitvami, ki pa so neutemeljene.

Neutemeljena je tako tožnikova navedba v pritožbi, da opustitev sprotnega pisanja poročila o delu ne predstavlja takšne kršitve pogodbenih obveznosti tožnika, da bi tožena stranka tožniku lahko podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga. Iz izpovedb zaslišanih prič C.C., B.B. in D.D. izhaja, da je bilo potrebno poročila o varovanju radarjev pisati sproti, saj je bila ta dolžnost v neposredni povezavi z dolžnostjo nadzorovanja radarjev na določeni lokaciji in ob točno določenem času. Pri varovanju radarjev je šlo za kroženje po določenem teritoriju, predvidenem z načrtom obhodnega varovanja radarjev (B4), zato je bilo ob koncu delovnega časa nemogoče točno zabeležiti, kdaj je bil začet oziroma končan posamezen obhod. Ker so bili ti radarji tudi tarča napadov neznancev, se je sprotno pisanje poročil preverjalo ob škodnem dogodku na objektu, pri čemer se je občasno izvajal nadzor tudi o tem, ali se poročila pišejo sproti (izpovedba C.C.). Pri takšni kontroli je bilo ugotovljeno, da tožnik teh poročil sproti ni izdeloval (izpovedba priče D.D., tudi izpovedba tožnika).

S tem, ko tožnik kljub načrtu obhodnega varovanja radarjev v noči iz 25. na 26. 3. 2013 ni peljal mimo radarjev pri Termah A., je tožnik prav tako kršil svoje delovne obveznosti. Tudi njegovo zatrjevanje, da je do tega prišlo zato, ker je zgrešil izhod na krožišču na E. cesti, da je zato zapeljal v napačno ulico, vendar pa se mu pri tem ni zdelo smiselno, da se ponovno vrača nazaj in opravi predvideni obhod (ker ni bilo nobenih indicev, da je z radarji karkoli narobe in ker so obhodi trajali vso noč) ni razlog za ugotovitev, da tožnik očitane kršitve ni storil. Nikakršne podlage ni za zaključek, da bi tožnik lahko sam ocenjeval, v katerih primerih mu ni potrebno spoštovati svojih delovnih obveznosti v zvezi s predpisanim obhodom objektov, ki jih je varoval. Ob tem je potrebno vedeti, da je tožnik opravljal pri toženi stranki delo varnostnika, da je imela tožena stranka s poslovnim partnerjem sklenjeno pogodbo o varovanju radarjev, ki so jih večkrat poškodovali neznanci (izpovedba F.F.), da je bilo varovanje teh objektov (v skladu z načrtom varovanja) potrebno in pomembno, zato je opustitev te obveznosti s strani tožnika tudi po stališču pritožbenega sodišča nesporno pomenila kršitev pogodbene obveznosti.

Sodišče prve stopnje je tudi dva postanka, ki jih je v noči od 25. na 26. 3. 2013 storil tožnik, utemeljeno štelo kot kršitev njegovih delovnih obveznosti. Tožnikova razlaga o tem, da sta bila ta postanka posledica njegove preutrujenosti, sodišče prve stopnje ni upoštevalo kot odločilne, saj je ugotovilo, da tožniku pravica do obveznega počitka med delovnim časom ni bila kršena (B5), razen tega pa bi moral tudi v primeru dovoljenih postankov (na primer zaradi malice) tožnik o tem postanku obvestiti drugega varnostnika, ki bi ga nadomestil oziroma o tem postanku sporočiti v varnostno nadzorni center (česar pa tožnik ni storil). Glede na navedeno so neutemeljene pritožbene navedbe tožnika, da s tema postankoma ni kršil svojih delovnih obveznosti. V zvezi s tem se tožnik po stališču pritožbenega sodišča neutemeljeno sklicuje na določbe Zakona o delovnem času in obveznih počitkih mobilnih delavcev ter o zapisovalni opremi v cestnih prevozih (ZDCOPMD, Ur. l. RS, št. 76/2005 in nadalj.). Tožnik je bil varnostnik (torej ni bil mobilni delavec, kot ga opredeljuje ZDCOPMD), tožena stranka pa ni opravljala dejavnosti prevozov, temveč zasebnega varovanja, tako da določbe omenjenega zakona za tožnika niso prišle v poštev.

Pritožbeno sodišče na preostale pritožbene navedbe tožnika ne odgovarja, ker za odločitev o utemeljenosti njegove pritožbe odločilnega pomena (člen 360 ZPP).

Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljeni razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožnika zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka. Ker se predmetni spor uvršča med spore o obstoju oziroma o prenehanju delovnega razmerja, tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo (člen 41/5 Zakona o delovnih in socialnih sodiščih; Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadalj.).