Jedro

Tožeča stranka je v pravdnem postopku, v katerem ji je bila dodeljena BPP, sklenila sodno poravnavo, po kateri je pridobila premoženje v znesku 12.192,06 EUR in v kateri je bilo dogovorjeno, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka. Zato je na podlagi določb ZBPP dolžna poravnati znesek, ki ga je država plačala odvetnici za nudenje BPP, pri čemer organ za BPP nima podlage za presojo pravilnosti pravnomočnih odločitev, ki so bile glede stroškov postopka sprejete v pravdnem postopku.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Predsednica Okrožnega sodišča v Novi Gorici (v nadaljevanju tožena stranka) je z izpodbijanim sklepom odločila, da je A.A. (v nadaljevanju tožeča stranka) dolžna v 15-ih dneh povrniti sredstva, izplačana iz naslova brezplačne pravne pomoči dodeljene na podlagi odločbe Bpp 55/2009 z dne 16. 4. 2009, v višini 1.608,43 EUR na transakcijski račun Okrožnega sodišča v Novi Gorici. V obrazložitvi sklepa tožena stranka navaja, da je bila tožeči stranki dodeljena brezplačna pravna pomoč, v obsegu pravnega svetovanja in zastopanja v postopku pred sodiščem I. stopnje, ter kot oprostitev plačila stroškov postopka, v zadevi ugotovitve dedne pravice pri Okrajnem sodišču v Idriji P 8/2009 (kasneje P 37/2009). Na podlagi sklepa Bpp 55/2009 z dne 12. 3. 2013, je tožena stranka odvetnici, ki jo je določilo sodišče, izplačala znesek 783,19 EUR in Medicinski fakulteti v Ljubljani izplačala znesek 825,24 EUR za izvedensko mnenje. V navedeni pravdni zadevi je bila dne 26. 2. 2013 sklenjena sodna poravnava, po kateri je tožeča stranka pridobila premoženje v znesku 12.192,06 EUR. Glede stroškov pa je bilo dogovorjeno, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka. Zato terjatev iz naslova stroškov postopka do nasprotne stranke po mnenju tožene stranke ni mogla preiti na Republiko Slovenijo v skladu s 46. členom Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP). Tožeča stranka je po 48. členu ZBPP postala glavna zavezanka za vračilo stroškov izplačanih iz naslova brezplačne pravne pomoči. Tožeča stranka v tožbi navaja, da jo je Okrajno sodišče v Idriji, zato, ker je od nje kot osebe z duševno boleznijo zahtevalo mnenje, kršilo načelo enakopravnosti in jo s tem diskreditiralo. Meni, da sodišče takega mnenja ne bi smelo zahtevati, saj ji opravilna sposobnost ni bila nikoli odvzeta. Zato zahteva, da se izpodbijani sklep v delu, ki se nanaša na izvedensko mnenje v višini 825,24 EUR razveljavi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo ponavlja razloge za odločitev navedene v obrazložitvi izpodbijanega sklepa. V zvezi s tožbenimi navedbami pa pojasnjuje, da bi tožeča stranka morala, če meni, da je bil izvedenec postavljen neutemeljeno in da stroškov izvedeniškega mnenja ni dolžna povrniti, izpodbijati že sklep Okrajnega sodišča v Idriji, s katerim je bilo odrejeno izvedensko delo in sklep, s katerim je bilo odločeno o višini in načinu plačila izvedenca. Sodišču zato predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijani sklep, ki temelji na podatkih v spisu Bpp 55/2009 in je skladen z določbami ZBPP, pravilen in zakonit. Tožena stranka je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa pravilno utemeljila svojo odločitev. Sodišče v celoti sledi takšni utemeljitvi in zato ne navaja razlogov za svojo odločitev (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu - ZUS-1). V zvezi z tožbenimi navedbami pa še navaja: V določbah ZBPP, ki jih citira že tožena stranka v izpodbijanem sklepu (46. in 48. člen ZBPP) organ za brezplačno pravno pomoč (tožena stranka) nima podlage za presojo pravilnosti pravnomočnih odločitev, ki so bile glede stroškov postopka sprejete v pravdnem postopku. Stroške, ki so bili v tožničini pravdni zadevi odmerjeni za plačilo izvedenca, določenega s pravnomočnim sklepom sodišča je bila tožena stranka, ob upoštevanju poravnave sklenjene dne 26. 2. 2013 pred Okrajnim sodiščem v Idriji in že navedenih določil ZBPP, dolžna upoštevati. Zato je po oceni sodišča zmotno stališče tožeče stranke, ki meni, da stroški za izvedenca, ki ga je določilo Okrajno sodišče v pravdnem postopku, ne spadajo med stroške pravdnega postopka, ki bi jih bila dolžna trpeti tožeča stranka in da zato do njihovega vračila ni upravičena niti tožena stranka.

Sodišče tožeči stranki kljub navedenemu pojasnjuje, da iz podatkov v spisih ne izhaja, da je Okrajno sodišče v Idriji samoiniciativno določilo izvedenca. Izvedenca je namreč predlagala odvetnica tožeče stranke, očitno zato, da je lahko brez zavlačevanja v korist tožeče stranke dosegla sodno poravnavo. Navedeno, po mnenju sodišča pomeni, da niti Okrajno sodišče in niti odvetnica tožeče stranke, do tožeče stranke nista ravnali diskriminatorno, vsekakor pa tožeče stranke nista želeli prizadeti.

Na podlagi vsega navedenega je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo po prvem odstavku 63. člena ZUS-1.