Jedro

Zahtevek, ki prepoveduje vsako ravnanje toženi stranki, ki bi predstavljalo oviranje tožeče stranke pri izvrševanju njene služnostne pravice, je nedoločen, ker iz njega ni jasno razvidno, katera konkretna in njim podobna dejanja toženec v bodoče ne sme izvrševati.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje razveljavi glede odločitve o zavrženju tožbe v 1., 2. in 4. točki tožbenega zahtevka (glede ugotovitve obstoja služnostne pravice hoje in vožnje, izstavitve zemljiškoknjižne listine in zahtevka na povrnitev pravdnih stroškov) ter se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

V ostalem (glede prepovedi oviranja pri izvrševanju služnostne pravice iz 3. točke tožbenega zahtevka) se pritožba zavrne in sklep potrdi.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je zavrglo tožbo, ki jo je tožeča stranka dne 16.6.2009 vložila zoper toženo stranko in s katero je zahtevala ugotovitev obstoja služnostne pravice hoje in vožnje v korist parcel, vpisanih v vl. št. 10 k.o. S., ki so njena last kot gospodujočih zemljišč v breme parcel, vpisanih v vl. št. 20 k.o. S., ki so last tožene stranke, kot služečih zemljišč, nadalje izstavitev ustrezne zemljiškoknjižne listine za vknjižbo služnostne pravice hoje in vožnje z vsemi vozili ter prepoved vsakih ravnanj, ki bi predstavljale oviranje tožeče stranke pri izvrševanju njene služnostne pravice, vpisane v 1. točki tožbenega zahtevka.

Zoper navedeni sklep je tožeča stranka vložila pravočasno pritožbo. Navaja, da tožba vsebuje tri zahtevke, ki imajo vsi isto dejansko in pravno podlago. Uveljavljajo varstvo služnostne pravice na istem predmetu, med istima strankama. Ugotovitveni zahtevek predstavlja obstoj služnostne pravice, ta zahtevek pa je neločljivo povezan z dajatvenim zahtevkom za izstavitev listine. Zahtevek za bodoče vznemirjanje služnostne pravice je nadaljevanje zahtevka za obstoj služnostne pravice. Pri tem zahtevku se mora ločiti med dopustnostjo in utemeljenostjo tožbenega zahtevka. Sodišče smatra, da mora biti opustitveni zahtevek podrobno konkretiziran. To je stvar dokazovanja in ne dopustnosti vložitve tožbe in obravnavanja tožbe. Kako se bo sodba realizirala, pravdno sodišče nič ne briga. To je postopek izvršbe. Obstaja situacija po členu 41 ZPP, saj je tožeča stranka podala celotno vrednost tožbenega zahtevka. Ne obstoji primer po členu 45 ZPP, ki obravnava situacijo, da tožeča stranka ne navede vrednosti spornega predmeta v primeru nedenarne terjatve. Vrednost spornega predmeta je navedena tako, da je opredeljena presoja o vložitvi revizije. Stvarna pristojnost okrajnega sodišča pa je določena po členu 30/2 točka 2 ZPP. Po členu 44/2 ZPP je odločilna vrednost spornega predmeta, ki jo je tožeča stranka navedla v tožbi, kar je tudi storila. Če navede le skupno vrednost spornega predmeta, pa niso podani pogoji iz 1. odstavka 41. člena, tako da nastane vprašanje o stvarni pristojnosti ali pravici do revizije, se mora sodišče najpozneje na glavni obravnavi pred začetkom obravnavanja glavne stvari prepričati o pravilnosti navedene vrednosti po členu 44/3 ZPP. V konkretnem primeru so podani pogoji po členu 41 ZPP.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče se strinja z razlogi izpodbijanega sklepa v tistem delu, ki se nanaša na zavrženje tožbe z zahtevkom na prepoved vsakih ravnanj, ki bi predstavljala oviranje tožeče stranke pri izvrševanju njene služnostne pravice, ki je vsebovan v 3. točki tožbenega zahtevka. Z zahtevkom na podlagi konfesorne tožbe, ki je dajatvena tožba (212. člen Stvarnopravnega zakonika – SPZ) služnostni upravičenec lahko zahteva prenehanje ravnanj, ki pomenijo vznemirjanje. V skladu s 1. odstavkom 99. člena SPZ se lahko s konfesorno tožbo zahteva tudi prepoved bodočih motenj. Vendar pa morajo biti takšna ravnanja dovolj natančno navedena v tožbenem zahtevku, da bo v morebitnem izvršilnem postopku vsebina obveznosti tožene stranke jasna in nedvoumna. V nasprotnem primeru sodba ne bo izvršljiva. V določenih primerih je sicer težko predvideti konkretna ravnanja tožene stranke, ki bi lahko predstavljala nedopustno poseganje v izvrševanje služnosti. Kljub temu je treba pritrditi razlogom sklepa, da je zahtevek, ki prepoveduje vsako ravnanje toženi stranki, ki bi predstavljalo oviranje tožeče stranke pri izvrševanju njene služnostne pravice, nedoločen, ker iz njega ni jasno razvidno, katera konkretna in njim podobna dejanja toženec v bodoče ne sme izvrševati. Zato je tožba v tem delu nepopolna in jo je bilo potrebno zavreči na podlagi 2. odstavka 108. člena ZPP.

Glede odločitve o zavrženju tožbe v preostalem delu pa ima pritožba prav, da imata glede na trditveno podlago tožbe zahtevka na ugotovitev obstoja služnostne pravice hoje in vožnje na podlagi priposestvovanja in na izstavitev zemljiškoknjižne listine za vpis te služnostne pravice isto dejansko in pravno podlago (o tem sklep Vrhovnega sodišča RS, opr. štev. II Ips 310/2005, enako tudi sklep II Ips 227/2005), zato se določi pristojnost po seštevku vrednosti obeh zahtevkov (41. člen ZPP). Tudi v kolikor oba zahtevka ne bi imela iste dejanske in pravne podlage ( v primeru, ko bi bil na primer dajatveni zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižne listine oprt na povsem drugo pravno podlago), bi moralo sodišče postopati v skladu z določbo 3. odstavka 44. člena ZPP in se o vrednosti spornega predmeta najpozneje na glavni obravnavi pred začetkom obravnavanja glavne stvari na hiter in primeren način prepričati o pravilnosti navedene vrednosti. V takem primeru bi moralo s sklepom odločiti o vrednosti spornega predmeta posameznih zahtevkov. Ker ni podlage za zavrženje tožbe po 2. odstavku 108. člena ZPP je sodišče druge stopnje v tem delu ugodilo pritožbi in sklep razveljavilo ter zadevo vrača sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP).