Jedro

Ker obtoženec pravice do pritožbe zoper sklep o odreditvi pripora ni mogel uveljaviti, ker mu sklep še ni bil vročen, ta odločba še ni pravnomočna. Zahteva za varstvo zakonitosti, ki je vložena zoper nepravnomočno sodno odločbo (4. odstavek 420. člena ZKP), je nedovoljena, zato jo je Vrhovno sodišče zavrglo (smiselno 390. člen ZKP).

Izrek

Zahteva zagovornika obtoženega M.J. za varstvo zakonitosti se zavrže kot nedovoljena.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Mariboru je na predlog predsednice senata zoper obtoženega M.J. odredilo pripor na podlagi 2. odstavka 307. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Višje sodišče v Mariboru je zagovornikovo pritožbo zoper ta sklep zavrglo kot prepozno.

Obtoženčev zagovornik je zoper sklep Okrožnega sodišča v Mariboru vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka "iz razlogov po 7. in 11. točki 1. odstavka in po 2. odstavku 371. člena ZKP" ter zaradi kršitve kazenskega zakona in vrhovnemu sodišču predlagal, da pravnomočen sklep Okrožnega sodišča v Mariboru v celoti razveljavi ter ugotovi, da je bila pritožba zoper ta sklep vložena pravočasno, Okrožnemu sodišču v Mariboru pa naloži, da naj o pritožbi "meritorno" odloči. Vrhovni državni tožilec mag. J.F. je v odgovoru, podanem na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, predlagal, da vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti "zavrne kot preuranjeno", glede na to, da sklep o odreditvi pripora po zagovornikovih navedbah obtožencu sploh še ni bil vročen in torej še ni pravnomočen; po določbi 4. odstavka 420. člena ZKP pa se sme zahteva za varstvo zakonitosti vložiti le zoper pravnomočno odločbo o odreditvi in podaljšanju pripora.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni dovoljena.

Po določbi 4. odstavka 420. člena ZKP se sme med kazenskim postopkom, ki ni pravnomočno končan, vložiti zahteva za varstvo zakonitosti samo zoper odločbo o odreditvi in podaljšanju pripora, ki je pravnomočna. Odločba Okrožnega sodišča v Mariboru o odreditvi pripora zoper obtoženca na podlagi 2. odstavka 307. člena ZKP, ki jo izpodbija zagovornik, še ni pravnomočna, na kar je pravilno v svojem odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti opozoril tudi vrhovni državni tožilec. Vložnik zahteve pravilno ugotavlja, da je sklep o odreditvi pripora sodišče vročilo le njemu, ne pa tudi obtožencu. Obtoženčevi pravici do obrambe je lahko zadoščeno le pod pogojem, da je sklep o priporu vročen obema, tako obtožencu kot zagovorniku (4. odstavek 120. člena ZKP), pri čemer teče rok za pritožbo zoper sklep o odreditvi pripora (4. odstavek 202. člena ZKP) od zadnje vročitve (odločba Ustavnega sodišča RS, št. Up-293/97 z dne 12.2.1998). Sodna odločba postane pravnomočna, če se ne more več izpodbijati s pritožbo, ali če zoper njo ni pritožbe (1. odstavek 129. člena ZKP). Ker po navedenem obtoženec pravice do pritožbe zoper sklep o odreditvi pripora ni mogel uveljaviti, ker mu sklep še ni bil vročen, je jasno, da ta odločba še ni pravnomočna.

Zakon o kazenskem postopku nima izrecne določbe o tem, kako ravnati z zahtevo za varstvo zakonitosti, ki je vložena zoper nepravnomočno sodno odločbo in je torej po zakonu nedovoljena. Zavrženje zahteve za varstvo zakonitosti zaradi njene nedovoljenosti (2. odstavek 423. člena ZKP) je predvideno le v primerih 2. odstavka 422. člena ZKP, torej, če je zahteva vložena zoper odločbo vrhovnega sodišča (2. odstavek 420. člena) ali če jo je vložil nekdo, ki ni imel te pravice (1. odstavek 421. člena ZKP). Jasno je, da nedovoljene zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče meritorno obravnavati. Po določbi 390. člena ZKP sodišče druge stopnje pritožbo, ki po zakonu ni dovoljena, s sklepom zavrže. Ta določba ureja enako procesno situacijo, kot je obravnavana, le da se nanaša na drugačno pravno sredstvo. Zato je vrhovno sodišče ob smiselni uporabi te določbe tudi zagovornikovo zahtevo za varstvo zakonitosti zavrglo kot nedovoljeno.