Jedro

Revizija proti sklepu o stroških ni dovoljena (prvi in tretji odstavek 384. člena ZPP) zato jo je sodišče zavrglo po določilu 377. člena ZPP.

Izrek

1. Revizija tožeče stranke proti sklepu se zavrže. 2. Reviziji tožeče stranke proti sodbi se delno ugodi in se izpodbijani sodbi delno spremenita, tako da se odškodnina zviša za 850.000 tolarjev in se končni izrek pravnomočne sodbe glasi: "Tožena stranka V. B. mora plačati tožeči stranki Z.J. 3.750.000 SIT (z besedo: tri milijone sedemststopetdeset tisoč tolarjev) z zamudnimi obrestmi, ki so določene v zakonu in tečejo od 26. 3. 2001 do plačila, v 15 dneh, da ne bo potrebna prisilna izvršitev.

Višji tožbeni zahtevek se zavrne.

Tožena stranka mora povrniti tožeči stranki 511.729 SIT pravdnih stroškov z zamudnimi obrestmi, ki so določene v zakonu in tečejo od 26. 3. 2001 do plačila, v 15 dneh, da ne bo potrebna prisilna izvršitev. "

3. V preostalem delu se revizija tožeče stranke in revizija tožene stranki proti sodbi zavrneta.

4. Tožena stranka mora povrniti tožeči stranki 20.174 SIT stroškov revizijskega postopka, z zamudnimi obrestmi, ki so določene v zakonu in tečejo od 10.6.2004 do plačila, v 15 dneh, da ne bo potrebna prisilna izvršitev.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora toženec plačati 3.600.000 tolarjev z zamudnimi obrestmi, ki so določene v zakonu in tečejo od 26. 3. 2001 do plačila. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo. Tako je razsodilo zato, ker je ugotovilo, da se je tožnik 25. 10. 1991 zvečer poškodoval pri tožencu. Nastalo nepremoženjsko škodo v zvezi z nesrečo je ugotovilo in ocenilo tako, da je tožniku prisodilo za telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem 1.500.000 tolarjev, za strah 200.000 tolarjev ter za duševne bolečine zaradi skaženosti 400.000 tolarjev in zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 1.500.000 tolarjev. Presežni tožbeni zahtevek je zavrnilo.

Proti tej sodbi sta se pritožila tožnik in toženec in sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi tožene stranke, tako da je znižalo prisojeno odškodnino na 2.900.000 tolarjev, ker je znižalo odškodnino za telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem na 800.000 tolarjev. V presežnem delu je zavrnilo toženčevo pritožbo in v celoti pritožbo tožnika in je v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti sodbi pritožbenega sodišča sta pravočasno vložila revizijo tožnik in toženec.

Tožnik vlaga revizijo proti zavrnilnemu delu sodbe in proti sklepu o stroških. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, naj sodišče ugodi reviziji in mu prisodi vso zahtevano odškodnino in pravdne stroške, z zamudnimi obrestmi. Glede nepremoženjske škode povzema vse telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem in meni, da bi moralo sodišče ob upoštevanju bodočih telesnih bolečin prisoditi vseh 2.200.000 tolarjev ali vsaj nadaljnjih 700.000 tolarjev. V zvezi z duševnimi bolečinami zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti pojasnjuje, da je tožnik fizični delavec in da pri delu rabi obe roki ter ima težave zlasti pri dvigovanju bremen, ker nima grobe moči v levi roki. Poudarja odstotek invalidnosti in tožnikovo mladost ter želi odškodnino v znesku 3.300.000 tolarjev. Prisojeno odškodnino za strah ocenjuje za zelo nizko in poudarja hud strah pri sami poškodbi in relativno dolg sekundarni strah. Tudi tožbeni zahtevek za odškodnino za duševne bolečine zaradi skaženosti po njegovem ni bil previsok in zahteva celotno vsoto, saj je tožnikova roka tako spremenjena in deformirana, da pri ljudeh vzbuja določeno usmiljenje oziroma negativna čustva. Glede stroškov postopka pa navaja, da toženčev pooblaščenec do konca glavne obravnave ni priglasil stroškov, čeprav to zapoveduje določilo drugega in tretjega odstavka 163. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. RS, št. 36/04-uradno prečiščeno besedilo), zato sodišče ne bi smelo upoštevati naknadno priglašenih stroškov. Dodaja, da je največ stroškov nastalo z dokazovanjem utemeljenosti odškodninskega zahtevka.

Toženec vlaga revizijo proti obsodilnemu delu sodbe zaradi zmotne uporabe materialnega prava in ker je zaradi tega ostalo pomanjkljivo ugotovljeno dejansko stanje. Predlaga razveljavitev sodb in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Trdi, da ni pasivno legitimiran, ker v času dogodka ni bil niti lastnik ali posestnik nepremičnin, niti imetnik nevarnega stroja. Pri tem ponuja dokaz s historičnim izpiskom. Meni tudi, da v spisu ni dokazov, da je bil vzrok za škodne posledice stroj za mletje grozdja. Predlogu za rekonstrukcijo dogodka sodišče ni ugodilo, posredni dokazi in mnenja nekvalificiranih oseb pa ne zadoščajo. Sodišču očita, da ni z gotovostjo ugotovilo, da se je zgodila nesreča prav na kmetiji, na kateri prebiva toženec. Ukvarjalo se je z dilemo, ali je tožnik padel z odra ali se je poškodoval pri mletju grozdja. Pri tem pa ni upoštevalo, da brente služijo izključno za pobiranje grozdja in odnašanje do zbirališča (običajno s folijo prevlečeno traktorsko prikolico) in je nekritično upoštevalo tožnikovo izpoved, da je iz brente metal grozdje v stroj za mletje grozdja.

Po 375. členu ZPP sta bili reviziji vročeni Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in obema pravdnima strankama. Tožnik je odgovoril na toženčevo revizijo in predlagal njeno zavrnitev.

Opozarja, da toženec izpodbija predvsem ugotovljeno dejansko stanje, pri ugovoru pasivne legitimacije pa navaja novote, kar vse v reviziji ni dovoljeno.

Revizija tožnika proti sodbi je delno utemeljena, proti sklepu pa ni dovoljena. Revizija toženca proti sodbi ni utemeljena.

Revizijsko sodišče uvodoma pojasnjuje, da je revizija izredno pravno sredstvo, ki ga je mogoče vložiti proti pravnomočni sodbi, torej po tem, ko je izčrpana v ustavi zajamčena pravica do pritožbe. Zato je dovoljena le v tistih primerih in iz tistih razlogov, ki jih izrecno določa ZPP.

Zakon o pravdnem postopku samo izjemoma omogoča revizijo proti sklepu. Tako določa, da lahko stranke vložijo revizijo proti sklepu, s katerim je bil postopek končan (prvi odstavek 384. člena ZPP) ali proti sklepu, s katerim je sodišče druge stopnje zavrglo vloženo pritožbo oziroma s katerim je potrdilo sklep sodišča prve stopnje, da se revizija zavrže (tretji odstavek 384. člena ZPP). V obravnavanem primeru ne gre za nobenega od navedenih primerov, saj se je postopek končal s sodbo o glavni stvari in tožnikova pritožba ni bila zavržena. Zaradi tega revizija proti sklepu o stroških ni dovoljena in jo je sodišče zavrglo po določilu 377. člena ZPP, ker tega ni storilo že sodišče prve stopnje.

Revizija tudi ni dovoljena zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP), zato je revizijsko sodišče vezano na tisto dejansko stanje, ki sta ga ugotovili sodišči prve in druge stopnje. Sodišči sta na podlagi več zaslišanih prič in drugih dokazov verjeli tožniku, da se je poškodoval pri tožencu na kmetiji, ko je po njegovem naročilu pomagal pri mletju grozdja. Ker tega ni še nikoli delal in ga nihče ni poučil, kako se dela s strojem, je dal roko pregloboko v stroj, ki mu je zgrabil prst, ga prerezal in poškodoval dlan in levo roko. Po nalogu toženca in delovodje J. se je nato odvlekel do približno 250 m oddaljenega gradbišča, kjer so ga našli delavci.

Revizija toženca, češ da ni bil niti lastnik, niti posestnik nepremičnin z v reviziji predlaganim dokazom je prepozna in zato ni dovoljena. Njegova trditev, da ni bil imetnik nevarnega stroja, pa ni resnična, saj mu je že sodišče druge stopnje odgovorilo, da je pomembna ugotovitev, da je bil imetnik nevarnega stroja, na katerem je delal tožnik. Revizijska trditev, da v spisu ni dokazov, da bi se tožnik poškodoval pri mletju grozdja in da posredni dokazi in izjave nekvalificiranih oseb ne zadoščajo, ni primerna, saj je sodišče prve stopnje v svoji sodbi razumljivo in natančno razložilo svojo dokazno oceno mnogih izvedenih dokazov. Pojasnjevanje, da se grozdje nabira v brente in se odvaža do zbirališča s traktorjem ter se z brentami ne meče v stroj za mletje, pa bi moral toženec posredovati sodišču do konca prvega naroka za glavno obravnavo pred sodiščem prve stopnje (286. člen ZPP). Glede na to, da toženec v reviziji izpodbija pretežno dejansko stanje (kar ni več dovoljeno) in ne pove, katero pravo naj bi bilo napačno uporabljeno in da tudi revizijsko sodišče samo uradni dolžnosti ni našlo take kršitve, je po 328. členu ZPP zavrnilo toženčevo revizijo.

Reviziji tožnika proti sodbi je delno ugodilo in sicer v zvezi z odškodnino za telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem in v zvezi z odškodnino za strah. Glede telesnih bolečin je sodišče druge stopnje zmotno zapisalo, da tožnik ni uveljavljal denarne odškodnine za bodoče telesne bolečine, saj jih je izrecno navedel v VI. točki in v specifikaciji tožbenega zahtevka v pripravljalni vlogi, ki je bila tožencu vročena na glavni obravnavi dne 26.2.2001. Da bo tožnik v bodoče trpel telesne bolečine, je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje, ki je (sicer res v odstavku, v katerem opisuje duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti) povzelo tožnikovo izpoved, da ga prsti bolijo ob naporih, v mrazu in v slabem vremenu in da nima več takega občutka, tako da bolj pedantnih del, ki jih je opravljal pred nesrečo, ne zmore več. Zato je revizijsko sodišče v tem delu ugodilo tožnikovi reviziji in zvišalo denarno odškodnino na znesek 1.500.000 tolarjev, ki ga je prisodilo sodišče prve stopnje, saj je tožnik izkazal tudi bodoče telesne bolečine. Zvišalo je tudi odškodnino za strah in sicer z 200.000 tolarjev na 350.000 tolarjev, ker se strinja s tožnikom, da se je ustrašil ob sami nesreči in kasneje, ko je bil napoten na gradbišče in da se je tudi med zdravljenjem utemeljeno bal za njegov izid. Tako je tožnik za svojo poškodbo, ki spada v skupino hudih primerov po Fischerjevi razvrstitvi poškodb v VI. skupin, in za posledice poškodbe prejel odškodnino za nepremoženjsko škodo v skupnem znesku 3.750.000 tolarjev, kar je bilo v času sojenja pred sodiščem prve stopnje primerljivo s podobnimi primeri v sodni praksi. Vrhovno sodišče sicer verjame tožniku, da po poškodbi težje dela in da ga izgled roke moti, zaradi česar duševno trpi, vendar je prisojena odškodnina pravična. Zato je tožnikovi reviziji delno ugodilo in po prvem odstavku 380. člena ZPP delno spremenilo izpodbijano sodbo, v preostalem delu pa jo je zavrnilo po 378. členu ZPP, ker ni utemeljena.

Sprememba sodbe je vplivala tudi na odločitev o pravdnih stroških. Ker je sodišče druge stopnje zaradi specifičnosti primera spremenilo odmero pravdnih stroškov sodišča prve stopnje tako, da je posebej upoštevalo tožnikov uspeh v zvezi s temeljem, sprememba višine odškodnine ni bistveno vplivala na uspeh in je tudi revizijsko sodišče odločilo, da je tožnik upravičen do povrnitve pravdnih stroškov pred sodiščem prve stopnje v znesku 511.729 tolarjev. Je pa spremenjen uspeh v pritožbenem postopku. Ker bi moral tožnik uspeti le za 150.000 tolarjev, toženec pa z ničemer, toženec ni upravičen do povrnitve pravdnih stroškov, temveč bi morali obe pravdni stranki kriti svoje pravdne stroške (glede na uspeh po drugem odstavku 154. člena ZPP). Tako mora toženec po koncu postopka pred sodiščema prve in druge stopnje povrniti tožniku 511.729 tolarjev.

Revizijske stroške je sodišče odmerilo po tožnikovem uspehu, ki znaša 20% (revizija zaradi 4.100.000 tolarjev je bila uspešna za 850.000 tolarjev). Zato mu mora toženec po prvem in drugem odstavku 154. člena ZPP povrniti 20% njegovih stroškov za revizijo v znesku 20.174 tolarjev. Sodišče je izračunalo ta znesek na podlagi skupne vsote 100.870 tolarjev, ki sestoji iz stroškov za revizijo 82.500 tolarjev, za man. stroške 1.650 tolarjev in za DDV 16.720 tolarjev.