Jedro

Zahtevek za vrnitev carine je bil vložen po poteku predpisanega roka.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo, s katero je carinarnica zavrgla zahtevo tožeče stranke za vračilo carine in drugih uvoznih davščin plačanih za blago uvozno ocarinjeno po uvozni carinski deklaraciji ker je ugotovila, da je zahteva prepozno vložena.

V tožbi tožeča stranka navaja, da od uvoznega artikla trennmittel 150 ni bila dolžna plačevati carinskih dajatev glede na določbo 50. člena carinskega zakona. Ker je tako mnenje zavzela že tudi tožena stranka v nekaterih prejšnjih stališčih, prav tako pa je do takšnega zaključka prišlo bivše zvezno sodišče v sodbi, ki je bila izdana oktobra leta 1991, predvsem pa zato, ker je tožeča stranka že od vsega začetka zahtevala oprostitev carinskih dajatev za navedeno sredstvo, to pa tudi pomeni, da je pravilno izpolnjevala carinske deklaracije, predlaga, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri svoji odločitvi. Navaja, da je tožeča stranka vložila zahtevek za spremembo podatkov oz. vračilo carine in drugih dajatev po preteku enega leta od vložitve deklaracije, to je po poteku zakonsko določenega roka in zato predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Po določbi 2. točke 1. odstavka 270. člena carinskega zakona (Uradni list SFRJ, št. 10/76, 36/79, 52/79, 12/82, 61/82, 7/84, 38/86, 28/88, 40/89, 70/89, 70/89 in 21/90 -CZ) deklarant lahko v enem letu od dneva vložitve deklaracije zahteva od carinarnice, pri kateri je plačal carino in druge uvozne davščine, da mu jih naknadno obračuna in izda odločbo o plačilu oz. povračilu carine in drugih uvoznih davščin, ki jih ni obračunala ali jih je obračunala v manjšem ali večjem znesku od predpisanega. Citirana določba s tem določa prekluzivni rok enega leta, v katerem je možna vložitev zahteve za popravo eventuelne napake pri obračunu carine ali drugih uvoznih davščin. Ker je bilo v postopku ugotovljeno, da tožeča stranka uveljavlja vračilo carine in drugih uvoznih davščin za blago, uvoženo po uvozni carinski deklaraciji z dne 14.2.1991, pri čemer je bil zahtevek za vračilo carine vložen 3.7.1992, je tožena stranka pravilno ugotovila, da je zahtevek vložen po poteku zakonsko predpisanega roka. To pa istočasno tudi pomeni, da je bil pravilno in v skladu z določbo 2. odstavka 125. člena zakona o splošnem upravnem postopku zahtevek tožeče stranke zavržen. Sodišče pri tem ne more sprejeti drugih tožbenih ugovorov, niti tega, da je do carinjenja spornega blaga prišlo zaradi napačnega pravnega tolmačenja tožene stranke, ker so v primeru zamude roka za vložitev zahteve vsi ostali ugovori pravno irelevantni.

Izpodbijana odločba je po presoji sodišča zakonita, zato je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih. Določbe zveznih zakonov je sodišče uporabilo smiselno kot predpise Republike Slovenije po določbi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).