Jedro

Tožnik je imel skladno z določbo prvega in tretjega odstavka 8. člena ZVPSBNO po zavrnitvi nadzorstvene pritožbe pravico v 15 dneh po prejemu sklepa predsednika VS o zavrnitvi nadzorstvene pritožbe vložiti rokovni predlog, torej nadaljnji pospešitveni ukrep po ZVPSBNO, in ne začeti upravnega spora, kot je to bilo napačno navedeno v pravnem pouku izpodbijanega sklepa.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, sodba Upravnega sodišča RS, Oddelka v Mariboru, II U 146/2013-6 z dne 10. 5. 2013 se spremeni tako, da se tožba zavrže. II. Tožnik lahko v 15 dneh od vročitve te sodbe vloži pri predsedniku Vrhovnega sodišča Republike Slovenije rokovni predlog.

III. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki njene stroške upravnega spora v višini 670,03 EUR v 15 dneh od prejema sodbe brezobrestno, z zakonskimi obrestmi pa od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi določbe prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper sklep predsednika Vrhovnega sodišča RS (v nadaljevanju VS), Su Np 5/2013 z dne 1. 3. 2013 (1. točka izreka) in odločilo, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (2. točka izreka). Z navedenim sklepom je predsednik VS zavrnil tožnikovo nadzorstveno pritožbo kot sredstvo za varstvo pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja v zvezi z zahtevo za varstvo zakonitosti (v nadaljevanju ZVZ) v kazenski zadevi, ki se pri VS vodi kot I Ips 15956/2012. 2. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da tožnik zatrjuje kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja v zvezi z ZVZ v kazenski zadevi, ki se pri VS vodi kot I Ips 15956/2012. Zoper pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Celju je vložil ZVZ že 1. 2. 2012. V isti zadevi je soobsojenec dne 6. 9. 2012 vložil predlog za obnovo postopka, torej sta zoper isto sodbo vloženi dve izredni pravni sredstvi, o katerih pa odločata različni sodišči, razlikujeta pa se tudi po svojih učinkih. Ker je obnova postopka po svojih učinkih širše izredno pravno sredstvo kot zahteva za varstvo zakonitosti, po presoji sodišča prve stopnje VS ni mogoče očitati, da je tožniku kršilo pravico do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Zato je izpodbijani sklep predsednika VS pravilen in zakonit. 3. Revident dovoljenost revizije uveljavlja iz razloga po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Uveljavlja vse revizijske razloge iz 85. člena ZUS-1 in meni, da je tožena stranka s svojim sklepom Su Np 5/2013 z dne 1. 3. 2013 nezakonito posegla v njegove pravice iz 23. člena Ustave RS.

K I. točki izreka:

4. Revizija je utemeljena.

5. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po presoji Vrhovnega sodišča je v obravnavani zadevi podan razlog za dovoljenost revizije iz 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, in sicer glede pravnega vprašanja, ali ima kasneje vloženi predlog za obnovo postopka pri obravnavanju pred sodiščem prednost pred vloženo zahtevo za varstvo zakonitosti.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Revizija se lahko vloži le zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 (1. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (2. točka prvega odstavka 85.člena ZUS-1). Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85.člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem obsegu je bil izveden sodni preizkus utemeljenosti revizije v obravnavani zadevi.

7. Po določbi prvega odstavka 6. člena Zakona o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (v nadaljevanju ZVPSBNO), na katero je predsednik VS oprl v tem upravnem sporu izpodbijani sklep z dne 1. 3. 2013, predsednik sodišča zavrne nadzorstveno pritožbo, če je glede na časovni potek reševanja zadeve očitno neutemeljena. Predsednik sodišča pa lahko nadzorstveno pritožbo zavrne tudi na podlagi določbe petega odstavka 6. člena ZVPSBNO, če glede na merila iz 4. člena tega zakona ugotovi, da sodišče ne odlaša nepotrebno z odločanjem v zadevi. V obeh navedenih primerih zavrnitve nadzorstvene pritožbe ter v drugih v v prvem odstavku 8. člena istega zakona navedenih primerih lahko stranka pri sodišču, ki obravnava zadevo, vloži rokovni predlog iz razloga po prvem odstavku 5. člena tega zakona.

8. To pa v obravnavanem primeru pomeni, da je imel tožnik skladno z določbo prvega in tretjega odstavka 8. člena ZVPSBNO po zavrnitvi nadzorstvene pritožbe pravico v 15 dneh po prejemu sklepa predsednika VS o zavrnitvi nadzorstvene pritožbe vložiti rokovni predlog, torej nadaljnji pospešitveni ukrep po ZVPSBNO, in ne začeti upravnega spora, kot je to bilo napačno navedeno v pravnem pouku izpodbijanega sklepa.

9. Z izpodbijanim sklepom predsednika VS namreč ni bilo poseženo v revidentove pravice, obveznosti ali pravne koristi, zato izpodbijani sklep ni upravni akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu po določbi prvega stavka prvega odstavka 2. člena ZUS-1. ZVPSBNO, kot poseben zakon, nima posebnih določb, da bi bilo sodno varstvo zoper zavrnitev nadzorstvene pritožbe ali drugega sredstva po tem zakonu zagotovljeno v upravnem sporu (drugi stavek prvega odstavka 2. člena ZUS-1). Zato zoper sklep predsednika VS o zavrnitvi nadzorstvene pritožbe ni sodnega varstva v rednem upravnem sporu. Zoper zavrnitev nadzorstvene pritožbe tudi ni dopustna tožba po 4. členu ZUS-1 (subsidiarni upravni spor), saj je zoper zavrnitev nadzorstvene pritožbe, kot je bilo že navedeno, možno vložiti rokovni predlog, torej obstaja drugo pravno sredstvo po ZVPSBNO. Takšno stališče je Vrhovno sodišče že sprejelo v sklepu I Up 303/2007 z dne 28. 3. 2007. 10. Sodišče prve stopnje je pri svojem odločanju zmotno uporabilo ZVPSBNO, saj ni upoštevalo določb 8. člena ZVPSBNO, da je zoper zavrnitev nadzorstvene pritožbe možno vložiti rokovni predlog kot posebno pravno sredstvo za pospešitev sojenja, in da zoper sklep o zavrnitvi nadzorstvene pritožbe upravni spor ni možen. Čeprav je v pravnem pouku izpodbijanega sklepa navedeno, da je zoper ta sklep možen upravni spor, bi moralo sodišče prve stopnje postopati po ZVPSBNO in ZUS-1 ter tožbo zavreči na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, saj napačen pravni pouk ne more dati tožniku več pravic, kot mu jih daje zakon.

11. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče na podlagi določbe prvega odstavka 94. člena ZUS-1 reviziji ugodilo, izpodbijano sodbo pa spremenilo tako, da je tožbo zavrglo na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1. K II. točki izreka:

12. Kot je bilo že navedeno, je bil pravni pouk v izpodbijanem sklepu napačen. Tožnik pa zaradi tega ne sme trpeti škodljivih posledic. Ker je bil tožnik z napačnim pravnim poukom zaveden in zato v roku ni vložil rokovnega predloga po določbi 8. člena ZVPSBNO, je Vrhovno sodišče odločilo, da ima revident pravico vložiti rokovni predlog, in sicer v 15 dneh od vročitve te sodbe.

K III. točki izreka

13. Izrek o stroških celotnega upravnega spora temelji na določbi drugega odstavka 165. člena v zvezi z prvim odstavkom 154. člena Zakona o pravdnem postopku in prvim odstavkom 22. člena ZUS-1, saj je bilo reviziji ugodeno, tožba pa zavržena. Zato bo morala tožena stranka povrniti tožniku 263,95 EUR stroškov upravnega spora pred sodiščem prve stopnje in 406,08 EUR stroškov revizijskega postopka, kar znaša skupaj 670,03 EUR, s pripadajočimi zakonskimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje.