Jedro

Če narava spornega vprašanja, ki ga storilec v zahtevi za sodno varstvo argumentirano izpostavlja, brez neposrednega zaslišanja vseh vpletenih oziroma neposrednega izvajanja drugih dokazov ne omogoča pravilne ugotovitve dejanskega stanja, bo pošten postopek mogoče zagotoviti le tako, da se mu omogoči osebna navzočnost, izvajanje dokazov v njegovo korist, neposredno seznanjanje z obremenilnimi dokazi ter zasliševanje obremenilnih prič (na primer takrat, kadar so edina podlaga za kaznovanje kršitelja opažanja policistov, kršitelj pa v zahtevi za sodno varstvo obrazloženo izpodbija verodostojnost njihovih ugotovitev).

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču v novo odločanje.

Obrazložitev

A. 1. Prekrškovni organ Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, Inšpektorat Republike Slovenije za delo, Območna enota Novo mesto (v nadaljevanju: Inšpektorat RS za delo) je z odločbo 710-1417/2014 z dne 18. 7. 2014, zaradi prekrška po prvem odstavku 18. člena v zvezi s 1. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o preprečevanju dela in zaposlovanja na črno (v nadaljevanju: ZPDZC) pravni osebi K. d.o.o., izrekel globo v višini 4.100,00 EUR ter ji naložil plačilo sodne takse. Odgovorno osebo pravne osebe N. J. je spoznal za odgovorno prekrška po drugem odstavku 18. člena v zvezi s 1. točko prvega odstavka 5. člena ZPDZC in ji izrekel globo v višini 400,00 EUR.

Okrajno sodišče v Grosupljem je s sodbo ZSV 82/2014 z dne 4. 3. 2015 zahtevo za sodno varstvo pravne osebe z avrnilo in pravni osebi naložilo plačilo 150,00 EUR sodne takse.

2. Zoper pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča v Grosupljem vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti vrhovna državna tožilka zaradi kršitve določb postopka po 3. in 8. točki prvega odstavka 155. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) ter kršitve pravice do obrambe in pravice do poštenega sojenja iz 29. in 22. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava). Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne Okrajnemu sodišču v Grosupljem v novo odločanje.

3. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku v zvezi s 171. členom ZP-1 poslalo pravni osebi K. d.o.o., odgovorni osebi pravne osebe N. J. in pooblaščencu pravne osebe F. J., vendar se o njej niso izjavili.

B-1.

4. V obravnavani zadevi so relevantna naslednja procesna dejstva: - Inšpektorat RS za delo je z odločbo o prekršku 710-1417/2014

z dne 18. 7. 2014 pravno osebo K d.o.o., spoznal za odgovorno prekrška po prvem odstavku 18. člena v zvezi s 1. točko prvega odstavka 5. člena ZPDZC, ker naj bi J. N., kot odgovorna oseba pravne osebe, pri opravljanju dejavnosti pravne osebe, kot direktorica, v njenem imenu, na račun in v korist, dne 15. 2. 2014, nezakonito zaposlovala V. D., ki je za pravno osebo K d.o.o., opravljal delo voznika tovornega vozila, ni pa z njim sklenila pogodbe o zaposlitvi ali pogodbe civilnega prava ter ga prijavila v pokojninsko, invalidsko in zdravstveno zavarovanje; - iz obrazložitve odločbe o prekršku izhaja, da je prekrškovni organ tako opisano dejansko stanje ugotovil predvsem na podlagi ugotovitev in fotografij, ki jih je posnel, s strani podjetja D d.o.o. angažirani detektiv. Ta je namreč ugotovil dejanske okoliščine, na podlagi katerih je prekrškovni organ zaključil, da je V. D., kljub temu, da je bil zaradi bolezni upravičeno odsoten z dela pri svojem takratnem delodajalcu to pravico zlorabil in dne 15. 2. 2014 upravljal tovorno vozilo, last pravne osebe K. d.o.o. Ni pa pravna oseba K. d.o.o. z njim sklenila pogodbe o zaposlitvi oziroma pogodbe civilnega prava ter ga prijavila v pokojninsko, invalidsko in zdravstveno zavarovanje. Prekrškovni organ sicer v obrazložitvi odločbe ugotavlja tudi, da pa je bila dne 1. 3. 2014 pogodba o zaposlitvi sklenjena in da je bil V. D. s strani pravne osebe K. d.o.o., prijavljen v zavarovanja; - zakonita zastopnica pravne osebe N. J. je v zahtevi za sodno varstvo trdila, da je V. D. na določeni relaciji dne 15. 2. 2014 res upravljal z vozilom, last pravne osebe, vendar izključno zato, ker se ga je nameravalo zaposliti v podjetju K. d.o.o., predstavnik pravne osebe F. J. pa je na ta dan z njim opravil razgovor in preizkus znanja oziroma sposobnosti kandidatov za opravljanje dela v skladu z 28. členom Zakona o delovnih razmerjih; da 15. 2. 2014 ni bil delovni dan, ampak sobota; da odgovorne osebe pravne osebe pa niti niso bile seznanjene, da je bil V. D. ta dan v bolniškem staležu in da iz priložene dnevne aktivnosti vozila za 15. 2. 2014 izhaja popolnoma drugačen (natančno opisan) način in čas vožnje vozila, kot ga v svojem poročilu ugotavlja detektiv. Zakonita zastopnica pravne osebe je v zahtevi za sodno varstvo predlagala, da sodišče v dokaz njenih navedb vpogleda v priloženo dnevno aktivnost vozila za dan 15. 12. 2014 in zasliši voznika V. D., detektiva, s poročilom katerega pravna oseba dejansko še niti ni bila seznanjena, in A. J., ki je bila nekaj časa navzoča ob opravljanju razgovora s kandidatom; - sodišče je v postopku z zahtevo za sodno varstvo na zaslišanje povabilo zastopnika pravne osebe K. d.o.o., inšpektorja za delo, ki je vodil postopek pred prekrškovnim organom, voznika V. D. in F. J. Slednja sta svojo odsotnost dne 3. 12. 2014, na dan razpisane ustne obravnave, opravičila, ker naj bi zaradi žledu ostala na Slovaškem. Na ustni obravnavi dne 3. 12. 2014 je bilo ugotovljeno, da zakonita zastopnica pravne osebe N. J. na narok ni bila (pravilno) povabljena, pravilno vabljena V. D. in F. J. pa nista pristopila. Sodišče je zato na ustni obravnavi izvedlo le dokaz z zaslišanjem inšpektorja; - po opravljeni ustni obravnavi je sodišče, sklicujoč se na določilo petega odstavka 65. člena ZP-1, pravni osebi K. d.o.o., posredovalo zapisnik o ustni obravnavi in zakonito zastopnico pravne osebe obvestilo, da lahko v času uradnih ur na sedežu sodišča vpogleda v spis in naj v roku petih dni po prejemu obvestila poda svoje navedbe, predloge in zahteve, sicer jih sodišče ne bo moglo upoštevati. Zakonita zastopnica pravne osebe N. J. je v odgovoru na obvestilo, ki ga je sodišče prejelo dne 23. 12. 2014, ponovila, da je bila 15. 2. 2014 sobota in da je V. D. opravljal preizkusno vožnjo; - sodišče je dne 4. 3. 3015 izdalo izpodbijano pravnomočno sodbo, s katero je zahtevo pravne osebe za sodno varstvo zavrnilo. Iz obrazložitve sodbe izhaja, da se je sodišče oprlo predvsem na poročilo in fotografije detektiva in izpoved zaslišanega inšpektorja, navedbe zahteve za sodno varstvo pa ocenilo kot nerazumljive in jo zato zavrnilo. Sodišče v sodbi ni pojasnilo, zakaj ni izvedlo dokazov, ki jih je zakonita zastopnica pravne osebe predlagala v zahtevi za sodno varstvo.

B-2.

5. Vrhovno sodišče je že v sodbi IV Ips 106/2012 z dne 21. 5. 2013 in številnih drugih, ob opiranju na sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice, pojasnilo pomen in obseg pravice do izjavljanja v postopku (pravice do kontradiktornosti), ki izhaja iz 22. in 29. člena Ustave ter 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju: EKČP). V citirani odločbi je Vrhovno sodišče pojasnilo, da ima po določbi 22. in 23. člena Ustave vsakdo pravico, da o njegovih pravicah in dolžnostih ter obtožbah proti njemu brez nepotrebnega odlašanja odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče, pri čemer je v postopku pred sodiščem vsakomur zagotovljeno enako varstvo njegovih pravic. Določba 29. člena Ustave, ki je v razmerju do 22. in 23. člena Ustave specialna, našteva minimalne pravice, ki gredo obdolžencu v kazenskem postopku in katerih namen je, da se mu zagotovi pošteno sojenje. Ta jamstva morajo biti obdolžencu zagotovljena tudi v prekrškovnemu postopku, pri čemer pa je lahko raven pravic v primeru kršitev z manj hudimi posledicami za kaznovano osebo nižja, kot v kazenskem postopku. Bistveno je, da so obdolžencu dane ustrezne in zadostne možnosti, da zavzame stališče tako glede dejanskih kot glede pravnih vidikov nanj naslovljenega očitka. V določenih primerih bo storilcu prekrška zagotovljen pošten postopek že z možnostjo seznanitve s podatki spisa in možnostjo pisne izjave o pravnih in dejanskih vidikih zadeve, v določenih primerih pač ne, kljub temu, da izvedba ustne obravnave sicer tudi po določbah ZP-1 v postopku z zahtevo za sodno varstvo ni obvezna. V določenih primerih je namreč pravica storilca do izjave v postopku kršena tudi, če sodišče ne ravna v skladu s četrtim odstavkom 65. člena ZP-1, torej dokaznega postopka ne ponovi oziroma dopolni po pravilih rednega sodnega postopka. Ponovitev oziroma dopolnitev dokaznega postopka je obvezna vselej, ko narava spornega vprašanja, ki ga storilec v zahtevi za sodno varstvo argumentirano izpostavlja, brez neposrednega zaslišanja vseh vpletenih oziroma neposrednega izvajanja drugih dokazov ne omogoča pravilne ugotovitve dejanskega stanja. Kršitelju bo v takšnih primerih pošten postopek mogoče zagotoviti le tako, da se mu omogoči osebna navzočnost, izvajanje dokazov v njegovo korist, neposredno seznanjanje z obremenilnimi dokazi ter zasliševanje obremenilnih prič (na primer takrat, kadar so edina podlaga za kaznovanje kršitelja opažanja policistov, kršitelj pa v zahtevi za sodno varstvo obrazloženo izpodbija verodostojnost njihovih ugotovitev).

6. V obravnavanem primeru je sodišče sicer pravilno ocenilo, da zgolj na podlagi podatkov spisa ne bo moglo samostojno in neodvisno oceniti dokazov ter posledično pravilno ugotoviti odločilnih dejstev, saj je zakonita zastopnica pravne osebe K. d.o.o., N. J., v zahtevi za sodno varstvo opisala drugačno verzijo inkriminiranega dogodka kot ga je v odločbi o prekršku ugotovil prekrškovni organ. Na ustni obravnavi dne 3. 12. 2014 je zato kot pričo zaslišalo inšpektorja za delo, ki je vodil postopek pred prekrškovnim organom, nameravalo pa izvesti tudi s strani zakonite zastopnice pravne osebe predlagani dokaz z zaslišanjem prič V. D. in F. J., vendar pa se ta vabilu (zaradi razlogov, ki jih sodišče sicer na ustni obravnavi ni ugotovilo, izhajajo pa iz podatkov spisa) nista odzvala. Že sodišče samo je na naroku za ustno obravnavo ugotovilo, da (v skladu s petim odstavkom 65. člena ZP-1)(1) o nameravani dopolnitvi dokaznega postopka in nameravanem zaslišanju prič ni pravilno obvestilo zakonite zastopnice pravne osebe, saj je bilo vabilo na ustno obravnavo namesto zakoniti zastopnici pravne osebe N. J. vročeno družbeniku, F. J. Zakonito zastopnico pravne osebe je zato o vsebini izpovedi na ustni obravnavi zaslišanega inšpektorja za delo, obvestilo takoj po opravljeni ustni obravnavi, obvestilu pa priložilo tudi zapisnik o ustni obravnavi. N. J. je tudi v izjavi na obvestilo sodišča z dne 23. 12. 2014 vztrajala pri navedbah zahteve za sodno varstvo in predlaganih dokazih. Iz obrazložitve pravnomočne sodbe Okrajnega sodišča v Grosupljem izhaja, da je sodišče njene navedbe ocenilo kot nerazumljive, v zvezi z odločitvijo o zavrnitvi zahteve za sodno varstvo pa se v relevantnem delu oprlo predvsem na poročilo in fotografije detektiva in izpoved zaslišanega inšpektorja, ki se je pri svoji izpovedbi v celoti skliceval na ugotovitve detektiva.

7. V obravnavanem primeru so bila torej dejansko edina podlaga za ugotovitev odgovornosti pravne osebe navedbe detektiva, v zvezi s katerimi je zakonita zastopnica pravne osebe že v zahtevi za sodno varstvo opozarjala, da z njegovo vsebino ni bila seznanjena, argumentirano izpodbijala verodostojnost njegovih ugotovitev in zahtevala njegovo zaslišanje pred sodiščem. V dokaz svojih navedb je predlagala zaslišanje voznika V. D. in F. J., ki naj bi z voznikom tega dne opravljal razgovor in preizkus znanja in sposobnosti, ter A. J., ki naj bi bila pri tem navzoča. Ker gre za bistvene navedbe zakonite zastopnice pravne osebe v zahtevi za sodno varstvo in nenazadnje tudi v izjavi z dne 23.12. 2014, da je V. D. dne 15. 2. 2014 pri njih opravljal razgovor in preizkus sposobnosti in znanj in ne pridobitne dejavnosti, s katerimi je uveljavljala, da je bilo dejansko stanje napačno ugotovljeno, bi moralo sodišče zakonito zastopnico pravne osebe v prvi vrsti obvestiti, da se je odločilo za dopolnitev dokaznega postopka in razpisalo ustno obravnavo (peti odstavek 65. člena ZP-1), ji omogočiti, da se izjavi o prekršku (22. in 29. člen Ustave ter prvi odstavek 6. člena EKČP) in aktivno sodeluje pri izvajanju dokazov (29. člen Ustave ter točka d) tretjega odstavka 6. člena EKČP). Glede na to, da je zakonita zastopnica pravne osebe v zahtevi za sodno varstvo in v izjavi z dne 23. 12. 2014 opisala drugačno verzijo inkriminiranega dogodka kot ga je v odločbi o prekršku ugotovil prekrškovni organ, pa bi moralo sodišče izvesti tudi predlagane razbremenilne dokaze oziroma vsaj v obrazložitvi podati razloge, zakaj ocenjuje, da to ni bilo potrebno.

C.

8. Glede na ugotovljeno kršitev 22. in 29. člena Ustave ter točke d) tretjega odstavka 6. člena EKČP je Vrhovno sodišče zahtevi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču v novo odločanje.

9. Zaradi ugotovljene kršitve pravice do obrambe Vrhovno sodišče ni presojalo še v zahtevi uveljavljane kršitve po 8. točki prvega odstavka 155. člena ZP-1. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče namreč v prvi vrsti zakoniti zastopnici pravne osebe omogočiti aktivno udeležbo v postopku, ji dati možnost, da se izjavi o vsem dokaznem gradivu, ki bi utegnilo vplivati na pravni položaj pravne osebe, nato pa njena stališča ponovno presoditi v povezavi s spisovnim gradivom in drugimi rezultati dokaznega postopka.

(1) Sprememba je bila sicer vnesena z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o prekrških (ZP-1G), ki je stopil v veljavo 13. 3. 2011, vendar tudi prej odsotnost zakonske ureditve tega vprašanja ni pomenila, da storilec ni imel pravice aktivne udeležbe v dokaznem postopku. Vrhovno sodišče je v svojih odločbah že večkrat poudarilo, da je sodišče storilcu to pravico moralo zagotoviti že na podlagi določb 29. člena Ustave ter točke d) tretjega odstavka 6.člena EKČP (IV Ips 64/2014 z dne 21. 10. 2014 in številne druge).