Jedro

Iz izpodbijanega sklepa ni razvidno, zakaj je toženka tožnikov celoten dohodek za junij, julij in avgust 2020 obravnavala kot periodični dohodek, tj. kot plače, pokojnine, preživnine, rente in druge dohodke, ki jih upravičenec prejema v enakih ali podobnih zneskih v enakih ali podobnih časovnih obdobjih, čeprav je tožnik temu izrecno nasprotoval v izjavi na poziv, ko je navajal, da gre za začasno povišanje prejemkov. Prav tako iz izpodbijanega sklepa ni razvidno, iz katerega predpisa izhaja, da se v obravnavanem primeru ne upošteva trimesečno povprečje dohodka, ampak prvi mesec po prejemu višjega (periodičnega) dohodka.

Izrek

I. Tožbi se ugodi in se sklep Okrožnega sodišča v Novem mestu št. Bpp 252/2019 z dne 19. 10. 2020 odpravi ter zadeva vrne temu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v višini 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijanim sklepom sklenila, da tožniku z dnem 1. 7. 2020 preneha upravičenost do redne brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) po njeni odločbi Bpp 252/2019 z dne 22. 7. 2019, v obliki pravnega svetovanja in zastopanja pred sodiščem prve stopnje zaradi vrnitve darila ene polovice nepremičnine parc. št. 506/8, k.o. ..., (I. točka izreka), in odvetnico A.A. razrešila dolžnosti izvajanja BPP po tej odločbi.

2. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je bila tožniku dne 22. 7. 2019 dodeljena redna BPP, saj je tožnik izpolnjeval (tudi) finančni pogoj za dodelitev BPP; tožnik je prebival sam, prejemal plačo v povprečni višini 700,00 EUR, ni bil lastnik nepremičnin, niti osebnega avtomobila. V oktobru 2020 je toženka po uradni dolžnosti opravila poizvedbe o tožnikovih obdavčljivih dohodkih in ugotovila, da je tožnik v mesecu juniju in juliju 2020 prejel dohodek v višini 850,00 EUR in v mesecu avgustu dohodek v višini 900,00 EUR. V mesecu juniju je tožnik prejel tudi regres v višini 1.000,00 EUR, ki predstavlja periodični dohodek, ki ga je treba upoštevati v smislu prvega odstavka 23. člena Zakona o socialno varstvenih prejemkih (v nadaljevanju ZSVarPre), torej v višini 132,24 EUR (1.000,00 EUR : 3 - (0,5 X 402,18 EUR)). Z navedenim je toženka seznanila tožnika in ga pozvala, naj se do ugotovitev opredeli, kar je tožnik tudi storil. Toženka je zaključila, da tožnik živi sam v gospodinjstvu, da podatki o denarnih sredstvih niso sporni, to pa pomeni, da je tožnik že s prejemom plače v višini 850,00 EUR v mesecu juniju, brez upoštevanja letnega regresa, presegel dvakratnik osnovnega zneska minimalnega dohodka oz. da tožnik od navedenega meseca dalje ne izpolnjuje več finančnega pogoja za BPP. Tožnik toženke tudi ni obvestil o vseh dejstvih in okoliščinah, ki bi vplivale na pravico do BPP, v odločbi, s katero mu je bila dodeljena BPP, pa je bil izrecno opozorjen, da mora v roku 8 dni javiti vsako spremembo. Ker tega ni storil, je toženka skladno z 42. členom Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) odločila, da tožniku z dnem 1. 7. 2020 preneha upravičenost do redne BPP po odločbi Bpp 252/2019 z dne 22. 7. 2019. 3. Tožnik se z odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri navaja, da bi toženka, ker je izpodbijano odločbo izdala dne 19. 10. 2020, smela preverjati le dohodke v obdobju zadnjih treh koledarskih mesecev pred oktobrom, torej septembru, avgustu in juliju. Regres je bil izplačan junija, torej izven trimesečnega obdobja, in ga toženka, glede na določilo drugega odstavka 23. člena ZSVarPre, ne bi smela upoštevati, ker ne dosega 48 osnovnih zneskov minimalnega dohodka. Glede nekoliko višjih neto izplačil za mesec junij, julij in avgust je tožnik že v svoji izjavi zatrjeval, da je šlo le za enkratna in začasna povišanja, ker mu je delodajalec zaradi povečanega obsega dela odredil nadurno delo. O teh, za odločanje relevantnih trditvah, za katere je predlagal tudi dokazovanje s poizvedbami pri njegovem delodajalcu, sklep nima nobenih razlogov in se ga ne da preizkusiti. Prav tako toženka ni pojasnila, zakaj tega dokaza ni izvedla, kar vse predstavlja absolutno bistveno kršitev določb upravnega postopka. Pri začasnem povišanju plače zaradi povečanega oziroma nadurnega dela gre za občasne, neperiodične dohodke, ki se upoštevajo le v višini, ki jo določa 23. člen ZSVarPre. Tožnik iz previdnosti opozarja še, da toženka ni imela pravne podlage, da je BPP ukinila za nazaj, z datumom 1. 7. 2020. Sklep nima relevantnih ugotovitev za prenehanje s tem datumom, saj v njem ni podatkov o višini tožnikovih prejemkov za tri koledarske mesece pred 1. 7. 2020, niti ni jasnih razlogov, zakaj je tožniku BPP odvzeta že z navedenim datumom. Tožnik je prava neuka stranka in ni vedel, da se regres za dopust upošteva kot dohodek. Za povišanje plače zaradi nadur sploh ni vedel, da jih bo prejemal tri mesece, zaradi enkratnosti tega dohodka pa je bil prepričan, da nimajo vpliva na upravičenost do BPP. Nesporočanje sprememb ima lahko za posledico prenehanje upravičenosti le v primeru, če so spremembe takšne, da vplivajo na upravičenost do BPP. Na dan 1. 7. 2020 pa v izpodbijanem sklepu take spremembe niso izkazane. Vsi njegovi prejemki, preračunani na mesečno povprečje za celotno obdobje od 22. 7. 2019 do 31. 8. 2020, niso presegli dvakratnika osnovnega minimalnega dohodka iz 8. člena ZSVarPre. Glede na navedeno tožnik predlaga, da sodišče izpodbijani sklep odpravi, zadevo vrne toženki v ponoven postopek in ji naloži povrnitev stroškov postopka.

4. Toženka v odgovoru na tožbo uvodoma predlaga, naj sodišče tožbo kot prepozno zavrže. V nadaljevanju citira 41. člen ZBPP in opozarja, da mora upravičenec pogoje za odobritev BPP izpolnjevati ves čas, kakršnokoli spremembo pa mora sporočiti strokovni službi za BPP v 8 dneh, s čimer je bil tožnik seznanjen. Toženka je v primeru spremembe dolžna o pravici odločiti na novo, in sicer odloči s prvim dnem naslednjega meseca po nastopu sprememb, kar izhaja iz 42.b člena Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (v nadaljevanju ZUPJS). Dejstvo, da organ odloči s prvim dnem naslednjega meseca po nastopu spremembe, izhaja tudi iz prvega odstavka 43. člena ZBPP, v skladu s katerim se za neupravičeno prejeto BPP šteje že plačana BPP, ki je bila upravičencu dodeljena na podlagi lažnega prikazovanja ali zamolčanja podatkov oziroma spremembe podatkov v smislu drugega odstavka 41. člena tega zakona. Smisel takšne ureditve je upravičence spodbuditi, da spremembe v svojem premoženjskem stanju vestno in pravočasno javljajo. Za odločitev o prenehanju upravičenosti do BPP je torej bistvena ugotovitev, kdaj je prišlo do spremembe. Ni utemeljeno tožnikovo navajanje, da bi smel organ preverjati le dohodke v zadnjih treh koledarskih mesecih. Tožnik je s prejemom plače v juniju 2020 že presegel dvakratnik osnovnega zneska minimalnega dohodka in v tem mesecu že ni več izpolnjeval finančnega pogoja za BPP. To pa pomeni, da so bili podani pogoji za izdajo sklepa o prenehanju redne BPP s prvim dnem naslednjega meseca po nastali spremembi, tj. z dnem 1. 7. 2020. Neutemeljene so tudi tožnikove navedbe, da dodatki za nadurno delo predstavljajo občasni, neperiodični dohodek iz 23. člena ZSVarPre. Plača je sestavljena iz osnovne plače, dela plače za delovno uspešnost in dodatkov. To pomeni, da tudi dodatek za nadurno delo predstavlja plačo oziroma njen del. Upoštevaje navedeno in tretji odstavek 21. člena ZSVarPre, ki izrecno določa, da je plača periodični dohodek, dodatek zaradi nadurnega dela ne predstavlja občasnega, neperiodičnega dohodka, pač pa (kot del plače) periodični dohodek. Sicer pa tožnik tako v dopisu, kot v tožbi, zgolj pavšalno in nesubstancirano navaja, da so dohodki iz naslova plače višji zaradi nadurnega dela, pri tem pa ne opredeli, koliko naj bi znašal dodatek iz naslova nadurnega dela in koliko osnovna plača. Sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

5. Tožba je utemeljena.

6. Sodišče uvodoma ugotavlja, da je bila tožba vložena pravočasno. Iz podatkov spisa izhaja, da je bil izpodbijani sklep tožniku vročen 4. 11. 2020. Rok za vložitev tožbe je iztekel dne 4. 12. 2020, tožnik pa je dne 3. 12. 2020 priporočeno po pošti vložil tožbo. To pomeni, da je tožnik tožbo vložil v roku, zato ne drži navedba toženke, da je bila tožba vložena prepozno.

7. Sicer pa v obravnavani zadevi med strankama ni sporno, da je tožnik v mesecu juniju, juliju in avgustu prejel dohodke, kot jih v obrazložitvi izpodbijanega sklepa navaja toženka. Sporno pa je, ali je povečanje dohodka (glede na dohodek ob dodelitvi BPP) periodični dohodek ali občasen, neperiodični dohodek, in katere so bistvene okoliščine za odločitev o prenehanju upravičenosti do BPP.

8. Toženka je kot pravno podlago za odločitev uporabila določili 41. in 42. člena ZBPP. Navedeni določili določata, da mora upravičenec pogoje za dodelitev BPP izpolnjevati ves čas, za katerega mu je ta dodeljena (prvi odstavek 41. člena ZBPP), in da začne strokovna služba za BPP postopek ugotavljanja upravičenosti do BPP po uradni dolžnosti, kadar ugotovi, da so nastopile okoliščine, zaradi katerih bi bilo potrebno izdati drugačno odločbo o upravičenosti do BPP, ker upravičenec ni več upravičen do BPP ali je upravičen v ožjem obsegu ali le za nekatere oblike BPP (prvi odstavek 42. člena ZBPP).

9. Upravičenost do BPP pa se ne ugotavlja le na podlagi teh zakonskih določb, ampak je treba upoštevati tudi določbe drugih predpisov. Tako prvi odstavek 20. člena ZSVarPre določa, da se kot lastni dohodek samske osebe, ki je podlaga za določitev višine denarne socialne pomoči, upoštevajo povprečni mesečni dohodki in prejemki, ugotovljeni za samsko osebo, v obdobju treh koledarskih mesecev pred mesecem vložitve vloge. Po prvem odstavku 23. člena ZSVarPre pa se občasni, neperiodični dohodki, ki jih je upravičenec prejel v obdobju iz 20. člena tega zakona, upoštevajo v višini razlike med povprečno mesečno višino teh dohodkov in 0,5 osnovnega zneska minimalnega dohodka iz 8. člena tega zakona.

10. Iz izpodbijanega sklepa ni razvidno, zakaj je toženka tožnikov celoten dohodek za junij, julij in avgust 2020 obravnavala kot periodični dohodek, tj. kot plače, pokojnine, preživnine, rente in druge dohodke, ki jih upravičenec prejema v enakih ali podobnih zneskih v enakih ali podobnih časovnih obdobjih (tretji odstavek 21. člena ZSVarPre), čeprav je tožnik temu izrecno nasprotoval v izjavi na poziv, ko je navajal, da gre za začasno povišanje prejemkov, in predlagal dokaz s poizvedbami pri delodajalcu. Tudi, zakaj toženka tega dokaza ni izvedla oz. ga je štela za nepomembnega, iz obrazložitve izpodbijanega sklepa ne izhaja. Toženka tudi ni pojasnila, zakaj tožniku upravičenost do BPP preneha s 1. 7. 2020, tj. zakaj šteje, da upravičenost do BPP v primerih iz 42. člena ZBPP preneha po zakonu in se o tem izda ugotovitvena odločba, in zakaj so se zakonski pogoji stekli ravno na ta dan. Prav tako iz izpodbijanega sklepa ni razvidno, iz katerega predpisa izhaja, da se v obravnavanem primeru ne upošteva trimesečno povprečje dohodka, ampak prvi mesec po prejemu višjega (periodičnega) dohodka. Na podlagi vsega navedenega je mogoče zaključiti, da sodišče izpodbijane odločitve ne more preizkusiti, zaradi česar je podana bistvena kršitev določb upravnega postopka (7. točke drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, ZUP). Pri tem sodišče opozarja, da po enotnem stališču sodne prakse toženka z odgovorom na tožbo ne more nadomeščati manjkajočih razlogov izpodbijanega sklepa. Hkrati pa sodišče dodaja, da je za odločitev o prenehanju upravičenosti do BPP potrebno preveriti prosilčevo premoženjsko stanje in ali je prišlo do dejanske spremembe stanja (v smislu izboljšanja) glede na čas, ko je bila izdana pravnomočna odločba o dodelitvi BPP.

11. Skladno z vsem navedenim je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani sklep na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odpravilo ter zadevo vrnilo toženki v ponovni postopek (tretji odstavek 64. člena ZUS-1), v katerem naj o zadevi ponovno odloči. 12. Sodišče je v zadevi odločalo brez glavne obravnave, saj je bilo že na podlagi tožbe ter upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi, v upravnem sporu pa tudi ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom (1. alinea drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

13. Glede na to, da je sodišče tožbi ugodilo, je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku po Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Sodišče mu je priznalo stroške v znesku 285,00 EUR, povečano za 22 % DDV, skupaj 347,70 EUR, saj je bila zadeva rešena na seji in tožnika je v postopku zastopala odvetnica. Stroške je toženka dolžna povrniti v roku 15 dni od vročitve te sodbe, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila. Plačana sodna taksa za postopek bo tožniku vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/c Taksne tarife Zakona o sodnih taksah).