Jedro

Besedila 61. člena podjetniške kolektivne pogodbe, ki določa, da se kolektivni delovni spori v družbi, ki jih ni mogoče rešiti z medsebojnimi pogajanji, rešujejo s posredovanjem in arbitražo, ter da se šteje, da gre za kolektivni spor med strankama v primerih, ki jih določa zakon, ni mogoče razlagati tako, da so mišljeni vsi spori, za katere je podana stvarna pristojnost delovnega sodišča. Glede na to, da sta se stranki dogovorili, da se šteje, da gre za kolektivni delovni spor med strankama v primerih, ki jih določa zakon, pri tem pa sta v preambuli kolektivne pogodbe zapisali, da je sklenjena na podlagi 7. in 18. člena ZDR, ZRSin in v skladu z ZKolP, je kot „zakon“ mišljen ZKolP, kar sta stranki zapisali v preambuli kolektivne pogodbe. Ureditev v 61. členu podjetniške kolektivne pogodbe se nanaša na ureditev mirnega reševanja kolektivnih sporov, kot jih opredeljuje ZKolP, torej interesnih sporov, ali sporov o pravicah. Predmetni spor (spor o zakonitosti oziroma nezakonitosti stavke) ne sodi niti med interesne spore, prav tako pa tudi ne gre za spor o pravicah, zato je potrebno skladno z določbo prvega odstavka 23. člena ZDSS-1 v tem kolektivnem delovnem sporu dopustiti sodno varstvo, ker predhoden postopek mirne rešitve spora ni obvezen in ne predstavlja procesne predpostavke za spor po 23. členu ZDSS-1.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo predlog predlagatelja z dne 5. 8. 2011 zaradi ugotovitve nezakonitosti stavke in predlagatelju naložilo, da mora nasprotnemu udeležencu v 15-ih dneh povrniti stroške postopka v višini 3.179,00 EUR.

Zoper navedeni sklep vlaga pravočasno pritožbo predlagatelj iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, nasprotnemu udeležencu pa naloži v plačilo pritožbene stroške predlagatelja. Navaja, da je sodišče prve stopnje predlog, da se ugotovi, da je bila stavka, ki jo je nasprotni udeleženec napovedal s sklepom o začetku stavke z dne 15. 7. 2011 in se je pričela izvajati 29. 7. 2011 ob 6.00 uri, nezakonita, zavrglo zato, ker je ugotovilo, da se predlagatelj pred vložitvijo predloga na sodišče ni poslužil predhodnega postopka posredovanja in arbitraže oziroma postopka mirne rešitve kolektivnega delovnega spora, urejenega v določbah kolektivne pogodbe predlagatelja. Zavzelo je stališče, da je postopek, ki ga za reševanje kolektivnih sporov predvideva kolektivna pogodba, obvezen. V konkretnem primeru ne gre za spor, za katerega bi bil z zakonom ali kolektivno pogodbo določen obvezen postopek za mirno rešitev spora. Sodišče si je napačno razlagalo določbe 61. do 63. člena kolektivne pogodbe, saj se ureditev v tej kolektivni pogodbi, ki se nanaša na reševanje sporov, jasno nanaša na kolektivne spore med strankami kolektivne pogodbe, ki se nanašajo na samo kolektivno pogodbo ali pravice iz kolektivne pogodbe in jih stranki nista uspeli rešiti s pogajanji. Kolektivna pogodba tudi določa, da gre za kolektivni spor med strankama v primerih, ki jih določa zakon. Pravno ne more biti dvoma, da se ureditev v 61. členu podjetniške kolektivne pogodbe nanaša na ureditev mirnega reševanja kolektivnih sporov, kot jih opredeljuje Zakon o kolektivnih pogodbah (ZKolP, Ur. l. RS, št. 43/2006 in nadaljnji), torej interesnih sporov ali sporov o pravicah. Spor o zakonitosti oziroma nezakonitosti stavke pa ne sodi niti med interesne spore, prav tako pa tudi ne v okvir sporov o pravicah. Glede na to, da se torej določba 61. člena podjetniške kolektivne pogodbe ne nanaša na kolektivni delovni spor o zakonitosti stavke, saj ne gre niti za interesni spor in tudi ne za spor o pravicah, je potrebno skladno z določbo prvega odstavka 23. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadaljnji), dopustiti sodno varstvo tudi v primeru, če o zakonitosti stavke ni bil voden predhodni postopek mirne rešitve. Predlagatelj je že na naroku dne 5. 1. 2012 povedal, da so že sama pogajanja tekom stavke med udeležencema tega spora predstavljala postopek mirnega reševanja tega spora, ki pa ni dal rezultata, saj sta bili stranki glede vprašanja zakonitosti oziroma nezakonitosti stavke ves čas na različnih stališčih, predlagatelj, da je stavka nezakonita, nasprotni udeleženec pa, da je stavka zakonita. Dejstvo, da v sporazumu, s katerim se je zaključila stavka, ni rečeno nič o vprašanju zakonitosti stavke, seveda nikakor ne pomeni, da se stranki o tem nista pogajali, kot to očitno šteje sodišče, temveč pomeni, da stranki o tem nista dosegli dogovora. Sicer pa predhodni postopek mirnega reševanja spora v predmetnem primeru ni bil predpisan in potreben, zaradi česar je dopustna tožba pred sodiščem na ugotovitev nezakonitosti stavke. Sodišče prve stopnje se je opredelilo tudi do zatrjevanj predlagatelja v zvezi z nepravilnim postopanjem nasprotnega udeleženca in navedlo, da je organiziranost sindikata stvar sindikata in njegovih pravil, zaradi česar naj bi nasprotnega udeleženca kot stranko pravilno zastopal A.A., ki mu je izvršni odbor z dne 22. 9. 2011 kot predsedniku – pogajalcu dal pooblastilo za zastopanje in predstavljanje sindikata v tem postopku, v katerem lahko pooblasti tudi odvetnika. Ta je dne 10. 10. 2011 za zastopanje v zadevi pooblastil odvetnika A.B. s čimer se predlagatelj ne more strinjati. Sodišče namreč ni utemeljilo, zakaj je kljub neskladnosti med navedbami domnevnega zastopnika, sledilo predloženi dokumentaciji nasprotnega udeleženca. Po navedbah nasprotnega udeleženca na naroku je upravni odbor s sklepom za zastopanje v tej pravdi imenoval A.A.. Dokumenti, ki jih je na poziv sodišča predložil nasprotni udeleženec pa ne potrjujejo navedb nasprotnega udeleženca na naroku. Pripravljeni so bili tako, da so sledili določbam statuta, zato je predlagatelj dvomil v pristnost dokumentov.

Nasprotni udeleženec v odgovoru na pritožbo pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo predlagatelja kot neutemeljeno zavrne in mu naloži v plačilo stroške postopka. V odgovoru navaja, da si predlagatelj napačno razlaga drugi odstavek 61. člena kolektivne pogodbe, ki določa, da se šteje, da gre za kolektivne delovne spore med strankama v vseh primerih, ki jih določa zakon. Ker kolektivna pogodba ne pove, kateri zakon, predlagatelj nepravilno zatrjuje, da je to lahko le področni zakon, ki ureja kolektivne pogodbe, torej ZKolP. Dikcijo „v primerih, ki jih določa zakon“, ki se v predpisih pogosto pojavlja, se vedno razlaga tako, da se upošteva katerikoli zakon. Zato je razlaga predlagatelja, da je to lahko le področni zakon, ki ureja kolektivne pogodbe, zmotna, saj bi se v takem primeru morala kolektivna pogodba izrecno sklicevati na ZKolP. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da bi bilo nerazumljivo in nelogično, da bi se stranki po zaključku stavke morali pogajati še o tem, ali je bila stavka zakonita ali nezakonita, ker sporazuma po mnenju predlagatelja o tem po sami naravi stvari ni mogoče pričakovati. Takšno stališče velja za vsak spor med strankama kolektivne pogodbe, smisel mirnega reševanja je namreč v tem, da stranki zaupata posredovanje tretji osebi. To velja za vse spore, torej tudi za stavko, ki se je nenazadnje med udeležencema zaključila s sporazumom. Predlagatelj pa izpodbija tudi ugotovitev sodišča, da je nasprotnega udeleženca pravilno zastopal A.A., ki je za zastopanje pooblastil odvetnika. V kolikor bi predlagatelj dosledno povzel vse določbe statuta, ki urejajo pristojnost upravnega in glavnega odbora, bi lahko ugotovil, da gre zgolj za navidezno nepristojnost. Razlog za to je v neobičajnih določbah statuta nasprotnega udeleženca, saj nasprotni udeleženec ni želel, da bi imel sindikat predsednika, temveč je opredelil kolektivno vodstvo (izvršni odbor), da bi lahko preprečil enostranska ravnanja predsednika, oziroma nezaupanje članstva, zato sindikat nima običajnih organov, to je skupščine (zbora članov), izvršnega organa in predsednika. Glavni odbor sestavljata upravni in izvršni odbor, delo glavnega odbora vodi tričlanski izvršni odbor, ki ga izvoli upravni odbor. Razumljiva je izjava A.A., ki ni pravnik, temveč upravljalec dvigala, da ga je za zastopanje imenoval upravni odbor. Odločitev upravnega odbora, pri kateri so odločali tudi člani izvršnega odbora, predstavlja odločitev upravnega odbora. Sicer pa je bil predlagatelj vseskozi seznanjen s tem, kako je urejeno zastopanje pri nasprotnem udeležencu, s katerim sta se neštetokrat dogovarjala in pogajala, sklenila kolektivno pogodbo ter druge dogovore.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Sklep sodišča prve stopnje ima skladne in jasne razloge o odločilnih dejstvih, ki so bili podlaga za odločitev. Hkrati ni nasprotij med razlogi sklepa in listinami v spisu, zato pritožbeni očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka v smislu 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen, vendar pa je zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno.

Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da predlagatelj pred vložitvijo predloga pri sodišču ni začel z obveznim postopkom za mirno rešitev spora po določbah 61. do 63. člena Kolektivne pogodbe A. in obstoja procesnih predpostavk ni izkazal. Zaključilo je, da v postopku še niso izpolnjene procesne predpostavke iz drugega odstavka 23. člena ZDSS-1 za sodno varstvo, zato je predlog zavrglo.

Pritožba utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje nepravilno razlagalo 61. in 62. člen Kolektivne pogodbe A., ko je zaključilo, da je postopek posredovanja obvezen in predstavlja procesno predpostavko za spor po določbi 23. člena ZDSS-1. Prvi odstavek 23. člena ZDSS-1 določa, da kadar je z zakonom ali s kolektivno pogodbo določen obvezen postopek za mirno rešitev spora, je tožba dopustna pod pogojem, da je bil postopek predhodno začet, pa ni bil uspešen. Drugi odstavek pa določa, da se šteje, da postopek ni bil uspešen, če med strankama ni bil dosežen sporazum v 30-ih dneh od začetka postopka za mirno rešitev spora.

ZKolP določa v 18. členu, da se kolektivni delovni spori rešujejo na miren način s pogajanji, posredovanjem in arbitražo ter v skladu z ZDSS-1 pred pristojnim delovnim sodiščem. Kolektivni delovni spori se rešujejo v skladu s tem zakonom, če postopek ni določen v kolektivni pogodbi.

Kolektivna pogodba za A. ureja reševanje kolektivnih sporov v 61. členu, ko določa, da se kolektivni delovni spori v družbi, ki jih ni mogoče rešiti z medsebojnimi pogajanji, rešujejo s posredovanjem in arbitražo. Nadalje določa, da se šteje, da gre za kolektivni spor med strankama v primerih, ki jih določa zakon. V 62. členu določa, kako je sestavljena komisija za posredovanje in da se postopek za posredovanje začne na obrazloženo pisno zahtevo ene izmed strank. V tretjem odstavku določa, da je posredovanje neuspešno, če katerakoli stranka pisno izjavi, da šteje posredovanje za neuspešno, oziroma če stranke ne imenujejo članov komisije za posredovanje ali ne pride do sporazuma o imenovanju predsednika komisije. Člen 63 pa določa, da arbitražni svet odloča o spornih vprašanjih v primeru neuspešnega posredovanja.

Pritožba utemeljeno uveljavlja, da se določba 61. člena podjetniške kolektivne pogodbe ne nanaša na kolektivni spor o zakonitosti stavke, ker ne gre niti za interesni spor in tudi ne spor o pravicah, zato ni potrebnega predhodnega postopka mirne rešitve spora. Določba drugega odstavka 61. člena podjetniške kolektivne pogodbe, ki ureja reševanje kolektivnih sporov, določa, da se šteje, da gre za kolektivni spor med strankama v primerih, ki jih določa zakon, torej na reševanje kolektivnih sporov med strankama kolektivne pogodbe, ki se nanašajo na samo kolektivno pogodbo ali pravice iz kolektivne pogodbe, in jih stranke nista uspeli rešiti s pogajanji. Besedila 61. člena podjetniške kolektivne pogodbe ni mogoče razlagati tako, da so mišljeni vsi in kakršnikoli spori, kot je to storilo sodišče prve stopnje ko se sklicuje na 6. člen ZDSS-1, torej za vse spore, za katere je podana stvarna pristojnost delovnega sodišča. Glede na to, da sta se stranki dogovorili, da se šteje, da gre za kolektivni delovni spor med strankama v primerih, ki jih določa zakon, pri tem pa sta v preambuli kolektivne pogodbe zapisali, da je sklenjena na podlagi 7. in 18. člena Zakona o delovnih razmerjih, Zakona o reprezentativnosti sindikatov in v skladu z Zakonom o kolektivnih pogodbah, je kot „zakon“ mišljen ZKolP, kar sta stranki zapisali v preambuli kolektivne pogodbe. Ureditev v 61. členu podjetniške kolektivne pogodbe se nanaša na ureditev mirnega reševanja kolektivnih sporov, kot jih opredeljuje ZKolP, torej interesnih sporov, ali sporov o pravicah. Pravilno opozarja pritožba, da spor o zakonitosti oziroma nezakonitosti stavke ne sodi niti med interesni spor, ki nastane, kadar se stranki ne sporazumeta o posameznih vprašanjih glede sklenitve, dopolnitve ali spremembe kolektivne pogodbe (19. člen ZKolP), prav tako pa tudi ne okvir spora o pravicah, ki nastane, kadar se stranki ne strinjata z načinom izvajanja določb veljavne kolektivne pogodbe ali ena od strank ugotavlja njeno kršitev (20. člen ZKolP). Ker ne gre niti za interesni niti za spor o pravicah, je potrebno skladno z določbo prvega odstavka 23. člena ZDSS-1 v tem kolektivnem delovnem sporu dopustiti sodno varstvo.

Predlagatelj pa neutemeljeno izpodbija ugotovitev sodišča, da je nasprotnega udeleženca pravilno zastopal A.A., ki je za zastopanje pooblastil odvetnika. Po mnenju predlagatelja naj bi bila pooblastila neveljavna zato, ker naj bi bili sklepi pripravljeni naknadno, kar naj bi izhajalo iz navedbe zastopnika nasprotnega udeleženca. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje in predloženih dokaznih listin izhaja, da je Sindikat B. vpisan v poslovni register, nima pa vpisanega zastopnika. Po 7. členu statuta (B17) sindikat zastopa (na pogajanjih, v sredstvih javnega obveščanja, ipd.) in predstavlja predsednik – pogajalec sindikata. Tega voli in razrešuje glavni odbor (16. člen), potrdi pa ga skupščina (29. člen). Glavni odbor sestavljata upravni in izvršni odbor (15. člen), delo glavnega odbora pa vodi tričlanski izvršni odbor (17. člen). Upravni odbor za štiriletno mandatno obdobje izvoli tričlanski izvršni odbor (22. člen). Iz predloženih listin izhaja, da je dne 19. maja 2011 glavni odbor za predsednika – pogajalca Sindikata žerjavistov pomorskih dejavnosti za obdobje štirih let izvolil A.A. (B18), dne 18. 6. 2011 pa potrdila tudi skupščina (B19). Po določbi 34. člena Statuta predsednik – pogajalec sindikata med drugim zastopa sindikat pri sklepanju pravnih poslov na podlagi pisnih pooblastil izvršnega odbora, predstavlja sindikat navzven ter tudi podpisuje pravne akte, s katerimi sindikat nastopa navzven. Izvršni odbor je A.A. dne 22. 9. 2011 kot predsedniku – pogajalcu dal pooblastilo za zastopanje, da predstavlja sindikata v tem postopku, v katerem lahko pooblasti tudi odvetnika (B20). Sodišče prve stopnje je zato pravilno ugotovilo, da je nasprotnega udeleženca kot stranko pravilno zastopal A.A., ki je dne 10. 10. 2011 pooblastil odvetnika A.B. v predmetni zadevi. Pritožba se pri tem neutemeljeno sklicuje na samo izjavo A.A., saj so v konkretnem primeru odločilne dokazne listine, ki izkazujejo, da je izvršni odbor A.A. dne 22. 9. 2011 kot predsedniku – pogajalcu dal pooblastilo za zastopanje in predstavljanje sindikata v tem sporu, v katerem je lahko pooblastil tudi odvetnika.

Glede na navedeno je potrebno ugotoviti, da je sodišče prve stopnje predlog v tem kolektivnem delovnem sporu neutemeljeno zavrglo. Zato je pritožbeno sodišče na podlagi 355. člena ZPP v povezavi s prvim odstavkom 366. člena ZPP pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje o sporu odločiti po vsebini.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka (tretji odstavek 165. člena ZPP).