Jedro

Sodišče ugotavlja, da tudi v individualnem delovnem sporu glede na določbe 19. člena ZDSS-1 veljajo določbe 7. in 212. člena ZPP, da mora vsaka stranka navesti dejstva, na katera opira svoj zahtevek oziroma zahtevku nasprotuje. Pri tem 214. člen ZPP določa, da se zatrjevana dejstva, ki jih druga stranka ne zanika, štejejo za priznana, razen če sodišče misli, da jih je stranka priznala (ni zanikala) z namenom, da bi razpolagala z zahtevkom, s katerim v smislu tretjega odstavka 3. člena ZPP ne more razpolagati.

Sodišče prve stopnje se utemeljeno ni odločilo za izvedbo dokazov po uradni dolžnosti v smislu 34. člena ZDSS-1, saj je tudi taka izvedba dokazov v individualnem delovnem sporu vezana na okvir spornih navedb strank oziroma lahko služi le za dokazovanje teh navedb in kontrolo priznanja dejstev s strani nasprotne stranke z namenom prepovedanih razpolaganj s tožbenim zahtevkom v smislu tretjega odstavka 3. člena ZPP.

Ob dejstvu, da je imel tožnik pri toženi stranki za določen čas sklenjeno pogodbo o zaposlitvi brez prekinitve za več kot dve leti , bi bila njegova pogodba o zaposlitvi zakonito sklenjena, če bi bila dejansko sklenjena za delo na projektu, katerega trajanje bi bilo že v naprej predvideno le do 31. 3. 2011 ali bi bil projekt takrat dejansko zaključen.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožena stranka mora tožniku plačati stroške odgovora na revizijo v znesku 855,80 EUR v 15 dneh z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za plačilo do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku in razveljavilo sklepa tožene stranke z dne 11. 4. 2011 in 15. 6. 2011 o prenehanju delovnega razmerja tožnika z iztekom pogodbe o zaposlitvi, sklenjene za določen čas. Hkrati je ugotovilo, da je z 31. 3. 2011 delovno razmerju tožniku nezakonito prenehalo in da je od 1. 4. 2011 dalje pri toženi stranki v delovnem razmerju za nedoločen čas na delovnem mestu svetovalca ter ga je tožena stranka dolžna pozvati na delo in mu priznati pravice iz delovnega razmerja, vključno z obračunom in plačilom bruto plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih neto zneskov dalje do plačila ter mu povrniti stroške postopka.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke delno ugodilo glede plačila plače za čas, ko je tožnik od 1. 4. 2011 do 30. 6. 2011 prejemal denarno nadomestilo na zavodu za zaposlovanje, tako da se obveznost tožene stranke glede plačila plače za to obdobje zmanjša za prejeti znesek denarnega nadomestila v skupni višini 2.186,97 EUR neto. Sicer je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Soglašalo je s presojo, da tožena stranka ni dokazala, da bi tožnik v okviru Programa PRP od leta 2007 do leta 2013 (v nadaljevanju PRP) na podlagi pogodbe o zaposlitvi, sklenjene za določen čas, delal na določenem ožjem projektu, ki bi bil zaključen 31. 3. 2011. Zato je bila pogodba o zaposlitvi, ki sta jo stranki v sporu sklenili 1. 8. 2008 za čas trajanja projekta najprej za čas do 31. 3. 2009, nato pa podaljšali do 31. 3. 2011, sklenjena nezakonito za obdobje preko dveh let, hkrati pa ni bila sklenjena za celotni čas trajanja v finančni perspektivi zagotovljenega financiranja PRP.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožena stranka revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Sodišču očita naslednje bistvene kršitve določb pravdnega postopka: Pri presoji tožnikovega projektnega dela sodišče ni dokazno ocenilo izpovedi prič A. A., B. B. in C. C., zaradi česar je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

Sodišče se ni opredelilo do navedb tožene stranke, da stališče oziroma pravna razlaga določb o omejitvi pogodbe o zaposlitvi za določen čas v tej zadevi odstopa od stališča Vrhovnega sodišča v praktično identičnem sporu med tožnikovim sodelavcem in toženo stranko, sprejetem v zadevi VIII Ips 65/2013, v kateri je bila revizija zoper zavrnilno sodbo zavrnjena in bi moralo biti zato enako odločeno tudi v tej zadevi. V tej zvezi sodišču očita bistveno kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Navaja, da sodišče v zvezi s priznavanjem plače za čas domnevno nezakonitega prenehanja delovnega razmerja ni upoštevalo, da je bilo na tožniku trditveno in dokazno breme, da v tem času ni bil zaposlen in neutemeljeno ni upoštevalo določb o izvedbi dokazov po uradni dolžnosti v zvezi s tem, hkrati pa je sodišče druge stopnje neutemeljeno kot prepozne zavrnilo toženkine pritožbene navedbe o tožnikovih zaposlitvah in samostojnem podjetniškem statusu v tem obdobju. Ker se pritožbeno sodišče ni opredelilo do navedb o kršitvi določb o izvedbi dokazov po uradni dolžnosti, je storilo kršitev v smislu 8. točke drugega odstavka 339. člena, v zvezi z zavrnitvijo pritožbenih navedb kot prepoznih pa kršitev po prvem odstavku tega člena ZPP. Sodišče prve stopnje je kršilo določbe o materialnem procesnem vodstvu, saj na podlagi vsebine sklepa, s katerim je bila zavrnilna sodba sodišča prve stopnje v drugič ponovljenem postopku razveljavljena, tožena stranka ni mogla pričakovati, da bo sodišče prve stopnje brez izvajanja dokazov v ponovljenem postopku spremenilo svojo pravno naziranje in spremenilo svojo odločitev o škodo tožene stranke ter ji tako onemogočilo, da bi že pred zaključkom postopka na prvi stopnji opozorila na tožnikove zaposlitve v obdobju kar 4-letnega trajanja spora. Zato tožena stranka s svojimi pritožbenimi navedbami ni bila prekludirana. Z zavrnitvijo teh navedb je sodišče tožniku dopustilo zlorabo procesnih pravic in upoštevalo dejansko nesklepčni tožbeni zahtevek.

V zvezi z očitkom zmotne uporabe materialnega prava revizija sodišču očita zmotno presojo zakonitosti pogodbe o zaposlitvi za določen čas v zvezi s projektnim delom glede na stališča revizijskega sodišča, zavzeta v podobnih sporih, in napačno razumevanje pojma projektnega dela. S priznavanjem delovnega razmerja in pravic na njegovi podlagi za celotno sporno obdobje, je sodišče tožniku zmotno priznalo dvojno delovno razmerje oziroma dvojni zaposlitveni status. Hkrati je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ker ni upoštevalo določbe 118. člena ZDR, ki je veljal v času nastanka spora, ker tožnikove pogodbe o zaposlitvi ni razvezalo tudi zaradi sicer že predhodno porušenih odnosov s tožnikom zaradi njegovega nevestnega opravljanja dela.

4. Tožnik je na revizijo odgovoril, prerekal navedbe tožene stranke in predlagal zavrnitev revizije.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Na podlagi 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izdajo izpodbijane sodbe, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

7. Sodišče druge stopnje se je določno opredelilo do pritožbenih navedb glede pomena in dokazne ocene izpovedb prič A. A., B. B. in C. C. v zvezi s tem, ali je bilo tožnikovo delo tako v času sklenitve pogodbe o zaposlitvi in sklenitve njenih aneksov, kot v času njenega izteka z 31. 3. 2011 mogoče šteti za projektno delo (5. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Zato revizijski očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka v smislu 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP s tem v zvezi ni utemeljen.

8. Revizija sodišču druge stopnje tudi neutemeljeno očita, da se ni opredelilo do pritožbenih navedb glede domnevno drugačnih stališč Vrhovnega sodišča v podobnem sporu VIII Ips 65/2013. Do tega se je sodišče izrecno opredelilo v 6. točki obrazložitve izpodbijane sodbe in ugotovilo, da je bila presoja v navedeni zadevi opravljena na podlagi drugačnih dejanskih predpostavk. Glede na to v reviziji očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

9. Glede očitkov bistvenih kršitev določb pravdnega postopka v zvezi s priznanjem delovnega razmerja tožniku za čas od 1. 7. 2011 do vrnitve na delo in v zvezi s priznanjem plače za to obdobje sodišče ugotavlja, da tožena stranka ob grajanju, da je sodišče odločalo o zgolj opisnem in dejansko nesklepčnem denarnem zahtevku ni navedla, za kakšno bistveno kršitev določb pravdnega postopka naj bi v zvezi s tem šlo. V smislu revizijskega razloga gre za nekonkretizirane navedbe, ki jih zato sodišče ni moglo upoštevati.

10. Sodišče ugotavlja, da tudi v individualnem delovnem sporu glede na določbe 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1) veljajo določbe 7. in 212. člena ZPP, da mora vsaka stranka navesti dejstva, na katera opira svoj zahtevek oziroma zahtevku nasprotuje. Pri tem 214. člen ZPP določa, da se zatrjevana dejstva, ki jih druga stranka ne zanika, štejejo za priznana, razen če sodišče misli, da jih je stranka priznala (ni zanikala) z namenom, da bi razpolagala z zahtevkom, s katerim v smislu tretjega odstavka 3. člena ZPP ne more razpolagati.

11. V zvezi s tožnikovim zahtevkom za priznanje delovnega razmerja in uveljavljanjem pravice do plače vse do vrnitve na delo je tožena stranka pravočasno uveljavljala ugovor delnega kritja tožnikove izgube dohodka le za čas njegovega prejemanja denarnega nadomestila pri zavodu za zaposlovanje in je sodišče druge stopnje ta ugovor tudi ustrezno upoštevalo. Ugovorov zoper tožnikov zahtevek za priznanje delovnega razmerja in plačilo plače za preostalo sporno obdobje tožena stranka vse do zaključka postopka pred sodiščem prve stopnje ni podala in niti ni prerekala tožnikove navedbe, da je brez zaposlitve, tudi potrditvah revizije podane na obravnavi dne 21. 11. 2014. Zato je sodišče prve stopnje to tožnikovo navedbo utemeljeno upoštevalo, saj je dejansko ostala s strani tožene stranke neprerekana. Tožena stranka se v zvezi s tem ne more sklicevati na razveljavitveni sklep sodišča druge stopnje v drugič ponovljenem postopku, s katerim je pritožbeno sodišče sodišču prve stopnje naložilo, da se v ponovljenem postopku določno opredeli do tega, ali je mogoče šteti, da je bila tožnikova pogodba o zaposlitvi sklenjena za delo na konkretnem projektu, katerega zaključek bi bil predviden oziroma bi dejansko trajal le do 31. 3. 2011. Ob takem razveljavitvenem sklepu je bilo jasno, da je spor še naprej odprt tako glede transformacije tožnikove pogodbe o zaposlitvi v pogodbo o zaposlitvi za nedoločena čas, kot glede priznanja delovnega razmerja in vseh pravic na njegovi podlagi, vključno z vrnitvijo tožnika na delo, tako da v ponovljenem postopku ni moglo iti za tožbo presenečenja. Graja ravnanja sodišča, ki v ponovljenem postopku tožene stranke v smislu materialnega procesnega vodstva ni posebej opozarjalo tudi na problem tožnikovih eventualnih drugih zaposlitev oziroma njegovih zaposlitvenih statusov v spornem obdobju in prejemanja dohodkov iz teh naslovov je neutemeljena, saj bi morala tožena stranka s temi vprašanji računati že glede na običajno skrbnost za zaščito svojih pravic v sodnem postopku. Ker je glede na navedbe in predložene dokaze v pritožbenem postopku povsem očitno, da bi tožena stranka podatke o tožnikovih zaposlitvenih statusih lahko pridobila tudi tekom postopka pred sodiščem prve stopnje, je pritožbeno sodišče njene tovrstne navedbe in dokaze, predložene šele v pritožbenem postopku, v smislu 286. člena ZPP utemeljeno štelo za prepozne in jih zato utemeljeno ni upoštevalo. Hkrati pa se sodišče prve stopnje utemeljeno ni odločilo za izvedbo dokazov po uradni dolžnosti v smislu 34. člena ZDSS-1, saj je tudi taka izvedba dokazov v individualnem delovnem sporu vezana na okvir spornih navedb strank oziroma lahko služi le za dokazovanje teh navedb in kontrole priznanja dejstev s strani nasprotne stranke z namenom prepovedanih razpolaganj s tožbenim zahtevkom v smislu tretjega odstavka 3. člena ZPP.

12. V skladu z opredelitvami v razveljavitvenem sklepu Vrhovnega sodišča VIII Ips 104/2013 z dne 25. 11. 2013 je sodišče pri izdaji izpodbijanih sodb in presoji zakonitosti tožnikove pogodbe o zaposlitvi za določen čas utemeljeno izhajalo iz določb drugega in tretjega odstavka 53. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR), da se pogodba o zaposlitvi za določen čas z istim delavcem in za isto delo ne sme skleniti za več kot dve leti, v primeru projektno organiziranega dela pa se lahko sklene za več kot dve leti, če se sklene za ves čas trajanja projekta. Ob dejstvu, da je imel tožnik pri toženi stranki za določen čas sklenjeno pogodbo o zaposlitvi brez prekinitve za več kot dve leti (od 1. 8. 2008 do 31. 3. 2011), bi bila njegova pogodba o zaposlitvi zakonito sklenjena, če bi bila dejansko sklenjena za delo na projektu, katerega trajanje bi bilo že v naprej predvideno le do 31. 3. 2011 ali bi bil projekt takrat dejansko zaključen.

13. Takšna razlaga določb 53. člena ZDR ni v nasprotju z razlagami in odločitvami Vrhovnega sodišča v zadevah VIII Ips 100/2012 in VIII Ips 65/2013. V prvi zadevi je sodišče odločilo, da je tožnik s toženo stranko zakonito sklenil pogodbo o zaposlitvi za določen čas, za opravljanje dela na projektu, katerega trajanje je bilo predvideno do datuma, s katerim je bila časovno omejena tudi tožnikova pogodba o zaposlitvi. Takšna pogodba o zaposlitvi je bila zakonito sklenjena za več kot dve leti in torej niso bili podani pogoji za njeno transformacijo v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas v smislu 54. člena ZDR in je zato tožniku z njenim datumsko opredeljenim iztekom utemeljeno prenehala, čeprav je bilo kasneje trajanje projekta časovno podaljšano. V zadevi VIII Ips 65/2014 pa je sodišče odločalo ob ugotovitvah pritožbenega sodišča, da je znotraj PRP pri toženi stranki obstajalo več (samostojnih izvedbenih) programov oziroma projektov, ki so trajali krajše časovno obdobje in so bili odvisni od financiranja tehnične pomoči v okviru PRP. Tožnik v navedeni zadevi v reviziji take dejanske predpostavke ni izpodbijal, temveč se je skliceval na to, da ni mogel opravljati različnih del v istem uradniškem nazivu. Temu revizijsko sodišče ni sledilo in je zavzelo stališče, da opravljanje različnih del v istem uradniškem nazivu ne izključuje možnosti, da je tožnik delal na določenem izvedbenem projektu, ki se je iztekel sočasno z iztekom njegove datumsko opredeljene pogodbe o zaposlitvi za določen čas.

14. V tožnikovem primeru je sodišče v ponovljenem postopku ugotovilo, da tožnik ni delal na nekem posebnem izvedbenem projektu v okviru PRP oziroma v okviru sofinanciranja le tega v času od leta 2007 do leta 2013. Tožena stranka ni izkazala, da bi imela na podlagi drugega odstavka 53. člena ZDR projektno delo posebej opredeljeno v kolektivni pogodbi, ali v kakem drugem aktu. Iz sicer različnih definicij izhaja, da lahko govorimo o projektu in posledično o projektnem delu, če je rezultat projekta nekaj novega - produkt ali storitev, če so viri projekta posebej predvideni in omejeni ter povezani s tveganjem in če ima projekt tudi predviden svoj zaključek. Različne potrebe po delu v okviru z evropskimi sredstvi sofinanciranega PRP v perspektivi 2007 do 2013, s katerimi je tožena stranka utemeljevala sklenitev pogodbe o zaposlitvi s tožnikom za določen čas z iztekom z 31. 3. 2011, nikakor niso mogle predstavljati samostojnega projekta v smislu navedenih elementov splošne opredelitve projekta in projektnega dela, ki bi bilo končano z 31. 3. 2011. Kolikor se je tožena stranka ob sklepanju pogodbe o zaposlitvi s tožnikom sklicevala na projektno delo, je lahko zato prišlo v poštev le delo na celotnem PRP v perspektivi 2007 - 2013 in bi lahko na tej podlagi s tožnikom za več kot dve leti sklenila pogodbo o zaposlitvi le za celotno obdobje odvijanja tega projekta. Ker torej tožnik v času sklenjene pogodbe o zaposlitvi ni delal na nobenem posebej organiziranem projektu, katerega zaključek bi bil izrecno predviden z 31. 3. 2011, je bila s tožnikom pogodba o zaposlitvi, ki je sicer zdržema trajala več kot dve leti, sklenjena nezakonito in je zato na podlagi določb 54. člena ZDR prešla v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. Zato sodišče ni zmotno uporabilo materialnega prava, ko je presodilo, da tožniku z 31. 3. 2011 delovno razmerje ni zakonito prenehalo in mu tudi za naprej priznalo delovno razmerje in pravice na njegovi podlagi, kolikor tožena stranka zahtevka za priznanje teh pravic iz drugih razlogov ni pravočasno prerekala.

15. Kolikor revizija uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava v zvezi z možnostjo sodne razveze pogodbe o zaposlitvi na podlagi 118. člena ZDR, revizijsko sodišče ugotavlja, da je v času ponovljenih postopkov pred sodiščem prve stopnje že veljal 118. člen ZDR-1, ki je odločitev o sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi vezal na ustrezni predlog ali delavca - tožnika ali delodajalca - tožene stranke in ne predvideva več odločitve sodišča o tem tako rekoč po uradni dolžnosti. Do zaključka postopka pred sodiščem prve stopnje tožena stranka takšnega predloga ni podala in zato neutemeljeno graja presojo sodišča, ker o sodni razvezi tožnikove pogodbe o zaposlitvi ni odločalo. Z utemeljevanjem potrebe po takšni odločitvi v pritožbenem in revizijskem postopku tožena stranka posredno celo nakazuje, da so sporni odločitvi za prenehanje delovnega razmerja tožnika v primerjavi z drugimi delavci, ki so bili v enakem položaju kot tožnik, dejansko botrovali drugi razlogi in ne prenehanje potreb po tožnikovem delu zaradi domnevno zaključenega projekta.

16. Glede na navedeno revizijski razlogi niso podani. Zato je sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

17. Ker tožena stranka z revizijo ni uspela, mora tožniku povrniti njegove stroške odgovora na revizijo, ki jih je sodišče na podlagi Zakona o odvetniški tarifi (tar. št. 3300) odmerilo v višini 855,80 EUR.