Jedro

Od pogodbe o delu je po 629. čl. ZOR moč odstopiti, dokler naročeni posel ni končan, posledica odstopa pa ne more biti vrnitev celotnega že plačanega pogodbeno dogovorjenega zneska. Bistvo odstopnega upravičenja po 629. čl. ZOR, ki je neodvisno od morebitnih kršitev na strani prevzemnika posla, je ravno v obveznosti naročnika, da izplača dogovorjeno plačilo. To obveznost je moč zmanjšati za stroške, ki jih prevzemnik posla ni imel zaradi prenehanja svoje obveznosti, da delo dokonča, in za tisto, kar je zaslužil ali kar namenoma ni hotel zaslužiti zaradi tega.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek iz tožbe, s katerim je tožeča stranka uveljavljala plačilo 2.025.892,00 SIT. Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi, s katerim je tožena stranka uveljavljala plačilo 943.700,00 SIT. Proti delu sodbe sodišča prve stopnje, v katerem je bilo odločeno o tožbenem zahtevku iz tožbe, vlaga pravočasno pritožbo tožeča stranka. V pritožbi uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj izpodbijani del sodbe spremeni, ali pa naj ga razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila. Pritožba ni utemeljena. Uradoma upoštevnih postopkovnih kršitev (2. odst. 350. čl. ZPP) pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe ni našlo. Pritožbene navedbe, s katerimi tožeča stranka izpodbija dejansko ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka izpolnila obveznost tožene stranke iz 1. čl. Pogodbe o sodelovanju št. 3/95 (v nadaljevanju Pogodba; priloga A 7), ne morejo omajati prepričljivih razlogov izpodbijane sodbe o tem. Ta del razlogov sodbe sodišča prve stopnje pritožbeno sodišče v celoti sprejema. Res je, da je trditveno in dokazno breme na strani stranke, katere izpolnitev obveznosti je v pravdi sporna. Toda tožena stranka je svoje stališče, da je svojo obveznost, opredeljeno v 1. čl. omenjene Pogodbe, izpolnila, zadosti prepričljivo argumetirala in za svoje trditve (tudi po oceni pritožbenega sodišča) predložila dovolj trdne dokaze. Tožeča stranka bi v takšni procesni situaciji morala z nasprotnimi konkretnimi trditvami (in dokazi zanje) ovreči izvajanja tožene stranke. V zvezi s tem ključnim dejanskim vprašanjem je treba opozoriti še na naslednje. Iz neizpodbijanih dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje je razvidno, da je tožena stranka uporabila naročeni (in izdelani) reklamni oglas in sicer tako slikovni del kot tudi slogan za aplikacijo tiskanega oglasa, tako da ga je postavila na zunanjo steno trgovine na Slovenski c. v Ljubljani. Ne le, da ta okoliščina nasprotuje trditvi, da tožena stranka ni izdelala reklamnega oglasa, to dejstvo izključuje tudi nadaljnjo trditev tožeče stranke, češ da od tožene stranke ni prejela ničesar. Tožena stranka je zanjo izdelala reklamni oglas, tožeča stranka pa ga je v ta namen tudi uporabila. Okoliščina, ali je takšni uporabi tožena stranka nasprotovala, ali ni, pa na dejstvo uporabe reklamnega oglasa nima nobenega vpliva. Tožeča stranka prvič v pritožbi omenja, da je tožena stranka pripravila le delovne osnutke reklamnih oglasov, kar naj bi bilo ekvivalentno le 10 % Pogodbene vrednosti. Ker ni z ničemer utemeljila, zakaj to trditev postavlja šele v pritožbi, je ni moč presojati, ker gre za nedovoljeno pritožbeno novoto (337. čl. ZPP/99). Res pa je, da (zaradi nesoglasij med pravdnima strankama), sporni reklamni oglas ni bil predstavljen v medijih. Že sodišče prve stopnje je ugotovilo, da iz korespondence pravdnih strank izhaja, da sta pred pravdo urejali vprašanje pogojev in način distribucije, ne pa vprašanj v zvezi s samo stvaritvijo reklamnega oglasa. Sicer pa je tožeča stranka tudi odškodninski zahtevek v tožbi utemeljevala z očitkom kršitve obveznosti tožene stranke, da izvede reklamno akcijo. Tožeča stranka toženi tako ni očitala, da ni izdelala reklamnega oglasa. V zvezi z očitkom, na katerem je gradila odškodninski zahtevek pa je v nadaljevanju trdila, da "distribucija ni bila vnaprej dogovorjena", ter, da "bi bilo zato potrebno skleniti posebno pogodbo" (pripr. vloga tožeče stranke z dne 2.10.1998, l.št. 38). Pravkar omenjene trditve tožene stranke pa izključujejo utemeljenost pritožbenega očitka, češ da dokončne izvedbe del po Pogodbi ni bilo, ker je (le) tožena stranka oglaševanje v medijih pogojevala s sklenitvijo dogovora o distribuciji. Če ta obveznost tožene stranke ni bila dogovorjena v Pogodbi, temveč bi jo bilo treba šele urediti v posebni pogodbi, kar trdi tožeča stranka, toženi stranki ni moč očitati, da je ni izpolnila in da je zato kršila Pogodbo. Vse to je že pravilno presodilo sodišče prve stopnje. S tem v zvezi pritožbeno sodišče opozarja še na trditve tožeče stranke, da "se ni zavezala, da bo distribucijo zaupala toženi stranki", temveč, "zavezala se je samo, da tega ne bo oddala drugemu" (odgovor na nasprotno tožbo, l.št. 23) in neizpodbijane dejanske ugotovitve, da dogovorjeni in plačani znesek po Pogodbi ni obsegal stroškov "distribucije oglasov". Iz dopisa tožeče stranke toženi z dne 18.10.1995 sledi, da je bilo kot plačilo za distribucijo oglasa "dogovorjena" provizija, ki bi jo toženi stranki plačali mediji (priloga A8). Iz doslej razloženega je že razviden tudi odgovor na vprašanje obsega obveznosti tožene stranke po Pogodbi: te so bile opredeljene v 1. čl. Pogodbe. In ker so bile te izpolnjene, tožeča stranka ni imela odstopnega upravičenja po 629. čl. ZOR, na kar je oprlo odločitev sodišče prve stopnje in ki naj bi bil podlaga vrnitvenemu zahtevku po stališču tožene stranke (pripr. vloga tožeče stranke z dne 26.11.1997, l.št. 24). Od pogodbe o delu je po tem določilu moč odstopiti, dokler naročeni posel ni končan, posledica odstopa pa ne more biti vrnitev celotnega že plačanega pogodbeno dogovorjenega zneska. Bistvo odstopnega upravičenja po 629. čl. ZOR, ki je neodvisno od morebitnih kršitev na strani prevzemnika posla, je ravno v obveznosti naročnika, da izplača dogovorjeno plačilo. To obveznost je moč zmanjšati za stroške, ki jih prevzemnik posla ni imel zaradi prenehanja svoje obveznosti, da delo dokonča, in za tisto, kar je zaslužil ali kar namenoma ni hotel zaslužiti zaradi tega. Uvodoma povzeta trditvena podlaga v zvezi z obveznostjo izvedbe reklamne akcije pa izključuje tudi možnost presoje vrnitvenega zahtevka po 132. čl. ZOR, ki ureja učinke razvezane (razdrte) pogodbe zaradi neizpolnitve obveznosti. Tožeča stranka sicer zatrjevane "prekinitve" Pogodbe ni poimenovala razveza (razdrtje) temveč odstop od pogodbe. Vrnitveni zahtevek (plačilo 1.025.892,00 SIT s pp) tako ni utemeljen. Prav tako pa ni utemeljen odškodninski zahtevek za plačilo odškodnine v znesku 1.000.000,00 SIT. Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da je v zvezi z obstojem škode in višino le-te tožeča stranka ostala zgolj pri trditvah. Temu pritožbeno sodišče še dodaja, da je tožeča stranka v tožbi opirala odškodninski zahtevek na kršitev obveznosti tožene stranke, da izvede reklamno akcijo. Sama pa je v nadaljevanju postopka, kot je bilo že obrazloženo, trdila, da "distribucija ni bila vnaprej dogovorjena", da "bi bilo zato potrebno skleniti posebno pogodbo", in da "se ni zavezala, da bo distribucijo zaupala toženi stranki", temveč, "zavezala se je samo, da tega ne bo oddala drugemu". Ker kršitve obveznosti brez obstoja te obveznosti ne more biti, že same trditve tožeče stranke ne dajejo opore za presojo, da bi bil podan temelj odškodninske obveznosti (prim. 2. odst. 262. čl. ZOR). Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, potem ko je ugotovilo, da tudi niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti (353. čl. ZPP).