Jedro

Ker tožeča stranka odločilnih dejstev po 4. tč. 103. čl. SZ-1 v tožbi ni navedla, je bila izdaja zamudne sodbe preuranjena (3. odst. 318. čl. ZPP).

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se odpove najemna pogodba za stanovanje v izmeri 48,50 m2, ki se nahaja v 1. nadstropju večstanovanjskega objekta na naslovu S. 7, K., ki od dne 30.3.2005 učinkuje med tožečo stranko in toženo stranko; da se je tožena stranka dolžna v roku 60 dni izseliti iz stanovanja v izmeri 48,50 m2, ki se nahaja v 1. nadstropju večstanovanjskega objekta na naslovu S. 7, K. in da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati njene pravdne stroške v znesku 366,03 EUR, v 15. dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka, zaradi bistvene kršitve določb postopka po 7. točki 2. odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da Višje sodišče v Ljubljani izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek. Uvodoma povzema izrek sodbe sodišča prve stopnje ter navaja, da zamudna sodba predpostavlja, da se stranka, ki prejme tožbo, pa nanjo ne odgovori v 30 dneh, z njeno vsebino strinja, v danem primeru pa temu ni tako. Pojasnjuje, da med pravdnima strankama zaradi spornega stanovanja že od leta 2005 dalje tečejo pravde in je tožeča stranka najprej zahtevala, da se toženec izseli iz navedenega stanovanja, ta zadeva je že pravnomočno zaključena, še vedno pa se vodi pod opr. št. P 31/2007 spor zaradi plačila neprofitne najemnine. Toženec je v času od vložitve tožbe P 513/2005 do prejema tožbe v tej zadevi prejel nešteto vlog tožeče stranke in je bil ob branju tokratne tožbe prepričan, da gre za vlogo v tem postopku, menil je, da bo pooblaščenka, ki ga zastopa v pravdni zadevi P 31/2007, če bo treba, že odreagirala, ni pa uvidel, da gre za nov zahtevek. Glede razlogov, zaradi katerih sodišče šteje, da utemeljenost tožbenega zahtevka izhaja iz dejstev, ki so navedena v tožbi, navaja, da je zaključek sodišča, da utemeljenost tožbenega zahtevka izhaja iz dejstev, ki so navedena v tožbi, materialnopravno zmoten. Sklicuje se na 4. točko 1. odstavka 103. člena SZ-1 in navaja, da je tožnik v tožbi postavil trditev in tudi izkazal, da je predhodno pisno opozoril najemnika z dopisom z dne 27.5.2008, ni pa v tožbi postavil trditev o tem, katerih računov, izstavljenih pred pisnim opozorilom z dne 27.5.2008, toženec ni plačal. Tožbeni zahtevek je utemeljeval le s tem, da je krivdni odpovedni razlog podan že s tem, ker je tožeča stranka predhodno pisno opozorila toženo stranko na kršitev najemnega razmerja in ker tožena stranka v roku za odpravo odpovednega razloga ni odpravila. Sklepčnost ni podana, saj tožeča stranka sama v tožbi navaja, da med pravdnima strankama teče postopek pod opr. št. P 31/2008, v katerem se izterjuje ista najemnina, to je za obdobje od marca 2005 do maja 2008, in še zatrjuje, da so najemnine za to obdobje tudi predmet pisnega opozorila z dne 27.5.2008. Gre za sporne najemnine, za katere pred pisnim opozorilom ni bil izdan noben račun oziroma noben poziv tožencu, zato krivdni razlog iz 4. točke 1. odstavka 103. člena SZ-1 ni podan in pogoji za zamudno sodbo niso izpolnjeni. Za izdajo zamudne sodbe pa tudi niso izpolnjeni pogoji iz 4. točke 1. odstavka 318. člena ZPP, saj tožnik v tožbi ni postavil nobenih trditev o tem, katerih računov oziroma pozivov, izdanih tožencu pred pisnim opozorilom, toženec ni v roku 60 dni plačal. Tožeča stranka tožbi tudi ni priložila nobenega računa niti poziva. Ker je nepravilna odločitev sodišča v točki 1. in 2. izreka izpodbijane sodbe, je nepravilna tudi v točki 3. izreka o pravdnih stroških.

Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila, navaja, da pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 7. točki 2. odstavka 339. člena ZPP ni podan in glede sklicevanja tožene stranke na nepoznavanje sodniškega postopanja in pravnih institutov navaja, da to ne more predstavljati utemeljenega razloga za podanost navedene kršitve, saj nepoznavanje prava škoduje. Glede navedb, da je bila tožeča stranka dolžna v tožbi postaviti trditve o tem, katerih računov oziroma pozivov za plačilo najemnine, izstavljenih pred pisnim opozorilom z dne 27.5.2008 tožena stranka ni plačala, pa navaja, da so navedbe tožene stranke, da je bila dolžna v tožbi postaviti takšne trditve, zmotne. Tožena stranka bi lahko ugovor neobstoja dolžnosti plačila najemnine, torej odsotnost zatrjevanega krivdnega razloga, uveljavljala v odgovoru na tožbo, ne more pa tega navajati v pritožbi zoper zamudno sodbo. Ker tožena stranka na pravilno vročeno tožbo ni odgovorila, je sodišče utemeljeno štelo, da priznava vsa dejstva, navedena v tožbi, priznala je, da obstoji njena dolžnost plačila najemnine, skladno z opozorilom in da krivdnega razloga v postavljenem roku ni odpravila. Tudi pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbo tožene stranke zavrne.

Pritožba je utemeljena.

V skladu s 318. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in spremembe, v nadaljevanju ZPP) izda sodišče zamudno sodbo zoper toženo stranko potem, ko ugotovi: - da je potekel 30 dnevni rok, odkar je toženi stranki pravilno vročilo tožbo s pozivom na odgovor in opozorilom na posledice iz 2. odstavka 277. člena ZPP, - da ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati, - da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi in - da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik, ali z dejstvi, ki so splošno znana.

Zamudna sodba temelji na sistemu pozitivne litiskontestacije, kar pomeni, da mora sodišče šteti, da tožena stranka priznava vse dejanske navedbe tožeče stranke, ki jih je ta podala v tožbi. Sodišče torej pred izdajo zamudne sodbe presoja procesne in materialnopravne pogoje za izdajo zamudne sodbe, pri čemer glede sklepčnosti preizkusi, ali izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi. Šteje se, da tožena stranka priznava v tožbi navedena dejstva, zato po izdaji zamudne sodbe ugotovljenim dejstvom ne more ugovarjati, saj zamudne sodbe ni mogoče izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (2. odstavek 338. člena ZPP).

Neutemeljene so pritožbene navedbe tožene stranke glede nepoznavanja prava s strani tožene stranke, ki navaja, da se z vsebino zamudne sodbe ne strinja. Kot že navedeno, je v primeru, ko stranka na tožbo ne odgovori, potrebno šteti, da priznava dejanske navedbe tožeče stranke. Dejstvo, da med pravdnim strankama že tečejo druge pravde, tožene stranke dolžnosti, da odgovori na novo tožbo, ne razbremenjuje. Prvotna pravda P 513/2005 se je nanašala na izpraznitev stanovanja iz drugega razloga, poleg tega pa med strankama poteka spor za plačilo neprofitne najemnine, medtem ko v tej pravdni zadevi tožeča stranka odpoveduje najemno pogodbo in zahteva izpraznitev stanovanja, ne pa plačila najemnine. Na nepoznavanje prava se tožena stranka ne more uspešno sklicevati.

Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da naj ne bi bil podan pogoj iz 4. točke 318. člena ZPP za izdajo zamudne sodbe. V okviru tega pogoja sodišče glede dokazov presoja le, ali dejstva, na katere se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik, ne presoja pa sodišče vsebine dokazov, niti za izpolnitev tega pogoja dokazov tožeči stranki ni potrebno predložiti.

Utemeljeno pa tožena stranka opozarja, da tožeča stranka v tožbi ni postavila trditev o tem, katerih računov (oziroma pozivov za plačilo najemnine), izstavljenih pred pisnim opozorilom z dne 27.5.2008, toženec ni plačal. V skladu s 4. točko 1. odstavka 103. člena Stanovanjskega zakona (SZ-1, Ur. l. RS, št. 69/2003) je namreč podan krivdni odpovedni razlog za odpoved najemne pogodbe takrat, ko najemnik ne plača najemnine ali stroškov, ki se plačujejo poleg najemnine, v roku, ki ga določa najemna pogodba, če rok ni določen, pa v 60 dneh od prejema računa. Poleg tega je potrebno še predhodno pisno opozorilo najemnika, ki krši najemno pogodbo v skladu s 3. odstavkom 103. člena SZ-1, za katero pa tudi tožena stranka v pritožbi navaja, da je glede tega tožnik postavil trditev in tudi izkazal, da je predhodno opozoril najemnika.

Ustreznih trditev o obstoju krivdnega razloga iz 4. točke 1. odstavka 103. člena SZ-1 torej tožeča stranka v tožbi ni postavila, navajala je le, da tožena stranka najemnine kljub izstavljenim računom oziroma pozivom ne plačuje, česar pa ni mogoče subsumirati pod 4. točko 1. odstavka 103. člena SZ-1. Ker tožeča stranka odločilnih dejstev po 4. točki 103. člena SZ-1 v tožbi ni navedla, je bila izdaja zamudne sodbe preuranjena. V zvezi s tem pa je neutemeljena navedba tožeče stranke v odgovoru na pritožbo, da v tožbi ni bila dolžna postaviti trditev o tem, katerih računov oziroma pozivov za plačilo najemnine, izstavljenih pred pisnim opozorilom z dne 27.5.2008 tožena stranka ni plačala. Krivdni odpovedni razlog je, kot že navedeno, podan, če najemnik ne plača najemnine ali stroškov, ki se plačujejo poleg najemnine, v roku, ki ga določa najemna pogodba, če rok ni določen pa v 60 dneh od prejema računa, tožeča stranka pa v tožbi ni navedla niti dejstva, da najemnina ni bila plačana v roku, določenem v (ustni) najemni pogodbi, niti dejstev v zvezi s prejemom računov.

Glede na navedeno je bilo potrebno pritožbi tožene stranke ugoditi in izpodbijano zamudno sodbo razveljaviti ter zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovljenem postopku, naj sodišče prve stopnje tožečo stranko pozove na popravo tožbe v skladu z 3. odstavkom 318. člena ZPP.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 3. odstavku 165. člena ZPP.