Jedro

Glede obstoja protipravnosti, kot elementa odškodninske odgovornosti, je pritožbeno sodišče že večkrat zavzelo stališče, da bi za morebiten obstoj odškodninske odgovornosti tožene stranke moralo biti ravnanje zaposlenih pri toženi stranki takšno, da bi iz njega izhajalo namerno izigravanje z zakonom določene pravice na način, ki hkrati kaže na očitno ravnanje proti pravilom procesnega prava. Morebitna zaznamba v zemljiški knjigi o prepovedi odtujitve tožničine nepremičnine v zvezi s priznanim varstvenim dodatkom ne predstavlja temelja odškodninske odgovornosti. Tudi če bi do zatrjevane zaznambe dejansko prišlo v katerem od poznejših predsodnih upravnih postopkov, bi takšno postopanje tožene stranke imelo podlago v ZSVarPre in ne bi bilo protipravno, kar je eden od temeljnih elementov odškodninske odgovornosti. Zato tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine ni utemeljen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in v izpodbijanem delu (IV. in V. točka) potrdita sklep in sodba sodišča prve stopnje.

II. Pritožnica nosi sama svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v sporu zaradi višine varstvenega dodatka odpravilo III. točko izreka odločbe tožene stranke št. ... z dne 21. 1. 2013, s katero je bila priznana dajatev v višini 65,14 EUR mesečno (I. točka izreka) in tožnici od 1. 12. 2012 do 31. 10. 2013 priznalo varstveni dodatek v višini 97,81 EUR mesečno (II. točka izreka). Hkrati je toženo stranko zavezalo, da tožnici v 30 dneh po pravnomočnosti sodbe izplača vse neizplačane zneske oziroma razlike varstvenega dodatka za obdobje od 1. 12. 2012 do 31. 10. 2013 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega mesečnega zneska v plačilo do plačila (III. točka izreka). Tožbo v delu zahtevanega plačila dodatnega zdravstvenega zavarovanja je zavrglo (IV. točka izreka), zahtevek tožnice, da ji tožena stranka plača 1.500,00 EUR in 4.000,00 EUR odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi pa zavrnilo (V. točka izreka). Toženo stranko je zavezalo, da tožnici v 15 dneh povrne 43,18 EUR stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (VI. točka izreka).

2. Citirano sodno odločbo v IV. in V. tč. izreka izpodbija tožnica iz vseh pritožbenih razlogov. Smiselno predlaga spremembo tega dela sodbe v smeri ugoditve zahtevkom. Priglaša 10,00 EUR stroškov pritožbe.

Iz nepregledne množice pritožbenih navedb je mogoče povzeti, da se tožnica ne strinja z utemeljitvijo v 13. točki obrazložitve prvostopenjske sodbe, v kateri naj bi sodišče opravičevalo odtujitev varstvenega dodatka oz. vračanja po 48. členu Zakona o socialno varstvenih prejemkih. S tem naj bi pomagalo toženi stranki, da se izogne plačilu odškodnine iz naslova negmotne škode v višini 1.500,00 EUR, čeprav po njenem mnenju obstajajo vsi elementi odškodninske odgovornosti. Ne soglaša niti z razlogovanjem v 15. točki obrazložitve sodbe, ki se nanaša na zaznambo prepovedi odtujitve nepremičnine po 53. členu Zakona o socialno varstvenih prejemkih. Ta določba po mnenju pritožnice ni v skladu s 1. odstavkom 36. člena Ustave RS, niti 8. členom Evropske konvencije, zaradi česar zavrnilni izrek sodbe o vtoževani odškodninski terjatvi v višini 4.000,00 EUR, ni pravilen. Glede slednje terjatve vztraja pri sklicevanju na sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi Orlič v.s. Croatia.

V zvezi z zavrženo tožbo v delu, ki se nanaša na dopolnilno zdravstveno zavarovanje pa meni, da gre za izigravanje, saj se sodišče do te pravice ni opredelilo iz razlogov, ker nima argumentov. Izpostavlja, da je kot invalid I. kategorije upravičena do osnovnega (verjetno mišljeno obveznega) zdravstvenega zavarovanja in dodatnega zdravstvenega zavarovanja. Ker je imela priznano pravico do varstvenega dodatka od leta 2008 dalje z odločbo ZPIZ, je bilo vanjo retroaktivno poseženo in s tem kršena pravica iz 155. člena Ustave RS. Po njenem mnenju lahko zakon velja le za osebe, ki so vlogo za varstveni dodatek vložile leta 2012, ne pa tudi za tiste, ki so pravico že imele priznano.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožnica ne navaja ničesar takega, kar bi lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost še ne pravnomočnega dela sodne odločbe. Ta je izdan ob dovolj razčiščenem dejanskem stanju in pravilno uporabljenem procesnem ter materialnem pravu. V postopku ni prišlo niti do procesnih kršitev iz 2. odstavka 350. člena v zvezi s 339. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 in 45/2008; v nadaljevanju ZPP), na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti.

Izpodbijani del sodne odločbe v IV. in V. tč. izreka je utemeljen s pravilnimi dejanskimi in pravnimi razlogi, ki jih pritožbeno sodišče ne ponavlja, temveč na pritožbena izvajanja tožnice dodaja le še naslednje.

K pritožbi zoper sklep o zavrženju tožbe (IV. tč. izreka )

5. Načeloma sodišče v sodno socialnih sporih presoja pravilnost in zakonitost izpodbijanih posamičnih upravnih aktov o pravicah, obveznostih ali pravnih koristih oseb iz sistema socialne varnosti. Ker so izpodbojne tožbe v tovrstnih sporih dopustne zoper drugostopenjske dokončne upravne odločbe, je predmet sodne presoje omejen izključno na pravice, o katerih je bilo odločeno v predsodnem postopku. Za sojenje o pravicah, o katerih ni bilo odločano z izpodbijanimi upravnimi akti, ni procesne predpostavke. V takšnem primeru je potrebno tožbo na temelju 274. člena ZPP v zvezi s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004; v nadaljevanju ZDSS-1) kot nedopustno zavreči, saj vsebinsko sojenje o tožbenem zahtevku sploh ni dopustno.

6. Prav takšno dejansko procesno stanje je podano tudi v predmetni zadevi v delu ki se nanaša na pravico do kritja razlike do polne vrednosti zdravstvenih storitev. Torej t. i. dodatno prostovoljno zdravstveno zavarovanje. S tožbo, ki je v predmetni zadevi vložena 1. 3. 2013, je nedvomno izpodbijan le drugostopenjski upravni akt tožene stranke št. ... z dne 21. 1. 2013. Z njim je odpravljena prvostopenjska odločba Centra za socialno delo z dne 20. 1. 2012, in hkrati tožnici priznana pravica do varstvenega dodatka v višini 65,14 EUR mesečno od 1. 12. 2012 do 31. 10. 2013. Ker druge pravice iz sistema socialne varnosti, vključno s pravico kritja razlike do polne vrednosti zdravstvenih storitev, sploh niso bile predmet izpodbijane upravne odločbe (temveč odločbe št. ... z dne 21. 1. 2013, ki s tožbo v predmetnem socialnem sporu ni izpodbijana), ni procesne predpostavke za vsebinsko sojenje o kritju razlike do polne vrednosti zdravstvenih storitev. Navedeno dejansko procesno stanje pa je edino odločilno za zakonitost sodne odločbe v izpodbijani IV. točki izreka (ki ima naravo sklepa). Tožba v delu, ki se nanaša na pravico do plačila do polne vrednosti zdravstvenih storitev je zakonito zavržena.

7. Obširne navedbe pritožnice v zvezi z izpodbijano IV. tč. izreka sodne odločbe, zlasti v smeri, da je invalid I. kategorije invalidnosti, da naj bi ji bila kršena pravica iz 155. člena Ustave RS in nekatere druge, za pritožbeno rešitev zadeve pravno sploh niso relevantne. Pritožba v tem delu je zato ostala brezuspešna.

K pritožbi v zvezi z odškodninsko terjatvijo (V. tč. izreka)

8. Povsem neutemeljena je nadalje tudi pritožba v zvezi z zavrnjenima odškodninskima terjatvama iz naslova negmotne škode v višini 1.500,00 EUR in 4.000,00 EUR vključno z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z dejanskim zaključkom prvostopenjskega sodišča, da v obravnavanem primeru ni podan nobeden od elementov civilnega delikta. Pomeni, da vtoževani terjatvi že po temelju nista izkazani.

Za obstoj odškodninske obveznosti morajo biti namreč izpolnjene štiri temeljne predpostavke. Izkazana mora biti pravno priznana škoda, nedopustno ravnanje povzročitelja, vzročna zveza med nedopustnim ravnanjem in škodo ter odgovornost povzročitelja. Če le ena od navedenih predpostavk ni podana, ni odškodninske odgovornosti v smislu 131. člena Obligacijskega zakonika. Prav glede protipravnosti pa je pritožbeno sodišče že večkrat zavzelo stališče, da bi za morebiten obstoj odškodninske odgovornosti moralo biti ravnanje zaposlenih pri toženi stranki takšno, da bi iz njega izhajalo namerno izigravanje z zakonom določene pravice na način, ki hkrati kaže na očitno ravnanje proti pravilom procesnega prava. Da bi ravnanje nasprotne stranke bilo mogoče šteti za samovoljno oz. arbitrarno, bi moralo biti dovolj hudo in hkrati brez razlogov odstopati od običajne metode dela in potrebne skrbnosti. Okoliščine primera bi morale jasno kazati, da je tožena stranka pri izvajanju svoje funkcije odstopila od potrebne skrbnosti do te mere, da bi bilo njeno ravnanje protipravno.

9. Ker predhodno navedeni dejanski stan po bistveno pravilni ugotovitvi prvostopenjskega sodišča v obravnavani zadevi ni podan, sta oba vtoževana zneska z izpodbijano V. točko izreka sodbe, zakonito zavrnjena.

Ob neizpodbijani in zato že pravnomočni ugoditveni III. točki izreka prvostopenjske sodbe, po kateri je tožena stranka dolžna v 30-ih dneh od pravnomočnosti sodbe, tožnici izplačati vse neizplačane zneske in razlike varstvenega dodatka za obdobje od 1. 12. 2012 do 31. 10. 2013 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakokratnega mesečnega zneska v plačilo do plačila, ni mogoče uspešno zatrjevati nekonsistentnosti utemeljitve v 13. tč. obrazložitve. Povsem nerazumni in zato neutemeljeni so namreč očitki prvostopenjskemu sodišču o pomoči pri odtujevanju varstvenega dodatka z namenom, da bi se toženi stranki omogočila izognitev odškodninski odgovornosti za vtoževanih 1.500.00 EUR. Pritožba v tej smeri tako ne more biti uspešna.

Enako velja za zavrnilni del sodbe glede vtoževanih 4.000,00 EUR. Morebitna zaznamba v zemljiški knjigi o prepovedi odtujitve tožničine nepremičnine v zvezi s priznanim varstvenim dodatkom ne predstavlja temelja odškodninske odgovornosti. Tudi če bi do zatrjevane zaznambe dejansko prišlo v katerem od poznejših predsodnih upravnih postopkov, bi takšno postopanje tožene stranke imelo podlago v Zakonu o socialno varstvenih prejemkih (Ur. l. RS, št. 61/2010; v nadaljevanju ZSVarPre). Torej nebi bilo protipravno(1) , kar je eden od temeljnih elementov odškodninske odgovornosti. V zvezi z zavrnjeno odškodninsko terjatvijo tovrstnega razloga zato ni mogoče uspešno uveljavljati.

Končno je že v izpodbijani sodbi povsem pravilno pojasnjeno, da z odškodninsko terjatvijo ni mogoče uspeti niti z golim sklicevanjem na sodno odločbo Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi Orlić vs. Croatia in Bjedov vs. Croatia, v kolikor niso hkrati izkazane predhodno omenjene temeljne predpostavke odškodninske odgovornosti. Iz istega razloga je morala pritožba tudi v tej smeri ostati brezuspešna.

10. Zaradi predhodno obrazloženega, in ker preostale navedbe tožnice za pritožbeno rešitev zadeve pravno sploh niso relevantne ter se zato do njih ni potrebno niti opredeljevati, je potrebno pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in v izpodbijanem delu (IV. in V. točko izreka) potrditi sklep ter sodbo sodišča prve stopnje.

11. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, je bilo potrebno hkrati odločiti, da trpi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

(1) V 53. členu ZSVarPre je namreč izrecno določeno, da se lahko z odločbo o upravičenosti do varstvenega dodatka upravičencu, ki je lastnik nepremičnine, prepove odtujiti ali obremeniti nepremičnino v korist Republike Slovenije. Takšna zakonska ureditev ni protiustavna, kot zmotno meni pritožnica. Ustavno sodišče RS je že presojalo ustavno skladnost istovrstne ureditve, ki na podoben način omejuje razpolaganje z nepremičnino v Zakonu o dedovanju ( odločba U-I-330/97 in U-I-223/08 z dne 8.4. 2010). Postavilo se je na stališče, da je ustavno dopustno, da se država po tem, ko oseba pomoči več ne potrebuje, poplača iz njenega premoženja, ki bi ga sicer dobili dediči. Sicer pa vprašanje zaznambe na tožničini nepremičnini v zemljiški knjigi, ni bilo predmet sodne presoje, saj v drugostopenjskem posamičnem upravnem aktu, ki je z neizpodbijanim delom sodbe že pravnomočno odpravljen, o tem vprašanju sploh ni bilo odločano.