Jedro

S "trčenjem" dveh motornih vozil je izenačeno tudi medsebojno delovanje dveh vozil v gibanju, kadar ni prišlo do fizičnega dotika obeh vozil, pač pa dotika z ločenim delom drugega vozila, izpadlim tovorom ali s kakšnim drugim predmetom, ki je bil v gibanju zaradi delovanja drugega motornega vozila (sprožen kamen izpod koles drugega vozila). V takem primeru, če ni kriv nobeden, odgovarjata imetnika po enakih delih, razen če pravičnost ne zahteva kaj drugega.

Izrek

Pritožbi se zavrneta kot neutemeljeni in se potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo zavrnilo predlog stranskega intervenienta S. za vstop v pravdo, nadalje je naložilo toženi stranki Š., da H. K. plača 24.881,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 8.1.1992 do plačila vse v 15 dneh pod izvršbo, toženi stranki pa je bilo še naloženo, da tožeči stranki povrne pravdne stroške v višini 9.475,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje določbe dalje do plačila, v 15 dneh pod izvršbo.

Zoper zavrnilni del sodbe se pritožuje tožeča stranka in sicer iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja iz razloga zmotne in nepravilne uporabe materialnega prava, ter predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, vključno s stroški postopka obeh stopenj.

Pritožnik v pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje ravnalo napačno, ko je svojo odločitev oprlo na 178. člen ZOR-a, v konkretnem primeru pride namreč v poštev 173. in 174. člen ZOR-a, saj je motorno vozilo nevarna stvar in predstavlja za okolico in druge udeležence v javnem prometu povečano nevarnost, zato bi morala tožena stranka odgovarjati objektivno.

Zoper zavrnilni del sodbe in zoper sklep o zavrnitvi predloga za vstop stranskega intervenienta v pravdo pa se pritožujeta tožena stranka in stranski interveninet iz vseh pritožbenih razlogv iz 1. odstavka 353. člena ZPP ter predlagata, da pritožbeno sodišče sklep v 1. tč. izreka spremeni tako, da stranskemu intervenientu dovoli vstopiti v pravdo, nadalje, da v celoti zavrne zahtevek zoper toženo stranko in naloži tožeči stranki plačilo vseh stroškov tožene stranke in stranskega intervenienta na prvi in drugi stopnji z zakonitimi zamudnimi obrestmi od odmer stroškov dalje do plačila.

Pritožnika v pritožbi navajata, da je sodišče prve stopnje ravnalo nepravilno, ko je zavrnilo predlog stranskega intervenienta za vstop v pravdo, zato ker le-ta nima interesa, da tožena stranka v pravdi uspe, saj je tožena stranka zavarovanec pri stranskem intervenientu.

Nadalje pritožnika navajata, da je nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, saj je sodišče prve stopnje oprlo svojo odločitev zgolj na navedbe tožnika, ob tem pa ne upošteva, da ni verjetno, da je bila cesta posuta s tako debelim kamenjem, da bi lahko kamen razbil vetrobransko steklo na tožnikovem vozilu, v kolikor pa bi že prišlo do tega, odgovarja za škodo cestno podjetje. V zvezi s tem pa pritožnika navajata tudi možnost, da je kamen priletel iz drugega motornega vozila, ali pa ga je neznana oseba celo namerno vrgla v avtomobil tožnika. Na koncu pritožbe še trdita, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, ko je sodbo oprlo na 3. odst. 178. člena ZOR po katerem odgovarjata imetnika motornih vozil v enakih delih, če ni kriv nobeden. Pritožnika sta namreč mnenja, da v takih primerih velja kridno načelo, ne pa objektivna odgovornost. Pritožbi sta neutemeljeni.

Pritožbeno sodišče ocenjuje, da trditev tožnika v pritožbi, da prvostopenjsko sodišče ni ravnalo pravilno, ko je svojo odločitev oprlo na 178. člen ZOR-a, ne drži. Uporaba citirane določbe pride v poštev, kadar gre za konkurenco odgovornosti voznikov dveh premikajočih se motornih vozil, torej v primerih, ko pride tako do neposrednega stika, trčenja med dvema motornima voziloma, pa tudi kadar pride do medsebojnega delovanja dveh motornih vozil v gibanju brez fizičnega kontakta. V konkretnem primeru gre glede na ugotovljeno dejansko stanje nedvomno za primer medsebojnega delovanja dveh motornih vozil v gibanju, pri katerem do neposrednega stika ni prišlo, zato je uporaba določbe 178. člena ZOR s strani sodišča prve stopnje pravilna.

Kar pa se tiče iz pritožbe izhajajočih navedb tožene stranke in stranskega intervenienta, pa je potrebno najprej pritrditi ravnanju sodišča prve stopnje, ko je zavrnilo predlog stranskega intervenienta za vstop v pravdo. Predpostavki za intervencijo sta tek pravde in tako imenovani intervencijski interes, to je interes stranskega intervenienta, da pravdna stranka na katere strani on v pravdi sodeluje uspe. Intervenient mora v predloga za vstop v pravdo obrazložiti svoj interes oziroma pravno korist, da interveniera. V danem primeru pa stranski intervenient svojega interes ni obrazložil, oziroma je v pripravljalni vlogi celo navedel, da zavarovalnica, ki sicer želi intervenierati, v konkretnem primeru za škodo iz naslova obveznega zavarovanja ne odgovarja, v nadaljevanju pa ni navedel nobeno dejstvo, ki bi kazalo na to, da ima zavarovalnica interes, da tožena stranka v pravdi uspe. Prav tako se ni moč strinjati s trditvijo tožene stranke in stranskega intervenienta, da ni dokazano, da je kamen priletel izpod vozila tožene stranke. Nobenega razloga ni, da se v tem okviru ne bi sprejelo izpovedbe tožeče stranke. Tudi trditev, da v primeru, če bi bila cesta posuta s tako debelim kamenjem, ki lahko razbije v določenih okoliščinah vetrobransko steklo odgovarja cestno podjetje, ne drži. Ni namreč verjetno, da bi v tem slučaju bila cesta posipana z debelejšim kamenjem kot navadno, ob tem, da je potrebno upoštevati, da lahko tudi dokaj droben kamen, ki s hitrostjo prileti v vetrobransko steklo le-to razbije, če upoštevamo, je tudi toženec vozil z neko določeno hitrostjo tako, da je bila sila, s katero je kamen priletel v steklo njegovega avtomobila, še bistveno večja. Tudi možnosti, da je morda kamen priletel iz drugega vozila ali da ga je neznanec celo namerno vrgel v toženčev avto pritožnika z ničemer ne dokazujeta, pa tudi glede na čas dogodka te trditve niso verjetne. Glede uporabe materialnega prava, pa je, kot je bilo v obrazložitvi že povedano ravnalo sodišče prve stopnje pravilno, zato je uporaba 3. odst. 178. člena ZOR, ob tem, da krivda ni podana ne na eni in ne na drugi strani, na mestu.

Glede na navedeno, je bilo pritožbi kot neutemeljeni zavrniti in potrditi sodbo in sklep sodišča prve stopnje, (čl. 368. in 380. ZPP).