Jedro

Stranki sta dolžni ponuditi dejstva in dokaze, na katera opirata zatrjevana dejstva, in ki predstavljajo dejansko podlago za presojo materialnopravne vsebine sklenjenega posla. Sodišče je tisto, ki je (vedno) dolžno presoditi ponujena dejstva in dokaze in na podlagi njihove presoje odgovoriti na vprašanje, katera je pravilna materialnopravna podlaga za presojo pravnega razmerja med strankama v sporu. V konkretnem sporu gre za načelno preohlapen pristop k vprašanju, katere materialnopravne določbe je treba uporabiti in celo za izognitev odgovoru na temeljno sporno vprašanje.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

Stroški revizijskega postopka so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo primarnemu tožbenemu zahtevku in naložilo toženi stranki plačilo 2.470 DEM in 4,838.000 ITL po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila skupaj z zamudnimi obrestmi po obrestnih merah, po katerih obrestujejo banke v kraju izpolnitve devizne vloge na vpogled za čas od 1.1.1989 do plačila, in še plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke. Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi tožene stranke in tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo.

Zoper tako pravnomočno sodbo o primarnem tožbenem zahtevku je tožeča stranka vložila pravočasno revizijo, v kateri uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava. V reviziji trdi, da je zmotna presoja sodišča druge stopnje, da je pri spornem pravnem poslu med pravdnima strankama lahko šlo tudi za prodajno naročilo. V devetih letih pravdanja nobena izmed pravdnih strank česa takega ni trdila in je to konstrukt višjega sodišča. Prodajna cena za stare novce, dogovorjena med pravdnima strankama, je bila povsem neodvisna od cene, ki jo je toženec dosegel pri nadaljnji prodaji. Nesporno je toženec prodajal blago po svoji lastni presoji. Med strankama ni obstajal dogovor o tem, da se neprodano blago vrne in tudi ne rok, do kdaj naj toženec blago proda ali vrne. Tudi če bi šlo za prodajno naročilo, tožnik ne odgovarja za zaseg stvari ali če je ta uničena ali poškodovana po naključju. Tožencu so bili numizmatični novci vzeti zaradi zavestne kršitve carinskih predpisov, ko je neprijavljene novce nesel čez mejo. Po zasegu blaga narejeni obračun med strankama ne predstavlja dokaza, da je šlo za prodajno naročilo, kot to šteje višje sodišče. Prav nasprotno - predstavlja priznanje toženčevega dolga tožniku in potrditev dejstva, da je res šlo za prodajno pogodbo.

Postopek na prvi stopnji je bil končan pred 14.7.1999, ko je stopil v veljavo Zakon o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99), zato je treba skladno z določilom prvega odstavka 498. člena tega zakona pri odločitvi upoštevati določila Zakona o pravdnem postopku, ki je veljal pred tem (iz leta 1977, ki se je uporabljal na podlagi 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, Ur. l. RS/I, št. 1-6/91).

V postopku, ki je bil opravljen po 390. členu ZPP 1977, je tožena stranka na vročeno revizijo obširno odgovorila in predlagala, da jo revizijsko sodišče zavrže kot nedovoljeno ali podrejeno zavrne, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o prejeti reviziji ni izjavilo.

Revizija je dovoljena in utemeljena.

Tožeča stranka je med postopkom zadnjič spremenila (zvišala) svoj tožbeni zahtevek 27.9.1991 (l. št. spisa 9), ko je postavila kot primarni zahtevek za plačilo takrat še dinarske protivrednosti deviznega zneska na dan izdaje sodbe. Vrednost tožbenega zahtevka je tisti dan znašala 32.110,00 SIT (protivrednost 2.470 DEM) in še 84.113,47 SIT (protivrednost 4,838.000 ITL), kar znaša skupaj 116.223,47 SIT (za obračun primerjaj pravno mnenje v Poročilu VSS 2/81, str. 31). Za dovoljenost revizije je morala vrednost tožbenega zahtevka presegati takrat 8.000,00 Kdin. Tožeča stranka je imela glede na vrednost spora zagotovljeno pravico do revizije v času vložitve tožbenega zahtevka in je ni mogla kasneje izgubiti, saj zahtevka ni spremenila. Revizija je zato glede na določbo drugega odstavka 382. člena ZPP 1977 dovoljena.

Revizijsko sodišče je po uradni dolžnosti preverilo (386. člen ZPP 1977), ali je bila v postopku zagrešena bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP 1977, vendar takšne kršitve ni ugotovilo. Druge bistvene kršitve določb pravdnega postopka se upoštevajo samo, če jih revident izrečno in določno uveljavlja. Revizija niti formalno opredeljeno niti vsebinsko ne zatrjuje nobene procesne kršitve.

Med pravdnima strankama je bilo med postopkom sporno, kakšna je narava pravnega posla, ki sta ga sklenili 17.1.1988. Pri presoji te okoliščine sta sodišči ugotovili, da sta pravdni stranki tega dne dogovorili predmet pogodbe: večje število rimskih novcev, ki sta jim določili vrednost. Te novce je prevzel toženec, vendar jih ni plačal, vsaj ne v celoti. Pravdni stranki sta poslovali pogosto in v navadi je bilo, da sta se v primeru sklenitve prodajne pogodbe dogovorili za odloženo plačilo, če toženec ni imel denarja ob prevzemu novcev. Tudi sicer sta pravdni stranki pogosto sklepali posle v zvezi s starimi novci. Iz navedb pravdnih strank izhaja, da sta se dogovorili včasih za prodajno pogodbo včasih pa za komisijsko, nikoli pa za kakšno drugo. Sporni novci so bili zaplenjeni dne 30.1.1989, naslednji dan pa sta pravdni stranki naredili popis blaga: zapisali sta popis novcev in njihovo vrednost. Tožnik je med postopkom trdil, da sta s tožencem sklenila prodajno pogodbo (z odloženim plačilom), toženec pa je trdil, da sta sklenila komisijsko pogodbo. V izpodbijani sodbi je sodišče druge stopnje presodilo, da ravnanje strank po zasegu stvari ne dokazuje predhodne sklenitve prodajne pogodbe; da na obstoj prodajne pogodbe z odlogom plačila tudi ni mogoče sklepati iz dejstva, da stranki nista sklenili komisijske pogodbe; in da za komisijsko pogodbo ni bilo vseh elementov, ki jih taka pogodba vsebuje - manjkal je eden bistvenih elementov, to je višina provizije. Dodalo je še, da dejstvo, da stranki nista sklenili komisijske pogodbe, ne izključuje, da sta sklenili kakšno drugo pogodbo (npr. prodajno naročilo, starinarska pogodba ... ; zadnji odstavek na 4. strani izpodbijane sodbe).

Pravilna je presoja sodišča druge stopnje, da sodišče ni vezano na materialnopravno podlago, ki jo zatrjujeta stranki. Stranki sta dolžni ponuditi dejstva in dokaze, na katera opirata zatrjevana dejstva, in ki predstavljajo dejansko podlago za presojo materialnopravne vsebine sklenjenega posla. Sodišče je tisto, ki je (vedno) dolžno presoditi ponujena dejstva in dokaze in na podlagi njihove presoje odgovoriti na vprašanje, katera je pravilna materialnopravna podlaga za presojo pravnega razmerja med strankama v sporu. Toda način, kako je sodišče ta načela in pravila pravdnega postopka (drugi odstavek 7. člena ter prvi in drugi odstavek 186. člena ZPP 1977) uporabilo, po oceni revizijskega sodišča ni sprejemljiv. Ne samo, da gre za načelno preohlapen pristop k vprašanju, katere materialnopravne določbe je treba uporabiti, ampak gre v konkretnem sporu v bistvu za izognitev odgovoru na temeljno sporno vprašanje. V obravnavani zadevi so bila nesporna tako rekoč vsa odločilna dejstva v zvezi z izročitvijo novcev (ki so bili do tega trenutka nesporno tožnikova last) tožencu in v zvezi z zasegom teh novcev na državni meji. Nesporno je bilo, da so novci iz tožnikove posesti prešli v toženčevo posest na pogodbeni podlagi. Sporno pa je bilo, kakšna je bila ta pogodbena podlaga - katero materialno pravo je treba uporabiti pri presoji pravne narave posla med pravdnima strankama in kot njegovo posledico, kako je treba odločiti o tožbenem zahtevku. Posebej pomembno je to vprašanje zato, ker je pri prodajni pogodbi, pri prodajnem naročilu, pri komisijski pogodbi in tudi pri drugih (npr. menjalni pogodbi), različno urejeno, katera stranka trpi breme izgube ali naključnega uničenja stvari, kdaj sploh gre za tako uničenje in kdo nosi odgovornost za namerno uničenje stvari. Pravilno uporabo materialnega prava je mogoče preizkusiti šele, ko je jasna presoja o pravni naravi razmerja, saj to pove, kakšne so njegove posledice. Kadar je odgovor na vprašanje, kdo trpi posledice uničenja ali izgube stvari, različen pri različnih pogodbah, je treba ugotoviti, za katero pogodbeno razmerje je med strankama šlo.

Zato v sporu, kakršen je obravnavani, sodišče na vprašanje, ali je bila sklenjena pogodba, ki jo zatrjuje tožnik ali pogodba, ki jo zatrjuje toženec, ne more odgovoriti tako, kot je sodišče druge stopnje: da je bila sicer sklenjena pogodba, da pa ni bila sklenjena niti ena niti druga pogodba, pač pa neka tretja - ne da bi povedalo, katera. Takega "odgovora" ni mogoče opreti niti na pravila o dokaznem bremenu (221.a člen ZPP 1977) - to pravilo se nanaša na dokazovanje dejstev, ne pa na dokazovanje zatrjevane materialnopravne podlage spora (ki sledi ali pa ne sledi iz ugotovljenih dejstev). Takega "odgovora", kot ga je v izpodbijani sodbi dalo sodišče druge stopnje na vprašanje, ki sta mu ga zastavili pravdni stranki z različnima materialnopravnima opredelitvama (v glavnem) nespornih dejstev, ni mogoče sprejeti kot rezultat pravilne uporabe materialnega prava. S tem pa se seveda izkaže, da na drugi stopnji, ki ni sprejela vseh dokaznih presoj in dejanskih sklepov sodišča prve stopnje, zaradi zmotne uporabe materialnega prava tudi niso bila ugotovljena vsa odločilna dejstva. Reviziji je zato treba ugoditi na podlagi drugega odstavka 395. člena ZPP 1977, torej z razveljavitvijo sodbe sodišča druge stopnje in vrnitvijo zadeve temu sodišču v novo sojenje.

Sodišče druge stopnje bo moralo pri ponovnem odločanju dati jasen odgovor na temeljno vprašanje tega spora: katera pogodba je bila podlaga, da so obravnavani novci prešli iz posesti tožnika v posest toženca, preden so bili tožencu zaseženi na državni meji. Morda ni odveč opozorilo, da sodišče sicer ni vezano (tretji odstavek 186. člena ZPP 1977) na zatrjevano materialnopravno podlago (tožnikovega zahtevka na eni strani in toženčevega ugovora na drugi strani) - da pa je po presoji revizijskega sodišča mogoče videti le kot izjemno redko možnost, da sodišče ne sprejme niti tožnikove niti toženčeve pravne opredelitve (nesporno) sklenjene pogodbe v situaciji, ko sta tožnik in toženec v pogostih pogodbenih razmerjih samo dveh vrst - tistih dveh, ki ju v sporu različno zatrjujeta. Odveč morda tudi ni še opozorilo, da sodišče lahko pravno ocenjuje tudi dejstva, ki niso odločilna za opredelitev vrste sklenjene pogodbe in za katera stranki niti ne trdita, da se nanje vežejo kakšne pravne posledice - a so po materialnem pravu lahko odločilna ali bi vsaj bila, če bi bila ugotovljena (seveda pa so zatrjevana - kakor na primer v obravnavani zadevi dejstvo, da so bili novci tožencu zaseženi na državni meji, ker jih ni prijavil carinskemu organu).

Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določilu 166. člena ZPP 1977.