Jedro

Iz povzetka trajanja in intenzivnosti bolečin pri tožnici in tožencu izhaja, da je tožnik zaradi utrpelih poškodb trpel bolečine večje intenzivnosti in so le te tudi trajale dlje časa kot pri tožnici, kar utemeljuje tudi višje dosojeno odškodnino.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v I./3. točki izreka s p r e m e n i , tako da se pravilno glasi: "Toženca sta solidarno dolžni povrniti tožnikoma del nastalih jima pravdnih stroškov v znesku 64.799,00 SIT, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 30.9.2004 dalje, vse v roku 15 dni.", v preostalem delu se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v I./1. točki izreka izpodbijane sodbe razsodilo, da je prvotoženec dolžan plačati tožnici C.J. odškodnino za nepremoženjsko škodo v višini 70.000,00 SIT, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne izdaje sodbe dalje do plačila in odškodnino v višini 3.640,00 SIT za materialno škodo, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe, to je dne 19.6.1998 do dne plačila. v I./2. točki izreka izpodbijane sodbe pa je razsodilo, da sta prvotoženec in drugotoženec nerazdelno dolžna plačati tožniku C.F. odškodnino za nepremoženjsko škodo v višini 200.000,00 SIT, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne izdaje sodbe do plačila, drugotoženec pa je dolžan plačati tožniku tudi odškodnino za materialno škodo v višini 1.965,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dne 19.6.1998 dalje do plačila. Višji tožbeni zahtevek tožnikov je sodišče prve stopnje kot neutemeljen zavrnilo. Hkrati je sodišče prve stopnje v točki I/3. izreka tožencema naložilo, da sta solidarno dolžna povrnit tožnikoma del nastalih jima pravdnih stroškov v znesku 117.875,05 SIT, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka po svojem pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Sodbo sodišča prve stopnje tožena stranka izpodbija v celoti, kolikor je tožbenemu zahtevku ugodeno. Sodišče prve stopnje je na podlagi dokaznega postopka zaključilo, da je med pravdnima strankama najprej prišlo do verbalnega prepira, ki se je sprevrgel v fizični spopad. Takšen nesporen zaključek pa je napravilo kljub nasprotujočim si izjavam strank, svojo oceno o dejanskem stanju pa je oprlo na zdravniška potrdila tožnikov, policijski zapisnik in dejstvo, da med pravdnima strankama obstoje dolgoletni spori. Obstoj več sodnih sporov med pravdnima strankama o okoliščinah obravnavanega dogodka popolnoma ničesar ne dokazuje. Tožnika sta policijo poklicala po dogodku, ko tožencev ni bilo več na kraju. Tako vsebina policijskega zapisnika temelji izključno na izjavi tožnikov in ne na ugotovitvah policistov. Policista sta kot priči povedala, da je bil razgovor s tožnikoma opravljen na njunem domu in da je bil predlog sodniku za prekrške podan na podlagi izjav tožnikov. Policista se nista spominjala, da bi bil kateri izmed tožnikov poškodovan, nista videla ne palice ne prevrnjenega 200-litrskega soda in tudi nihče ni bil napoten na zdravniško pomoč. Zaključek sodišča prve stopnje, da je potrebno sprejeti potek dogodkov kot je zapisano v policijskem zapisniku je enostranski in ni utemeljen. Policijski zapisnik ni dokaz za obstoj protipravnega ravnanja tožencev. Tožnika sta o svojih poškodbah predložila vsak po eno zdravniško spričevalo Zdravstvenega doma I.B., Dispanzerja za medicinsko delo z dne 28.6.1995. Na obeh spričevalih je zapisano, da je status tožnikov v mejah normale, navedeni pa so medicinski izrazi za poškodbe, za katere sta tožnika v ambulanti zatrjevala, da sta jih utrpela. Tožnikoma niso bila predpisana nikakršna zdravila, nista se nadalje zdravila, medicinske oskrbe nista potrebovala. Sodišče je za ugotovitev dejanskega stanja o okoliščinah prepira oziroma pretepa upoštevalo samo okoliščine, ki izhajajo iz trditev tožnikov ni pa se izreklo o drugih dokazih, ki govore v prid trditvi tožencev, da tožnikov nista udarila oziroma se z njima nista pretepla temveč sta se pred njuno agresivnostjo le branila - prvotoženec je držal tožnici roke ob telesu, ker je v rokah držala železno palico in je imela očiten namen z njo udariti, kot je predhodno že udarila drugotoženca z leseno palico. Drugotoženec je tožniku preprečil udarec s palico tako, da je prevrnil mizo, ni pa tožnika udaril. Na kraju dogodka sta bili prisotni dve priči D.Š. in Ž.N., ki nista videli ničesar drugega kot prepir. N.Ž. ni videla, da bi kdo koga udaril in je rekla, da so po prepiru vsi odšli v hišo. Tožnika sta po dogodku obiskala ambulanto medicine dela samo enkrat, nista dobila nobenih zdravil, po lastnih trditvah sta jih jemala samoiniciativno. Če bi bila tožnika v resnici tako poškodovana, kot sta zatrjevala bi poiskala zdravniško pomoč na travmatologiji in ne na medicini dela, ki je v zdravstvenem domu slučajno obratovala tistega dne. Izpodbijana sodba nima razlogov o tem čemu sodišče verjame tožnikoma in ne tožencema, sodba nima razlogov o vseh odločilnih dejstvih in je ni mogoče preizkusiti. Po trditvah tožnikov, naj bi ju toženca brcala s težkimi delovnimi čevlji. Tožnika sta stara 61 oziroma 64 let, toženca pa 24 oziroma 27 let. Brcanje s težkimi delovnimi čevlji bi moralo povzročit takšne poškodbe, da bi jih opazil in ugotovil vsak zdravnik in zanje predpisal vsaj mazila in povoje, za ugotovitev obsega poškodbe pa tudi rentgensko slikanje. Nič o tega ni bilo predpisano. Udarec s pestjo v čeljust bi moral povzročiti poškodbo zobne proteze in podpludbo. Zdravnica na medicini dela ni opisala nobenih podpludb, tožnikov ni poslala niti na rentgensko slikanje. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi zavzelo stališče, da sta tožnika utrpela lahke telesne poškodbe, zaradi katerih se nista zdravila in nista iskala zdravniške pomoči. Sodišče bi moralo odgovoriti tudi na bistveno vprašanje v tej zadevi; ali rdečina in plavica (na neugotovljenih delih telesa), ki ne zahteva medicinsko indiciranega zdravljenja, pomenita lahko telesno poškodbo in ali so telesne bolečine od rdečine oziroma plavice takšne intenzivnosti in trajanja, da opravičujejo dosojeno odškodnino za nepremoženjsko škodo. Dokazno breme o obstoju protipravnosti ravnanja tožencev in o vzročni zvezi med njunim protipravnim ravnanje ter nastalo škodo nosita tožnika. Tožnika nista niti s pričami niti z zdravniškimi izvidi dokazala, da bi toženca na njunem zdravju povzročila nastanek kakšne škode. Izvedenec tožnikov o poškodovanju ni videl, poškodba pa je bila takšne narave, da posledice ne pušča. Izvedenec je torej mogel o vrsti in intenziteti bolečin tožnikov samo sklepati na podlagi trditev tožnikov, zapisanih v spričevalu medicine dela in izkustveno iz svojega strokovnega znanja. Sodišče prve stopnje je vso odgovornost tožnice za nastalo škodo ocenilo na 30 %. Takšna materialna pravna ocena je napačna. Tožnica je bila tista, ki je povzročila, da je verbalni prepir prerasel v fizični spopad. Drugotoženec je lezel z lestve prislonjene na streho, da bi prepodil petelina, pri čemer ga je med spuščanjem po lestvi tožnica žalila in ga z leseno palico udarila po glavi. Tožnica je z udarcem prekoračila mejo besednega spopada in je izključno ona povzročila, da je razkačeni drugotoženec lezel z lestve in šel na dvorišče tožnikov. Ker je tožnica medtem zgrabila železno palico in ker je predhodno enkrat že udarila, je bilo očitno, da bo udarila tudi z železno palico zato je drugotožencu priskočil na pomoč prvotoženec, ki je z držanjem tožnice za roke (ob telesu) preprečil ponoven udarec. Iz takšnega poteka dogodkov je nedvomno, da je spopad povzročila izključno tožnica in da je ocena sodišča o njeni 30 % soodgovornosti za nastalo škodo premila in nepravilna. V ravnanju tožnice so vsi elementi izzivanja fizičnega spopada. Če takšnega izzivanja ne bi bilo tudi do nadaljnjega prerivanja ne bi prišlo. Toženca na dvorišče tožnikov sploh ne bi prišla. Tožnica zaradi svojega ravnanja do odškodnine ne more biti upravičena. Priznanje odškodnine tožnici navkljub njenemu ravnanju bi bilo v nasprotju z načeli morale in poštenja. Sodišče ni bilo dovolj pozorno na pretiravanje in spreminjanje navedb o poškodbah in posledicah, ki naj bi jih tožnica utrpelo zaradi domnevnega udarca drugotoženca. Na zaslišanju 14.3.2004 je povedala, da jo je drugotoženec držal za roke in jo pritiskal na sode. Ni rekla, da je padla. Tudi izvedencu je tožnica rekla, da ni padla na tla. Če ni bilo padca tudi do udarca v križ, desno podlaket in levo koleno ni moglo biti. Diagnoze navedene na zdravniškem spričevalu medicine dela so očitno le povzetek takratnih navedb tožnice. Izvedenec je ugotovil, da se je tožnica sama zdravila, da ni šlo za težje poškodbe in da je ostala mobilna. Tožnici zdravnik v ambulanti medicine dela ni predpisal nobenih zdravil, kar je potrdila tudi tožnica. Na slikanju ni bila, ni imela okvare zob, ni se onesvestila, na slikanje noge ni šla. Pri zdravniku je bila samo enkrat in to v ambulanti medicine dela 27.6.1995. Zdravnica v ambulanti medicine dela razen rdečine in plavice ni ugotovila nobenih posledic udarcev in je zapisala, da je status v mejah normale. Izvedenec je zapisal koliko časa je tožnica lahko trpela bolečine glede na zapisano mnenje medicine dela. Zapisal je, da je splošno znano, da obtolčeninske bolečine obstajajo nekaj dni nakar postopno pojenjajo. Zaključek sodišča, da je tožničina lahka telesna poškodba imela za posledico intenzivne in dalj časa trajajoče telesne bolečine je v nasprotju z mnenjem izvedenca, po katerem so lahko močnejše bolečine pritožnici trajale do 3 dni, srednje zmerne do 10 dni. Po mnenju izvedenca telesne bolečine zaradi rdečin in plavice niso bile niti intenzivne niti ne dalj časa trajajoče. Po mnenju izvedenca so udarjena mesta le nekoliko bolj občutljiva na direktni pritisk. Dejstvo, da zdravnica na medicini dela tožnici ni predpisala nobenih zdravil pomeni, da tožnica zdravil po mnenju zdravnice ni potrebovala in da zdravljenje ni bilo potrebno. Če zdravljenje ni bilo potrebno, to pomeni, da ni bilo poškodbe ali da je bila poškodba tako lahke narave, da zdravljenje ni potrebovala, ker njene posledice izzvenijo same od sebe. Če zdravljenje poškodbe ni medicinsko indicirano potem ni mogoče govoriti o posledicah poškodbe, ker so le te kratkotrajne in minejo same po sebi ali posledic poškodbe sploh ni. Če poškodba ne pušča posledic ni mogoče govoriti o obstoju škode. Sodišče v izpodbijani sodbi ni odgovorilo na vprašanje ali neobstoj posledic poškodbe upravičuje denarno odškodnino. Glede na nastanka poškodb tožnika je sodišče prišlo do zaključka, da je tožnik utrpel poškodbo zaradi udarca prvotoženca v desno čeljust in nadlaket ter udarca drugotoženca z letvijo čez kolena. Takšen zaključek je sodišče sprejelo na podlagi izvedeniškega mnenja, v katerem je predpisana diagnoza medicine dela z dne 27.6.1995, od tožnika pa je dodatno navedeno odrgnina na desni nadlahti, katero je tožnik pričel zatrjevati naknadno in je na medicini dela ni navajal. V izpodbijani sodbi sodišče protispisno navaja, da naj bi bilo nesporno dejstvo to, kam sta toženca tožnika udarila. Toženca sta zanikala, da bi tožnika udarila, tožnik je trdil obratno, udarca ni videl nihče razen tožnice, ki ima interes za zmago v pravdi. Iz izvidov, ki jih je predložil sam tožnik in izvedeniškega mnenja je razvidno, da tožnik boluje za številnimi boleznimi, med katerimi so tudi degerativno obolenje kolenskih sklepov, degeneracija in okvara notranjih miniskusov obeh kolenskih sklepov in artroza kolenskih sklepov. Po ugotovitvi izvedenca ta obolenja niso v nikakršni vzročni zvezi s spornim dogodkom, čeprav je gotovo, da ta obolenja tožniku povzročajo tudi bolečine. Izpodbijana sodba ni razmejila bolečin povzročenih z domnevnimi udarci z letvijo po kolenih od bolečin, ki jih nedvomno povzročajo starostna degerativna obolenja. Če je sodišče menilo, da je dovolj dokazov za zaključek, da sta toženca udarila tožnika, potem bi moralo ugotoviti stopnjo in trajanje bolečin nastalih zaradi obolenj ter stopnjo in trajanje bolečin povzročenih z domnevnimi udarci. Pri tožnikovi izkazani nagnjenosti h kverulanstvu in pretiravanju z navedbami o posledicah poškodb je povsem mogoče, da je tožnik svoje težave zaradi obolenj pripisal ravnanju tožencev. Izvedenec trajanje telesnih bolečin tožnika ni ocenil kot bistveno daljših od trajanja bolečin tožnice. Tudi poškodbe tožnika niso bile prav nič drugačne narave od poškodb tožnice. Kljub temu je sodišče za telesne bolečine tožniku dosodilo še enkrat večji znesek kot tožnici, tako visokega zneska odškodnine pa ni prepričljivo obrazložilo, da bi bilo iz sodbe mogoče izključiti tiste okoliščine, ki za tožnika opravičuje stoprocentno višjo odškodnine od tiste, ki je bila dosojena tožnici. Izpodbijana sodba tako nima razlogov glede dosojene višine odškodnine. Sodišče je tožnici upoštevaje njeno 30 % soodgovornost dosodilo 3.640,00 SIT materialne škode za uničeno ptičjo kletko, pri čemer se je sodišče zadovoljilo zgolj z navedbami tožnice ne da bi o nastali škodi in njeni višini izvedlo še druge dokaze. Na zaslišanju 1.6.2000 je tožnica povedala, da ni šlo za ptičjo kletko, pač pa za ptičje korito, ki se je polomilo in da ptičja kletka ni nič vredna brez korita. Sodišče je nekritično sledilo takšni utemeljitvi nastanka škode, čeprav ni bilo predloženih nobenih dokazov. Tožnik je predložil tri račune za mazila L. in V., od katerih sta dva datirana z datumom 2.8.1995 in 16.9.2005, kar je en mesec oz. dva in pol meseca po domnevni poškodbi. Splošno znano dejstvo je, da modrice v takšnem času popolnoma izginejo. Verjetno je, da je tožnik mazila potreboval za zdravljenje posledic njegovih obolenj, ne pa za zdravljenje posledic domnevne poškodbe, katerih posledice niso mogle trajati mesec ali dva kar je ugotovil tudi izvedenec medicinske stroke. Zaradi posledic domnevne poškodbe tožnik tudi po mnenju izvedenca zdravil ni potreboval, zato dosojena odškodnina na materialno škodo za nakup zdravil, katerih uporaba ni bila medicinsko indicirana nima pravne podlage v Zakonu o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR). Če sta tožnika s tožbo uspela v obsegu 18,6 % potem je uspeh tožencev v pravdi 81,4 % in sta torej upravičena do povrnitve svojih pravdnih stroškov v obsegu 81,4 %. Ker sodišče tega ni upoštevalo je kršilo pravila pravdnega postopka in je izpodbijana sodba tudi v tem nepravilna.

Tožeča stranka je odgovorila na pritožbo. V odgovoru navaja, da do sedaj v postopku ni nikoli govorila neresnice, kar se lahko ugotovi tudi pri pregledu zapisnikov. Nasprotno pa se lahko ugotovi veliko nasprotujočih si izjav obeh tožencev, na katere tožeča stranka v odgovoru na pritožbo posebej opozarja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo tožene stranke zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbena graja je v pretežni meri usmerjena v izpodbijanje dokazne ocene sodišča prve stopnje in ugotovitve, da se je verbalni prepir med strankama sprevrgel v fizični spopad, v katerem sta toženca tepla tožnika in jima pri tem zadejala poškodbe, ki izhajajo iz zdravniških potrdil. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje kljub nasprotujočim si izvedenim dokazom, dokazno oceno napravilo skrbno, vestno in natančno, kot mu to narekuje določilo 8.čl. ZPP. Prepričljivo je navedlo razloge, zakaj in v katerih delih sprejema izpovedbi tožnikov in v katerih delih izpovedbi tožencev ter iz katerih razlogov njihove izpovedbe v nekaterih delih ne sprejema. Tako je logično obrazložilo, da ugotovljen potek dogodka, izhaja tako iz predloženih zdravniških potrdil, kot tudi iz policijskega zapisnika in dejstva, da med pravdnima strankama obstoje dolgoletni in številni spori. Pritožba pa prav te dokaze in dejstva ter izpovedbe prič N.Ž. in D.Š. analizira zgolj z vidika koristi tožene stranke in jih želi prikazati kot take, ki ne potrjujejo poteka dogodka kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. Vendar je potrebno pri tem poudariti, da je potrebno izvedene dokaze presoditi, ne le vsakega posebej, ampak tudi vse skupaj. Ravno na podlagi take presoje je sodišče prve stopnje ugotovilo potek dogodka in zaključilo, katere poškodbe je prvotoženec zadejal tožnici in katere poškodbe sta prvotoženec in drugotoženec zadejala tožniku. Svoje zaključke je sodišče prve stopnje prepričljivo obrazložilo, pritožbeno sodišče v celoti sprejema razloge, ki jih je navedlo sodišče prve stopnje in se v izogib ponavljanju nanje sklicuje.

Glede na ugotovljeno dejansko stanje - potek dogodka je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo tudi o soodgovornosti tožnice. Ugotovilo je, da je bil povod za nastali prepir ravno pobegli petelin tožnikov ter da je bila prav tožnica tista, ki je prva udarila drugotoženca in s takim ravnanjem bistveno prispevala k temu, da se je verbalni prepir sprevrgel v fizični obračun. Njen prispevek je sodišče prve stopnje ocenilo na 30%, saj je pri tem upoštevalo tudi dejstvo, da je bil odziv tožencev povsem neprimeren in nedopusten. Pritožbeno sodišče se s tako oceno sodišča prve stopnje povsem strinja, upoštevati je namreč potrebno tudi, da drugotoženec poškodb zaradi udarca tožnice ni utrpel. Ni tudi nejasnosti glede utrpelih poškodb, ki jih je sodišče prve stopnje povzelo v sodbi upoštevaje izvedeniško mnenje, in sicer je tožnica utrpela udarnino - obtolčenino obraza desno in desne strani vratu; udarnino na desni podlahti; udarnino ledveno; obtolčenino na sprednji strani leve goleni nad srednjo tretjino goleni, tožnik pa udarnino predela desne spodnje čeljusti, to je nad spodnjim kotom čeljusti izpred ušesa; udarnino - obtolčenino na levem in desnem kolenu, brez notranjih dokumentiranih sklepnih poškodb, brez skeletnih poškodb kolenskih sklepov, udarnino na levem stegnu in udarnino na desni nadlahti.

Tako poškodbe tožnika kot tožnice je sodišče prve stopnje uvrstilo med lahke telesne poškodbe, kar je glede na mnenje izvedenca in obstoječo sodno prakso primerno. Pomisleki tožene stranke zoper uvrstitev zgoraj opisanih poškodb med lahke telesne poškodbe in o tem ali take poškodbe opravičujejo dosojo odškodnine za nepremoženjsko škodo, so neutemeljeni in tudi nimajo podlage ne v izvedeniškem mnenju ne v sodni praksi.

Sodišče prve stopnje je pri odmeri odškodnine upoštevalo merila iz 200. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR (ki se v obravnavanem primeru uporablja na podlagi 1060. člena Obligacijskega zakonika - OZ), ki je podlaga za določitev pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo. Pri odmeri pravične odškodnine mora sodišče upoštevati namen prizadete dobrine in namen odškodnine, pa tudi to, da ne bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in namenom. Pri odmeri odškodnine pa mora upoštevati na eni strani načelo individualizacije in na drugi strani načelo objektivne pogojenosti, torej jo prisoditi glede na razmerje z drugimi manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje in upoštevati druge primerljive zadeve iz sodne prakse.

Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedeniškega mnenja pravilno ugotovilo trajanje in intenzivnost bolečin pri tožnici - tri dni močnejše bolečine, največ deset dni zmerne bolečine in lažja pobolevanja največ štirinajst dni - ter ji na podlagi takih ugotovitev dosodilo 100.000,00 SIT odškodnine iz naslova pretrpljenih telesnih bolečin. Po prepričanja pritožbenega sodišča odškodnina iz obravnavanega naslova v znesku 100.000,00 SIT predstavlja pravično denarno odškodnino za utrpelo škodo, in je usklajena z merili iz 200. člena ZOR in podobnimi primeri iz sodne prakse.

Pri tožniku so močne bolečine trajale vsaj do tri dni, močnejše do osem dni, srednje, zmerne bolečin osem dni in pobolevanja manjše intenzivnosti do enega meseca, dosojena odškodnina v višini 200.000,00 SIT pa tudi v tem primeru predstavlja pravično denarno odškodnino za ugotovljene telesne bolečine in je usklajena z zgoraj navedenimi merili.

Ne držijo pritožbene trditve, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do stopnje in trajanja bolečin, nastalih zaradi udarcev tožencev in da izpodbijana sodba nima razlogov o višini dosojene odškodnine. Že iz povzetka trajanja in intenzivnosti bolečin pri tožnici in tožencu pa izhaja, da je tožnik zaradi utrpelih poškodb trpel bolečine večje intenzivnosti in so le te tudi trajale dlje časa kot pri tožnici, kar utemeljuje tudi višje dosojeno odškodnino.

Prav tako so neutemeljene pritožbene navedbe v zvezi s priznano materialno škodo. Iz poteka obravnavanega dogodka, ki ga glede na zgoraj obrazloženo pritožbeno sodišče popolnoma sprejema, izhaja, da je bila ptičja kletka uničena, zato je sodišče prve stopnje upravičeno priznalo tožnici odškodnino tudi za to škodo. Prav tako priznani znesek v višini 5.200,00 SIT ni pretiran, saj so take običajne cene za ptičje kletke. Tudi tožniku je sodišče upravičeno priznalo - materialno škodo - stroške, ki jih je imel z nakupom mazil za kolena, saj so bila mazila kupljena v obdobju, ko so tudi po mnenju izvedenca še lahko trajale posledice obravnavanih poškodb.

Prav pa ima pritožba v delu, ko se pritožuje proti odločitvi o stroških. Ker tožeča stranka v pravdi ni uspela v celoti, bi moralo sodišče prve stopnje pri odmeri pravdnih stroškov upoštevati tudi stroške, ki jih je imela tožena stranka in jih ustrezno upoštevati glede na uspeh posamezne stranke v postopku. Poleg tega sodišče prve stopnje ugotavlja, da je tožeča stranka s svojim tožbenim zahtevkom uspela le do 18,6 %, kar pa ne drži. Upoštevati je namreč treba, da sta bila v tej pravdi sporna tako temelj kot višina odškodnine in se je oboje obravnavalo ves čas postopka, poleg tega pa je tožeča stranka uveljavljala skupni znesek odškodnine v višini 1.821.222,00 SIT (prip. vloga na list.št. 8 spisa) in ne 1.607.025,00 SIT, kot je navedlo sodišče prve stopnje, uspela pa je v znesku 307.165,00 SIT in ne le v višini 300.000,00 SIT. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je potrebno upoštevati, da je tožeča stranka uspela po temelju 85 %, po višini pa 16,8 %, kar kaže, da je celoten uspeh tožeče stranke v tej pravdi 50,9 %. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da znašajo stroški tožeče stranke 633.736,88 SIT, ta obseg stroškov v pritožbi ni sporen. Na novo pa je pritožbeno sodišče moralo ugotavljati stroške tožene stranke. Tako je na podlagi stroškovnika, Odvetniške tarife in Zakona o sodnih taksah le te odmerilo na 524.996,00 SIT. Tožena stranka mora povrniti tožeči stranki 50,9 % od zneska 633.736,88 SIT, to je 322.572,07 SIT, tožeča stranka pa mora povrniti toženi stranki 49,1 % njenih stroškov, odmerjenih na 524.996,00 SIT, to je znesek 257.773,00 SIT. Po medsebojnem pobotanju sledi, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti 64.799,00 SIT pravdnih stroškov, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje prvostopne sodbe dalje.

Glede na obrazloženo je torej pritožbeno sodišče spremenilo le odločitev o pravdnih stroških (4. točka 358. člena ZPP), v preostalem delu pa je pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožena stranka mora stroške pritožbenega postopka sama kriti (165. člen ZPP in 3. odst. 154. člen ZPP), saj je v pritožbi uspela le z manjšim delom, to je samo glede stroškov postopka.

Ker odgovor na pritožbo po ugotovitvi pritožbenega sodišča ni vseboval navedb, dejstev oz. dokazov, ki bi prispevali k odločitvi o utemeljenosti pritožbe tožene stranke, mora tudi tožeča stranka sama nositi svoje stroške pritožbenega postopka (1. odst. 155. člena ZPP).