Jedro

Uveljavljena bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 2. točke prvega odstavka 371. člena ZKP podana le v primeru, ko bi sodnik moral biti izločen že po zakonu (1. do 5. točka prvega odstavka in 1. do 3. točka drugega odstavka 39. člena ZKP) in ne ko bi to šele utegnil biti po sodni odločbi (6. točka prvega odstavka 39. člena ZKP). Kršitve so v 372. členu ZKP izrecno naštete, po vrsti pa se med seboj pomembno razlikujejo, kar vse mora biti iz pritožbene obrazložitve jasno razvidno. Če ni, pritožbeno sodišče preizkusi kršitve kazenskega zakona le tedaj, ko bi bile ugotovljene v obdolženčevo škodo (2. točka prvega odstavka 383. člena ZKP), vendar nikoli kot posledico zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. To je namreč samostojni izpodbojni razlog in ne vzrok za katerokoli kršitev kazenskega zakona, ki mora biti zaradi razlike v vrsti izpodbojnega predmeta prav tako samostojno preizkušena.

Izrek

I. Pritožba zagovornikov obdolžene Z.Š. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolžena je dolžna plačati sodno takso v višini 144,00 EUR.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obdolženo Z.Š. spoznalo za krivo storitve kaznivega dejanja pranje denarja po petem v zvezi s prvim odstavkom 245. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) ter ji po 57. in 58. členu KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, v kateri ji je določilo kazen štiri mesece zapora, ki ne bo izrečena, če obdolžena v preizkusni dobi enega leta po pravnomočnosti sodbe ne bo storila novega kaznivega dejanja. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obdolžena dolžna vrniti oziroma plačati stroške tega postopka od 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

2. Zoper sodbo so se pritožili obdolženkini zagovorniki zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitev kazenskega zakona ter zaradi zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlagajo, da sodbo spremeni tako, da obdolženo obtožbe oprosti ali da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožniki neposredno uveljavljajo bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 2. in 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Prva kršitev je obrazložena s predlagano izločitvijo sodnice posameznice zaradi nepravilno odrejene prisilne privedbe za obdolženko na glavno obravnavo dne 18. 10. 2018, s prepozno posredovanim izvedenskim mnenjem dne 12. 10. 2018 in z nepravilno vročitvijo napadene sodbe, ko se je obdolžena nahajala na dopustu. Druga kršitev je po pritožnikih podana zato, ker v razlogih sodbe ni jasno, kaj dejansko je bilo mišljeno z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da obdolženki ni moglo uiti, kaj vse je sin v letu 2009 počel in na kakšen način je živel. 5. Kršitev ni. Del prve kršitve, kot jo pritožniki zatrjujejo se nanaša na sojenje s sodbo, ki je bila nato s sklepom Višjega sodišča IV Kp 35945/2012 z dne 19. 3. 2019 razveljavljena, zadeva pa vrnjena v novo sojenje. V tem prisilna privedba zoper obdolženo ni bila odrejena in tudi izvedensko mnenje ji tedaj ni bilo dodatno posredovano. Pomeni, da so tovrstna pritožbena prizadevanja brezpredmetna, če je že bilo prezrto, da je lahko uveljavljena bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 2. točke prvega odstavka 371. člena ZKP podana le v primeru, ko bi sodnik moral biti izločen že po zakonu (1. do 5. točka prvega odstavka in 1. do 3. točka drugega odstavka 39. člena ZKP) in ne ko bi to šele utegnil biti po sodni odločbi (6. točka prvega odstavka 39. člena ZKP). Povezano brezpredmeten je tudi preostali del zatrjevane kršitve, čeprav se nanaša na ponovljeno sojenje, saj pri domnevno nepravilni vročitvi ne gre za katerega od razlogov, zaradi katerih bi sodnica posameznica morala biti izločena. Celo več, ker gre za ravnanje po izdaji sodbe, niti bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP ni mogoče zatrjevati.

6. Razlogi glede tako imenovane potencialne obdolženkine zavesti se nahajajo v 15. točki obrazložitve sodbe, pri čemer je jasno, zakaj ali na podlagi katerih okoliščin je obdolžena morala in mogla vedeti, da je prejeti denar nezakonitega izvora. Gre za konkretizacijo, ki je za nameček še širša od tiste iz pritožbene obrazložitve in ki razumljivo pove, zakaj vse sta bila objektivni in subjektivni kriterij za ugotovitev navedene zavesti pri obdolženki izpolnjena.

7. Pritožniki uveljavljane kršitve ali kršitev kazenskega zakona niso opredelili, temveč so navedli le, da sodišče prve stopnje dejanskega stanja glede odločilnih dejstev sploh ni ugotavljalo in da je v tej posledici tudi kršilo kazenski zakon. Na takšen način kršitev kazenskega zakona ni mogoče uveljavljati. Kršitve so v 372. členu ZKP izrecno naštete, po vrsti pa se med seboj pomembno razlikujejo, kar vse mora biti iz pritožbene obrazložitve jasno razvidno. Če ni, pritožbeno sodišče preizkusi kršitve kazenskega zakona le tedaj, ko bi bile ugotovljene v obdolženčevo škodo (2. točka prvega odstavka 383. člena ZKP), vendar nikoli kot posledico zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. To je namreč samostojni izpodbojni razlog in ne vzrok za katerokoli kršitev kazenskega zakona, ki mora biti zaradi razlike v vrsti izpodbojnega predmeta prav tako samostojno preizkušena.

8. Jedro pritožbene obrazložitve v zvezi z ugotovljenim dejanskim stanjem je v zatrjevanjih, po katerih obdolženi ni bilo dokazano, da je morala in mogla vedeti za nezakoniti izvor 2.357,00 EUR. Obdolžena je skupaj s soprogom vstopila v nakup stanovanja, ki je bil družinski projekt, pri čemer sta sama prispevala glavnino denarnih sredstev, medtem ko je njun sin M.Š. prispeval zgolj preostanek. Obdolžena tudi ni imela vpogleda v sinovo bančno poslovanje, saj je bil ta že tedaj dejansko odrasel, hkrati pa je od nakaznih 9.400,00 EUR, ki jih je od sina prejela 9. 11. 2009 na svoj TRR, v nekaj minutah, skupaj s preostalo kupnino nakazala naprej. Šlo je za tako majhen znesek in še to zgolj v zvezi z delom sredstev, ki so bila obdolženi navedenega dne nakazana. Razen tega je bilo v ponovljenem sojenju dodatno izkazano, da je imel sin v posesti kolo z motorjem že pred letom 2009, v obravnavanem času pa ga je prodal za 1.500,00 EUR, kar vse je bilo listinsko ter z ugotovitvami izvedenke finančne stroke potrjeno. Pomeni, da bi bilo treba ta znesek odšteti od zneska 2.753,00 EUR, ki potem v preostanku s storjenim kaznivim dejanjem ni imel nobene zveze. Glede na to, in glede na darila, štipendije ipd. je obdolžena, ki za sinovo programersko dejavnost ni vedela, utemeljeno domnevala, da ta razpolaga s privarčevanimi sredstvi v približni višini 10.000,00 EUR, medtem ko je imelo nakazovanje denarja z njegovega TRR na obdolženkin TRR premostitveno naravo ob dejstvu, da je bil pretežni del kupnine za stanovanje tako ali tako že poravnan z njenega TRR. Sodišče prve stopnje je tako z nasprotnimi ugotovitvami dejansko prevalilo dokazno breme na obdolženko, pri čemer je napačno izhajalo iz višine protipravne koristi, ki jo je sin pridobil v obravnavanem obdobju in dejstva, da ta zgolj zaradi pravnomočne obsodilne sodbe druge koristi ni mogel pridobiti.

9. Pritožbeno sodišče povzetim zatrjevanjem ne pritrjuje. Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko je v zvezi z nakazanimi 9.400,00 EUR izhajalo iz ugotovitev izvedenke finančne stroke, po katerih obdolženkin sin na bančnih računih sprva ni razpolagal z večjimi vsotami denarja, na kar se je to v letu 2009 opazno spremenilo. Pomembno je tudi, da je bilo od zgornjega zmanjševanca odštetih 6.647,00 EUR kot maksimum zakonitih dohodkov oziroma prihrankov obdolženkinega sina, brez da bi bila upoštevani njegova poraba, ki je presegala stanje na računih pred navedeno spremembo in kupnina za kolo z motorjem (skuter) v višini 1.500,00 EUR, ki je bila predhodno že porabljena za nakup avtomobila. Ker istega zneska iz posameznega pravnega posla ni mogoče vsakokrat različno ali dvakrat porabiti, kupnina za skuter tudi sestavni del navedenega odštevanca ni mogla biti, pa so nasprotna pritožbena prizadevanja po dodatnem zmanjševanju ugotovljene razlike v višini 2.753,00 EUR napačna.

10. Glede obdolženkine potencialne zavesti in s tem povezanega vprašanja, kaj je morala in mogla vedeti, pritožniki v povzeti pritožbeni oceni zanemarjajo navedeno nesorazmerje med dinamiko in višino prilivov na sinovih bančnih računih v letu 2008 v primerjavi z dinamiko in višino prilivov v letu 2009. S prvimi sinovega načina življenja po izvedenkinih ugotovitvah ni bilo mogoče pokriti, drugi so ga že izkustveno omogočali. Da obdolžena takšnega razkoraka ne bi mogla opaziti, niti po presoji pritožbenega sodišča ni verjetno. Glede na ugotovljeno skupno življenje s sinom in glede na nakup stanovanja, ki je bil v pritožbeni obrazložitvi ocenjen kot družinski projekt, obdolženkin neposredni vpogled v sinovo bančno poslovanje ni bil nujni pogoj, da bi bila do višine nakazanega zneska zadržana (sumničava). Še zlasti ob ugotovljeni obdolženkini natančnosti in analitičnosti pri razpolaganju z denarnimi sredstvi ter poklicnemu profilu, ki zatrjevanega prepričanja obdolženke o sorazmerju med višino zneska, ki ji je ga sin nakazal in višino prilivov, ki jih je sin tedaj običajno dobival, dodatno zanikajo. Podobno velja še za premostitveno naravo nakazila in kratkotrajnost same transakcije, ko takšen način premostitve in dejansko istočasno nakazilo na drug račun že zaradi dvojnega plačila provizije banki izkustveno ne delujeta smiselno.

11. Pritožniki se zoper odločbo o kazenski sankciji niso pritožili, pritožbeno sodišče pa jo je glede na uveljavljana izpodbojna razloga kršitve kazenskega zakona ter zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja samo preizkusilo (386. člen ZKP). Pri tem je ugotovilo, da ni drugih ali novih okoliščin zaradi katerih bi bilo treba obdolženki izreči kazensko sankcijo druge vrste ali v pogojni obsodbi določeno kazen še nižje odmeriti in posledično navedeno odločbo spremeniti obdolženki v korist. 12. Po obrazloženem in ker pritožbeno sodišče samo pri omenjenem preizkusu iz 383. člena ZKP ni zasledilo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je o pritožbi zagovornikov obdolžene Z.Š. odločilo tako kot izhaja iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

13. Odločba o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 98. člena in prvem odstavku 95. člena ZKP ter 7. točki prvega odstavka 5. člena ZST-1 in tarifni št. 7111, 71113 in 7122 Taksne tarife. Je posledica neuspešne pritožbe in obdolženkinih premoženjskih razmer kot jih je ugotovilo sodišče prve stopnje.