Jedro

Predlog za izdajo začasne odredbe je tožnica dodala k tožbi, ki je bila vsebinsko že zaključena s tožbenim zahtevkom in podpisom. Gre torej za ločen predlog, ki je glede verjetnosti obstoja terjatve vsebinsko povsem prazen in se niti ne sklicuje na predhodno podane tožbene trditve, na kar sodišče v svojem sklepu pravilno opozarja. Tudi ob manj strogem pristopu, ko bi sodišče verjetnost terjatve presojalo na podlagi tožbenih trditev, čeprav se predlog nanje ne sklicuje, pa tožnica ni izkazala nobene od nadaljnjih predpostavk iz drugega ali tretjega odstavka 270. člena ZIZ.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog tožnice za izdajo začasne odredbe, s katero bi se tožencu naložilo zadržanje polovice dosojenega zneska do pravnomočnosti te pravde in njegovo izplačilo v primeru ugodno izdane sodbe.

2. Zoper sklep vlaga pritožbo tožnica iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP), s predlogom, da ga sodišče spremeni ter predlogu za izdano začasno odredbo ugodi, podredno pa, da ga razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek. Graja razloge sodišča, da ni z verjetnostjo izkazala obstoja terjatve, saj je v tožbi navedla konkretne okoliščine, ki jih ponovno povzema. Dejstvo, da svojega dednega deleža ni odstopila bratu, je izkazano z dovolj visoko stopnjo gotovosti in ima podlago v sodbah Okrožnega sodišča v Kopru P 000/2017 in Okrožnega sodišča v Ljubljani II P 0000/2017. Prav tako je z izpiskom odprtih postavk A., d. d., izkazala nevarnost, da ji bo nastala nenadomestljiva škoda, saj toženec ne pokriva stroškov stanovanja in ni zaposlen.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Za uspeh s predlogom za izdajo začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve mora upnik kumulativno izkazati verjetnost obstoja terjatve (prvi odstavek 270. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju, ZIZ) in vsaj eno od predpostavk iz drugega ali tretjega odstavka 270. člena ZIZ. Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi izpodbijanega sklepa, da tožnica tem pogojem ni zadostila.

5. Predlog za izdajo začasne odredbe je tožnica dodala k tožbi, ki je bila vsebinsko že zaključena s tožbenim zahtevkom in podpisom. Gre torej za ločen predlog, ki je glede verjetnosti obstoja terjatve vsebinsko povsem prazen in se niti ne sklicuje na predhodno podane tožbene trditve, na kar sodišče v svojem sklepu pravilno opozarja. Tudi ob manj strogem pristopu, ko bi sodišče verjetnost terjatve presojalo na podlagi tožbenih trditev, čeprav se predlog nanje ne sklicuje, pa tožnica ni izkazala nobene od nadaljnjih predpostavk iz drugega ali tretjega odstavka 270. člena ZIZ.

6. Za zavarovanje denarne terjatve mora upnik izkazati nevarnost, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Te nevarnosti ni dolžan dokazovati le, če izkaže verjetnost, da bo dolžnik s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo. Tožnica je v predlogu navedla, da je toženec brez zaposlitve, da je vse življenje živel na račun pokojne matere, da denar pridobiva na podlagi nezakonitih poslov, vsaj kar se tiče poslov z zemljo, katerih solastnica je, da živi v njenem stanovanju, ki ga je podedovala po oporoki, in ne plačuje stroškov upravnika. Edini dokaz, ki ga je za svoje trditve priložila, je izpisek odprtih postavk A., d. d., ki prikazuje neplačane obveznosti. Takšne tožničine trditve ne izkazujejo ogroženosti uveljavitve terjatve zaradi toženčevega načrtnega razpolaganja z lastnim premoženjem, saj ne pojasnijo, kakšno je njegovo premoženjsko stanje, ali ga je v zadnjem obdobju zmanjšal, niti da bi ob opustitvi zadržanja polovice izplačila na toženčev račun bila izterjava denarne terjatve (v višini 4.952,69 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi) ogrožena. Še več, iz tožničinih navedb v tožbi, s katerimi utemeljuje verjetnost terjatve, je mogoče razbrati, da je toženec kot dedič po denacionalizacijski upravičenki postal solastnik več nepremičnin, njihov obstoj pa smiselno izhaja tudi iz trditev v predlogu za zavarovanje, kjer tožnica kot vir toženčevih denarnih sredstev omenja nezakonite posle z zemljišči. 7. Zaključek sodišča prve stopnje, da tožnica pogojev za izdajo začasne odredbe za zavarovanje vtoževane terjatve ni izkazala, je glede na navedeno pravilen. Pritožbeno sodišče še dodaja, da je predlog tudi sicer nedoločen, saj iz njega ni razvidno, katero izplačilo denarnega zneska se zadrži (ni konkretizirane pravne podlage izplačila), prav tako ni izvršljiv, ker ne ureja sankcije, če toženec obveznosti ne izpolni. Pritožbeno sodišče je zato neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep na podlagi 2. točke 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ.

8. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 154. in 165. člena ZPP).