Jedro

Oporoka je izjava volje: zapustnik mora hoteti narediti oporoko, njegova volja mora biti usmerjena na nastanek oporoke (animus testandi). Presoja obstoja volje narediti oporoko in s premoženjem oporočno razpolagati, pa je odvisna od okoliščin, ki so obstajale ob zapisu oporoke, vsebine zapisa same oporoke, kot tudi okoliščin, ki so pravnoodločilne in do katerih pride po zapisu oporoke.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena. Vsaka stranka trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in ugotovilo, da je neveljavna oporoka, ki jo je dne 19. maja 1973 pri odvetniku sestavila K. J. Glede stroškov postopka je odločilo, da jih mora tožeči stranki povrniti tožena stranka.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti pravnomočni drugostopni sodbi je vložila tožena stranka pravočasno revizijo in v njej uveljavljala revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Sodišče druge stopnje ni sledilo razlogom sodišča prve stopnje, da predstavlja oporoka z dne 19.5.1973 simuliran pravni posel, ampak je svojo odločitev oprlo na drugo pravno podlago. Po mnenju drugostopnega sodišča naj bi bila oporoka neveljavna zato, ker je oporočiteljica po zapisu oporoke ponovno razpolagala s premoženjem, ki je bilo predmet oporoke. Do razpolaganja naj bi prišlo z darilno pogodbo z dne 20.8.1989, ki pa je po svoji vsebini v resnici izročilna pogodba, v kateri pa so vsebovane tudi določbe o odpovedi dedovanju. Glede na tako vsebino bi morala biti "darilna pogodba" z dne 20.8.1989 overjena po sodniku, vendar pa ni bila. Zato ni veljavna. Neveljavna pa je tudi zato, ker je F. J., ki pogodbe očitno ni bil sposoben podpisati, na pogodbi naredil le ročni znak, ki pa ni overjen na način, kot to določa 2. odst. 72.čl. ZOR. Bistvena kršitev določb postopka pa je podana zato, ker je drugostopno sodišče brez obravnave ugotovilo drugačno dejansko stanje. Svojo odločitev je namreč oprlo na dne 20.8.1989 sklenjeno "darilno pogodbo", ki pa tekom postopka sploh ni bila predmet spora, saj je tožeča stranka uveljavljeni tožbeni zahtevek utemeljevala s tem, da oporoka ni veljavna zato, ker tožena stranka ni izpolnila obveznosti, ki so ji bile naložene z oporoko. Reviziji naj se zato ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavita, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila vročena nasprotni stranki, ki je na revizijo odgovorila, ter tedanjemu Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil (390. čl. zakona o pravdnem postopku - ZPP).

V revizijskem odgovoru je tožeča stranka mnenja, da revizija ni utemeljena. Netočna je revizijska trditev, da tekom postopka ni bilo zatrjevano, da je po zapisu oporoke prišlo do ponovnega razpolaganja s premoženjem. Da je prišlo do dejanske izročitve premoženja in do zapisa darilne pogodbe, je izpovedala tožnica P. M., njeno izpovedbo pa so potrdile tudi v postopku zaslišane priče. Sicer pa tudi pogoj, ki je bil v oporoki določen za njeno veljavnost, ni bil izpolnjen. Revizija naj se zato zavrne kot neutemeljena.

Revizija ni utemeljena.

Ni točna revizijska trditev, da je šele pritožbeno sodišče prvič presojalo vsebino dne 20.8.1989 sklenjene pogodbe, ki so jo pogodbene stranke poimenovale "darilna pogodba". Z "darilno pogodbo" z dne 20.8.1989 (in darilno pogodbo, ki je bila sklenjena v letu 1982) se je namreč ukvarjalo že sodišče prve stopnje, ki je do obeh razpolaganj s premoženjem, ki je bilo tudi predmet oporoke z dne 19.5.1973, zavzelo svoje stališče (2. in 3. odstavek na 3. strani razlogov sodbe). Neutemeljena je zato revizijska trditev, da je podana bistvena kršitev postopka na drugi stopnji zato, ker naj bi pritožbeno sodišče "brez obravnave ugotavljalo drugačno dejansko stanje". V tožbi je tožeča stranka res zatrjevala, da je izpodbijana oporoka neveljavna zato, ker oporočna dedinja ni izpolnila v oporoki določenih obveznosti (dosmrtno preživljanje oporočiteljev), vendar pa je kasneje tekom postopka tudi zatrjevala , da je prišlo do ponovnega razpolaganja s premoženjem, ki je bilo predmet oporoke in je obe darilni pogodbi sodišču tudi predložila, sodišče prve stopnje pa ju je v dokaznem postopku vpogledalo, v razlogih sodbe pa do teh razpolaganj zavzelo stališče. Do razširitve pravne podlage uveljavljenega tožbenega zahtevka je tako prišlo že v prvostopnem postopku in ne šele v postopku pred sodiščem druge stopnje. Če je bila tožena stranka mnenja, da opisana "širitev pravne podlage" v prvostopnem postopku predstavlja prekoračitev s tožbo uveljavljenega tožbenega zahtevka, bi morala to uveljavljati v pritožbi proti prvostopni sodbi, vendar pa tega ni storila. Pritožbeno sodišče, ki je odločitev sodišča prve stopnje, v kateri je že bila vsebovana tudi "razširjena tožbena podlaga" le preizkušalo, tožbenega zahtevka ni moglo prekoračiti. Zaradi prekoračitve tožbenega zahtevka pa je revizija dovoljena le, če je bila ta kršitev storjena šele v postopku pred sodiščem druge stopnje (2. odst. 385.čl. ZPP).

Materialnopravno pravilna pa je tudi odločitev obeh sodišč, da oporoka z dne 19.5.1973 ni veljavna. Oporoka je izjava volje: zapustnik mora hoteti narediti oporoko, njegova volja mora biti usmerjena na nastanek oporoke (animus testandi). Presoja obstoja volje narediti oporoko in s premoženjem oporočno razpolagati, pa je odvisna od okoliščin, ki so obstajale ob zapisu oporoke, vsebine zapisa same oporoke, kot tudi okoliščin, ki so pravnoodločilne in do katerih pride po zapisu oporoke. Iz ugotovitev sodišč prve in druge stopnje, na katere je revizijsko sodišče vezano, pa ni mogoče narediti zaključka, da je pri obeh oporočiteljih dne 19.5.1973 zapisane oporoke obstajal animus testandi, brez katerega do veljavnega oporočnega razpolaganja sploh ne more priti. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje (pa tudi iz same listine z dne 19.5.1973) namreč izhaja, da "oporočitelja" kljub temu, da sta pri sestavi listine z dne 19.5.1973 spoštovala obličnost, kakršna je predpisana za sestavo pismene oporoke pred pričami (64.čl. zakona o dedovanju), nista imela namena s premoženjem oporočno razpolagati, ampak sta imela le namen, začasno, do sprejetja zakona o dedovanju kmetijskih zemljišč, urediti gospodarjenje s svojim premoženjem, s katerim sta, kar je v "oporoki" jasno navedeno, nameravala po sprejetju zakona o dedovanju kmetijskih zemljišč ponovno pogodbeno razpolagati in sicer tako, da bi ga pridobila toženka in njen mož. Ker pa je, kar tudi izhaja iz ugotovitev nižjih sodišč, med "oporočiteljema" in toženko že kmalu po zapisu "oporoke" prišlo do sporov, je toženka obveznosti, ki jih je prevzela z "oporoko" z dne 19.5.1973, prenehala izpolnjevati, stroške, ki jih je imela v času od zapisa "oporoke" pa do prenehanja izpolnjevanja obveznosti, pa sta ji "oporočitelja" povrnila, obenem pa sta s premoženjem, ki je bilo predmet "oporoke" z dne 19.5.1973 , ponovno in v celoti razpolagala. Ob upoštevanju vseh navedenih pravnoodločilnih okoliščin, ki zajemajo čas ob sestavi sporne oporoke in po njenem zapisu, pa ni mogoče narediti zaključka, da sta imela "oporočitelja" resnično voljo narediti oporoko (animus testandi). Ob neobstoju animusa testandi ob zapisu sporne oporoke zaradi česar listine z dne 19.5.1973 ni mogoče šteti za veljavno oporoko, so pravno neodločilna vprašanja, ali je pri kasnejših razpolaganjih prišlo do kršitev določb o obličnosti ali ne. Zato revizijsko sodišče na te revizijske trditve ne odgovarja.

Iz navedenih razlogov v reviziji uveljavljeni revizijski razlogi niso podani. Ker nižji sodišči tekom obravnavanja zadeve tudi nista zagrešili bistvene kršitve iz 10. točke 2. odstavka 354.čl. ZPP, na katero se pazi po uradni dolžnosti (386.čl. ZPP), je revizijo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo (393. čl. ZPP).

Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbah 154., 155. in 166. čl. ZPP. Tožena stranka, ki z revizijo ni uspela, mora stroške revizijskega postopka trpeti sama. Sama pa jih mora trpeti tudi tožeča stranka, ki je na revizijo odgovorila, saj njen revizijski odgovor ni v ničemer pripomogel k rešitvi zadeve. Stroški, ki so nastali zaradi revizijskega odgovora, se zato ne morejo opredeliti kot stroški, ki so bili za pravdo potrebni (155.čl. ZPP).