Jedro

S sodbo Upravnega sodišča RS I U 1082/2019-18 z dne 7. 5. 2020 je bila odpravljena ureditvena odločba, ne pa sklep o dovolitvi upravne izvršbe s posredno prisilitvijo, ki v predmetni zadevi predstavlja veljaven izvršilni naslov, opremljen s potrdilom o izvršljivosti. Na podlagi veljavnega izvršilnega naslova, opremljenega s potrdilom o izvršljivosti, je bil izdan izpodbijani sklep.

Izrek

I.Tožba se zavrne.

II.Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1.Z izpodbijanim sklepom o davčni izvršbi je Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju davčni organ) odločila, da se zoper tožnika opravi davčna izvršba, in sicer za plačilo denarne kazni v znesku 1.000,00 EUR in stroškov izdaje tega sklepa v znesku 10,00 EUR. Obveznost tožnika temelji na sklepu 0611-17/2019-22 z dne 12. 11. 2019, ki ga je izdala Mestna občina Ljubljana in ki je postal izvršljiv 18. 12. 2019 (1. točka izreka). Davčna izvršba se opravi z rubežem denarnih sredstev, ki jih ima tožnik pri banki oziroma hranilnici A., d.d., pri čemer rubež ne zajema prejemkov, ki so po določilu 159. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) izvzeti iz izvršbe, v kolikor gre za prejemke, nakazane za tekoči mesec (2. točka izreka). Banki oziroma hranilnici se naloži, da na dan prejema sklepa o izvršbi zarubi tožnikova denarna sredstva do višine dolgovane denarne obveznosti in prenese oziroma izvršuje prenose zarubljenih denarnih sredstev na prehodni podračun Finančne uprave Republike Slovenije (3. točka izreka). Banki oziroma hranilnici se prepoveduje izplačati zarubljena denarna sredstva tožniku, slednjemu pa razpolagati z zarubljenimi denarnimi sredstvi, dokler ne bo poravnan celoten dolg po sklepu o izvršbi (4. točka izreka). Vse stroške davčne izvršbe plača tožnik (5. točka izreka). Pritožba ne zadrži začete davčne izvršbe (6. točka izreka).

2.Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je Mestna občina Ljubljana (predlagatelj izvršbe) v skladu s 146. členom ZDavP-2 naslovnemu organu kot pristojnemu davčnemu organu poslala predlog za izterjavo denarne terjatve, izkazane z v izreku navedenim izvršilnim naslovom. V skladu z določbo 156. člena ZDavP-2 davčni organ izvaja postopek davčne izvršbe tudi, kadar na podlagi zakonskega pooblastila izterjuje druge denarne nedavčne obveznosti. Ker tožnik ni poravnaval dolgovane obveznosti, je bilo potrebno zoper njega v skladu z določbo 143. člena ZDavP-2 začeti davčno izvršbo. V takih primerih je v skladu s 146. členom ZDavP-2 izvršilni naslov odločba, sklep, plačilni nalog ali druga listina, opremljena s potrdilom o izvršljivosti, ki ga izda organ, pristojen za odmero te obveznosti. V skladu z določbo drugega odstavka 166. člena ZDavP-2 v povezavi s 159. členom ZDavP-2 z davčno izvršbo ni mogoče seči na tožnikova denarna sredstva v kolikor gre za prejemke, nakazane za tekoči mesec. Davčni organ se sklicuje še na 160.a, 159., 93., 168., prvi odstavek 170., prvi odstavek 152. in tretji odstavek 157. člena ZDavP-2.

3.Ministrstvo za finance kot pritožbeni organ je tožnikovo pritožbo zavrnil in zavrnil zahtevo za povračilo stroškov postopka. Iz spisa zadeve je razvidno, da je predlagatelj izvršbe dne 12. 11. 2019 izdal sklep o dovolitvi izvršbe s posredno prisilitvijo (z zagrozitvijo večje denarne kazni) 0611-17/2019-22, s katerim je tožniku v 2. točki izreka naložil plačilo denarne kazni v znesku 1.000,00 EUR v roku 10 dni po vročitvi tega sklepa. Na podlagi prvega odstavka 143. člena ZDavP-2 začne davčni organ zoper dolžnika, ki obveznosti ne plača v predpisanih rokih, davčno izvršbo. Na podlagi drugega odstavka istega člena začne davčni organ davčno izvršbo z izdajo sklepa o davčni izvršbi, katerega izrek mora vsebovati sestavine iz 151. člena ZDavP-2. Izpodbijani sklep o izvršbi vsebuje vse obvezne sestavine v skladu z navedenim členom. V primeru, kadar davčni organ na podlagi zakona izterjuje druge denarne nedavčne obveznosti, je izvršilni naslov odločba, sklep, plačilni nalog ali druga listina, opremljena s potrdilom o izvršljivosti, ki ga izda organ, pristojen za odmero te obveznosti (predlagatelj izvršbe). Potrdilo o izvršljivosti, s katerim je opremljen izvršilni naslov, ki se izvršuje (predmetni sklep), predstavlja potrdilo v smislu 179. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), zato se dejstva, ki so v njem potrjena, štejejo za dokazana (prvi odstavek 169. člena ZUP). Niti določbe ZDavP-2 niti določbe ZUP za primere, kot je konkretna zadeva, davčnemu organu ne dajejo pristojnosti, da bi preverjal, ali je potrditev izvršljivosti pravilna, temveč je to dolžnost tistega organa, ki je izvršilni naslov s potrdilom o njegovi izvršljivosti izdal. Potrdilo o izvršljivosti se lahko izpodbija pri organu, ki je potrdil izvršljivost, torej v posebnem postopku, in ne v postopku davčne izvršbe. Tožnik ne zatrjuje, da bi terjano obveznost poravnal, se pa sklicuje na upravni spor, v katerem je bila odpravljena odločba 061‑1138/2017‑26 z dne 4. 2. 2019 (v nadaljevanju ureditvena odločba) ter zadeva vrnjena v ponovni postopek. Davčni organ je predlagatelja izvršbe pozval, da pošlje izvršilni naslov s klavzulo o izvršljivosti in pravnomočnosti, kar je predlagatelj izvršbe tudi storil. V postopku izvršbe ni mogoče izpodbijati izvršilnega naslova (sedmi odstavek 157. člena ZDavP-2). Tožnik lahko klavzulo o izvršljivosti izpodbija pri predlagatelju izvršbe, ki je izvršljivost potrdil, davčni organ in toženka pa nimata podlage za to, da bi izvršbo ustavila. ZUP v prvem odstavku 300. člena določa, da če je bila na podlagi odločbe opravljena izvršba, odločba pa je bila pozneje odpravljena ali spremenjena, ima zavezanec pravico zahtevati, da se mu vrne, kar mu je bilo vzeto oziroma da se vrne v stanje, ki izhaja iz nove odločbe. Na podlagi drugega odstavka istega člena o zavezančevi zahtevi odloča organ, ki je izdal sklep, s katerim je dovolil izvršbo. Slednje pomeni, da tudi o zahtevi za vračilo pristojen odločiti predlagatelj izvršbe. Ta je namreč izdal sklep, s katerim se je dovolila izvršba, tožnik pa tudi ni zatrjeval, da bi mu bila nova odločba v ponovnem postopku tudi že izdana. Odločitev davčnega organa je pravilna in zakonita. Če se je postopek za zavezanca končal neugodno, gredo stroški v njegovo breme.

4.Tožnik vlaga tožbo zoper izpodbijani sklep iz razlogov zmotne uporabe materialnega prava, bistvene kršitve določb postopka ter nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Iz izreka izpodbijanega sklepa je razvidno, da naj bi njegove obveznosti temeljile na sklepu 0611-17/2019-22 z dne 12. 11. 2019 (izvršilni naslov), ki ga je izdala Mestna občina Ljubljana in je postal izvršljiv dne 18. 12. 2019. Že v upravnem postopku je zatrjeval, da se navedeni sklep nanaša na odstranitev objekta za obveščanje in oglaševanje - tablo (ID ...), ki je bil postavljen na fasadi zgradbe na B. cesti 90 v Ljubljani. Inšpektorat je o odstranitvi tega objekta odločil z odločbo 061-1138/2017-26 z dne 4. 2. 2019 (ureditvena odločba). Ker ni odpravil nepravilnosti, je bil zoper njega uveden izvršilni postopek in izdanih več zaporednih sklepov o dovolitvi upravne izvršbe s posredno prisilitvijo (z zagrozitvijo večje denarne kazni). Dne 7. 11. 2019 je bil ponovno opravljen kontrolni inšpekcijski ogled in ker je bilo ugotovljeno, da še vedno ni odpravil nepravilnosti, je bil izdan sklep o dovolitvi izvršbe in z zagrozitvijo večje denarne kazni 0611-17/2019-19 z dne 12. 11. 2019, ki je v predmetni zadevi tudi izvršilni naslov. Zoper ureditveno odločbo je tekom upravnega postopka sprožil upravni spor, v katerem je Upravno sodišče RS dne 7. 5. 2020 izdalo sodbo I U 1082/2019-18, s katero je ugodilo tožbi in v celoti odpravilo ureditveno odločbo. S tem je odpadla tudi podlaga za davčno izvršbo, saj predlagatelj davčne izvršbe zoper njega ni imel več denarne terjatve. Posledično je pri predlagatelju davčne izvršbe začel s pozivi za ustavitev davčne izvršbe, vendar ta ni umaknil predloga za izvršbo. Tožnik priznava, da v postopku davčne izvršbe ni mogoče izpodbijati samega izvršilnega naslova, vendar pri tem opozarja na specifičnost konkretnega primera. Samega izvršilnega naslova vsebinsko niti ne napada, temveč le trdi, da ta ne obstoji, saj je bil s sodbo Upravnega sodišča RS razveljavljen. Drži, da je bil sklep o izvršbi v času njegove izdaje upravičen, saj je zanj obstajal veljavni pravni naslov, vendar je bil kasneje veljavni pravni naslov, na podlagi katerega je bil izdan sklep o izvršbi, razveljavljen. Glede na navedeno predlaga, naj sodišče izpodbijani sklepodpravi, zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

5.Toženka v odgovoru na tožbo v celoti prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitve izpodbijanega sklepa in odločbe o pritožbi. Sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

6.Tožba ni utemeljena.

7.Po presoji sodišča je izpodbijani sklep pravilen in zakonit. Davčni organ je v njegovi obrazložitvi navedel utemeljene razloge za svojo odločitev, toženka pa je v svoji odločbi dodatno podala izčrpno in argumentirano obrazložitev. Sodišče zato v celoti sledi njuni obrazložitvi (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1) in se v izogib ponavljanju nanju tudi sklicuje.

8.Davčni organ začne davčno izvršbo z izdajo sklepa o izvršbi na podlagi prvega odstavka 143. člena ZDavP-2, če obveznost ni plačana v predpisanem roku. V obravnavanem primeru je izvršilni naslov naveden v izreku izpodbijanega sklepa, vključno z izdajateljem, dnem izdaje in datumom izvršljivosti. Bistveno v zadevi pa je, da tožnik svoje obveznosti po navedenem izvršilnem naslovu do izdaje izpodbijanega sklepa ni izpolnil, kar med strankama ni sporno, saj tožnik temu ne oporeka. Njegovi ugovori so uperjeni v to, da bi naj bil izvršilni naslov, na katerem temelji izpodbijani sklep, naknadno odpravljen, s čimer bi naj odpadla podlaga za izdajo izpodbijanega sklepa.

9.Sodišče se s takšnim razlogovanjem tožnika ne strinja. Tako iz njegovih navedb kot iz obrazložitve toženke namreč izhaja, da je bila s sodbo Upravnega sodišča RS I U 1082/2019-18 z dne 7. 5. 2020 odpravljena ureditvena odločba, ne pa sklep o dovolitvi upravne izvršbe s posredno prisilitvijo z dne 12. 11. 2019, ki v predmetni zadevi predstavlja veljaven izvršilni naslov, opremljen s potrdilom o izvršljivosti. Prvi odstavek 146. člena ZDavP-2 določa, če davčni organ na podlagi zakona izterjuje druge denarne nedavčne obveznosti, je izvršilni naslov odločba, sklep, plačilni nalog ali druga listina, opremljena s potrdilom o izvršljivosti, ki ga izda organ, pristojen za odmero te obveznosti (predlagatelj izvršbe). Na podlagi veljavnega izvršilnega naslova, opremljenega s potrdilom o izvršljivosti, je bil izdan izpodbijani sklep.

10.Toženka v obrazložitvi svoje odločbe pravilno pojasnjuje, da se lahko klavzulo izvršljivosti izpodbija pri predlagatelju izvršbe, ki je izvršljivost potrdil. Davčni organ in toženka pa nimata podlage za to, da bi izvršbo ustavila. V prvem odstavku 300. člena ZUP je določeno, da če je bila na podlagi odločbe opravljena izvršba, odločba pa je bila pozneje odpravljena ali spremenjena, ima tožnik pravico zahtevati, da se mu vrne, kar mu je bilo vzeto oziroma da se vrne v stanje, ki izhaja iz nove odločbe. Na podlagi drugega odstavka istega člena ZUP o takšni zahtevi odloča organ, ki je izdal sklep, s katerim je dovolil izvršbo. To pa pomeni, da je tudi o zahtevi za vračilo pristojen odločiti predlagatelj izvršbe, in ne davčni organ oz. toženka. Predlagatelj izvršbe je namreč izdal sklep o dovolitvi izvršbe s posredno prisilitvijo, s katerim se je dovolila izvršba. Ta sklep v trenutku izdaje izpodbijanega sklepa (še) ni bil odpravljen in je bil veljaven, zaradi česar je izpodbijani sklep izdan na podlagi veljavnega izvršilnega naslova.

11.Nadalje sodišče pojasnjuje, da je obveznost, ki izhaja iz (odpravljene) ureditvene odločbe, drugačna kot obveznost po sklepu o dovolitvi upravne izvršbe s posredno prisilitvijo, ki, kot rečeno, v predmetni zadevi predstavlja veljaven izvršilni naslov. Po slednjem je tožnik namreč dolžan plačati znesek denarne kazni v višini 1.000,00 EUR in nesporno je, da tega ni storil, zaradi česar je bil izdan izpodbijani sklep o davčni izvršbi kot naslednje zakonito dejanje v izvršilnem postopku. Izvršilni postopek pa je od upravnega postopka, iz katerega sicer izhaja, ločen postopek. Kot navaja tudi že sam tožnik, pa v postopku izvršbe ni mogoče izpodbijati izvršilnega naslova (sedmi odstavek 157. člena ZDavP-2). Sodišče, kot rečeno, ugotavlja, da izvršilni naslov (ne s sodbo Upravnega sodišča RS I U 1082/2019-18 z dne 7. 5. 2020 ne kako drugače) ni bil odpravljen; odpravljena je bila zgolj ureditvena odločba. Iz tega sledi, da je davčni organ postopal pravilno in zakonito, s tem ko je izdal izpodbijani sklep, saj je ta temeljil na veljavnem izvršilnem naslovu (obveznost pa ni bila poravnana). Tožnik pa, kot obrazloženo zgoraj, kljub temu ni izgubil možnosti, da dobi vrnjeno, kar mu je bilo izterjano, kar pa ni predmet tega postopka.

12.Ker je izpodbijana odločitev po povedanem pravilna in zakonita, sodišče pa tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

13.Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1, ker dejansko stanje, ki je bilo podlaga za odločitev v zadevi, ni sporno.

14.Izrek o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, v skladu s katerim v primeru, če sodišče tožbo zavrne ali zavrže ali se postopek ustavi, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.