Jedro

Kljub temu, da med postopkom pred sodiščem prve stopnje zaslišane priče (razen I.K.) niso potrdile za zasebnega tožilca žaljivih besed, navedenih v zasebni tožbi, je odločitev prvostopnega sodišča, ki je obdolžencu izreklo oprostilno sodbo, zaradi številnih nepojasnjenih vprašanj, preuranjena.

Izrek

Pritožbi zasebnega tožilca M. Š. se u g o d i in se sodba sodišča prve stopnje r a z v e l j a v i ter zadeva v r n e sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je bil obdolženi J. K. iz razloga po 3. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oproščen obtožbe zaradi kaznivega dejanja razžalitve po I. odstavku 169. člena KZ. Zaradi tega je sodišče prve stopnje zasebnemu tožilcu M.Š. naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka iz 1.-6. točke II. odstavka 92. člena ZKP, potrebne izdatke obdolženca ter potrebne izdatke in nagrado njegovega zagovornika in 40.000,00 SIT povprečnine. S premoženjskopravnim zahtevkom v višini 200.000,000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe dalje pa je bil zasebni tožilec M. Š. napoten na pravdo. Proti takšni odločitvi se je zasebni tožilec pravočasno pritožil po svojem pooblaščencu iz pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter kršitve kazenskega zakona. Pritožbenemu sodišču je predlagal, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da spozna obdolženega za krivega storitve očitanega mu kaznivega dejanja, podrejeno pa, da ob ugoditvi pritožbi izpodbijano sodbo v celoti razveljavi in vrne zadevo prvostopnemu sodišču v novo sojenje. Pritožba je utemeljena. Sodišče druge stopnje soglaša s pritožnikom, da je ostalo dejansko stanje te kazenske zadeve nepopolno ugotovljeno. Kljub temu, da med postopkom pred sodiščem prve stopnje zaslišane priče (razen I.K.) niso potrdile za zasebnega tožilca žaljivih besed, navedenih v zasebni tožbi, je odločitev prvostopnega sodišča, ki je obdolžencu izreklo oprostilno sodbo, preuranjena. Svojo odločitev je sodišče obrazložilo s tem, da ni dvoma, da je na strani I. K. obstajala neka zamera zaradi neljubega dogodka ob poroki, da pa njena izpovedba sodišča ni prepričala o tem, da se je obdolženi o zasebnem tožilcu izrekel žaljivo. Kljub temu, da je I. K. jasno in večkrat povedala, da so se zaradi neuspele šrange na njeni poroki junija leta 1997, kjer je sodeloval tudi obdolženi, izrecno z njegove strani začele grožnje, žaljivke in podtikanja nad celotno njeno družino, prvostopno sodišče ni razčistilo, za kakšne grožnje,žaljivke in podtikanja je šlo, oziroma koga konkretno je obdolženi napadal, žalil in podobno. Ni se ukvarjalo z vprašanjem, kakšno vlogo je imel pri vsem tem zasebni tožilec, ki je sodeloval pri poroki kot priča I.K., hkrati pa je fant njene sestre. Ni torej ugotavljalo, ali so se opisane grožnje in žaljivke ter podtikanja nanašale tudi nanj kot bodočega člana družine K.. K. in zasebni tožilec sta tudi skladno izpovedala, da so se od poroke naprej do prvega naroka o tej kazenski zadevi (od junija 1997 do 24. 4. 1998) ljudje (vključno z obdolžencem) zbirali pred R. trgovino v B. ... in se vedno, ko sta prišla mimo, drli nad njima. K. je še povedala, da je bilo slišati kričanje že v primeru, če so videli samo avto zasebnega tožilca. V zvezi z vsebino pogovora pred trgovino dne 4. 9. 1997 pa je I. K. povedala, da so se pogovarjali o preteklih dogodkih, njeni sestri in zasebnem tožilcu, da pa sta se s P. R. pogovarjali tudi druge stvari. Ta je izpovedala, da so se pogovarjali o poroki in da je K. omenjala obdolženca. Ni sicer vedela, v kakšni zvezi, se je pa spomnila, da je K. rekla, naj mu tisto kar sama pove. Ker sodišča ni zanimalo, o čem konkretno je tekla beseda, oziroma v kakšni zvezi sta bila omenjena zasebni tožilec in obdolženec, ni ugotovilo, kaj je bilo tisto, kar je obdolženca napeljalo k temu, da je po besedah I. K. z jezo posegel v pogovor in izrekel žaljive besede. Nenazadnje pa je ostalo nekaj nerešenih vprašanj tudi v zvezi z rallyem v Z. leta 1997. I. K. se je spomnila, da je bilo s strani organizatorja rečeno, da je M. Š. kriv, da je bil rallyi prijavljen policiji, ker organizator ni imel vseh dovoljenj. Sodišče ni ugotavljalo, kdo je bil organizator, čeprav je to vprašanje lahko ključnega pomena za obravnavano zadevo. Če bi se namreč izkazalo, da je bil organizator obdolženi J. K., bi imel ta v primeru, da je prijavo resnično podal zasebni tožilec M. Š., močan motiv za nestrpnost do njega in za storitev obravnavanega kaznivega dejanja. Iz povedanega je razvidno, da je pri obravnavi te kazenske zadeve ostalo nepojasnjenih precej pomembnih vpašanj. V ponovljenjem postopku bo zato moralo sodišče prve stopnje ponovno zaslišati obdolženca, zasebnega tožilca in vse do sedaj že zaslišane priče, zaslišati tudi pritožbeno predlagano pričo S. S., vse v nakazanih smereh. Prav tako bo moralo pri Policijski postaji v Š. p. J. ugotoviti, ali in kaj je bilo narobe z rallyjem v Z. 1997 in kakšno vlogo sta pri tem imela obdolženec ter zasebni tožilec. Šele na podlagi tako dopolnjenega dokaznega postopka bo namreč mogoče pravilno odločiti o obtožbi.