Jedro

Konformne metode ni mogoče v celoti enačiti z obrestnoobrestnim računom, čeprav sicer uporablja tehniko takega računa, vendar le za obdobje, za katero je določena obrestna mera (običajno je to eno leto in tako je tudi v obravnavanem primeru). Pri tem je še posebej pomembno, da je znesek obresti, izračunih po konformni metodi, ob koncu obdobja, za katero je določena obrestna mera, vedno enak znesku obresti, izračunanih po navadnem (linearnem) načinu. Če pa se konformna metoda uporabi za daljše obdobje, pa takšna njena uporaba dejansko pomeni obrestovanje obresti.

Zato izračun sodišča samo zaradi uporabe konformne metode še ne bi bil nepravilen, če bi bile obresti po tej metodi izračunane le za posamezna letna obdobja in bi se za vsako leto računale od istih glavnic, torej brez letne kapitalizacije obresti. Ker pa je sodišče prve stopnje (tako kot pred tem tožeča stranka) obresti po konformni metodi računalo kontinuirano za celotno obdobje od 15.9.1999 do 11.7.2003 in je pri tem obresti za vsako naslednje leto računalo od glavnic, povečanih za letne obresti, je s tem napačno uporabilo zakonsko določbo, ki prepoveduje, da bi od zapadlih, pa ne plačanih obresti, tekle zamudne obresti (če zakon ne določa drugače) (1. odst. 279. člena Zakona o obligacijskih razmerjih, zdaj 1. odst. 375. člena Obligacijskega zakonika). Dejstvo, da je za izračun uporabilo računalniški program, ki ga uporabljajo vsa slovenska sodišča, je pri tem irelevantno.

Izrek

1. Pritožba zoper 2. odstavek 1. točke izreka sodbe sodišča prve stopnje se zavrže. 2. V ostalem delu se pritožbi ugodi in se sodba sodišča prve v 1. odstavku 1. točke izreka in v 2. točki izreka spre- meni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek v delu, ki se glasi: "Ugotovi se, da obstoji terjatev tožeče stranke zoper toženo stranko v višini 1.508.867,47 SIT".

3. Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki stroške postopka v znesku 46.250,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 11.550,00 SIT od 10.2.2004 do plačila in od zneska 34.700,00 SIT od 9.6.2004 do plačila, v 15 dneh.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da obstoji terjatev tožeče stranke zoper toženo stranko v višini 1.508.867,47 SIT (1. odstavek 1. točke izreka). Višji tožbeni zahtevek glede zneska 1.674,14 SIT je zavrnilo (2. odstavek 1. točke izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožeči stranki povrne pravdne stroške, odmerjene na 36.200,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10.2.2004 do plačila (2. točka izreka).

Zoper takšno sodbo je tožena stranka vložila pravočasno pritožbo zaradi zaradi napačne uporabe materialnega prava in kršitev pravil postopka. Predlagala je, da sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo v celoti razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek oziroma da jo spremeni tako, da zavrne tožbeni zahtevek. Priglasila je pritožbene stroške.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba zoper zavrnilni del sodbe ni dovoljena.

Iz pritožbe, zlasti iz pritožbenega predloga, je razvidno, da se tožena stranka pritožuje tudi zoper zavrnilni del sodbe. Ker pa je glede tega dela zahtevka v pravdi uspela, za pritožbo zoper ta del sodbe nima pravnega interesa. Zato je sodišče druge stopnje pritožbo v tem delu - ker ni tega storilo že sodišče prve stopnje - kot nedovoljeno zavrglo (352. člen Zakona o pravdnem postopku; ZPP).

V ostalem delu je pritožba utemeljena.

Pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje s tem, ko ni upoštevalo, da je dokazno breme glede pravilnosti obračunov obresti na strani tožeče stranke, kršilo pravila postopka, ne drži. Pravila o dokaznem bremenu so namreč del materialnega in ne procesnega prava. Sicer pa se je v obravnavani zadevi vprašanje pravilnosti spornih obračunov tako ali tako pokazalo le v luči pravilne uporabe (materialnega) prava, prava pa strankam ni treba dokazovati, saj ga mora sodišče poznati.

Sporni obračuni zamudnih obresti se nanašajo na obdobje od 15.9.1999 do 11.7.2003. Sodišče prve stopnje je predpise, ki so v tem obdobju urejali vprašanja zamudnih obresti, pravilno povzelo, ni pa teh predpisov pravilno uporabilo, ko je samo izračunalo zamudne obresti za navedeno obdobje. Kot v pritožbi pravilno navaja tožena stranka, je iz obračunov sodišča razvidno, da so obresti izračunane po konformni metodi, čeprav tak način izračunavanja ni več predpisan že 5.8.1995, ko je začel veljati Zakon o predpisani obrestni meri zamudnih obresti in temeljni obrestni meri (ZPOMZO, Ur. list RS, št. 45/95). V zvezi s konformno metodo ni odveč pojasnilo, da je ni mogoče v celoti enačiti z obrestnoobrestnim računom, čeprav sicer uporablja tehniko takega računa, vendar le za obdobje, za katero je določena obrestna mera (običajno je to eno leto in tako je tudi v obravnavanem primeru). Pri tem je še posebej pomembno, da je znesek obresti, izračunih po konformni metodi, ob koncu obdobja, za katero je določena obrestna mera, vedno enak znesku obresti, izračunanih po navadnem (linearnem) načinu. Če pa se konformna metoda uporabi za daljše obdobje, pa takšna njena uporaba dejansko pomeni obrestovanje obresti. (O teh vprašanjih podrobneje Romana Hieng: O konformnih obrestih in anatocizmu, Pravna praksa, št. 22/97).

Zato izračun sodišča samo zaradi uporabe konformne metode še ne bi bil nepravilen, če bi bile obresti po tej metodi izra- čunane le za posamezna letna obdobja in bi se za vsako leto računale od istih glavnic, torej brez letne kapitalizacije obresti. Ker pa je sodišče prve stopnje (tako kot pred tem tožeča stranka) obresti po konformni metodi računalo kontinuirano za celotno obdobje od 15.9.1999 do 11.7.2003 in je pri tem obresti za vsako naslednje leto računalo od glavnic, povečanih za letne obresti, je s tem napačno uporabilo zakonsko določbo, ki prepoveduje, da bi od zapadlih, pa ne plačanih obresti, tekle zamudne obresti (če zakon ne določa drugače) (1. odst. 279. člena Zakona o obligacijskih razmerjih, zdaj 1. odst. 375. člena Obligacijskega zakonika). Dejstvo, da je za izračun uporabilo računalniški program, ki ga uporabljajo vsa slovenska sodišča, je pri tem irelevantno.

Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe zapisalo tudi, da za uporabo temeljne obrestne mere (TOM), kot zakonske oblike valorizacije, ne veljajo pravila o obrestih, torej ne velja tudi prepoved obrestnih obresti. Za takšen zaključek pa ni imelo nobene podlage, saj niti ZPOMZO niti ZPOMZO-A (Ur. list RS, št. 109/01) nista nikjer določala, da za TOM, kot valorizacijski del predpisane obrestne mere zamudnih obresti, ne velja prepoved obrestnega obrestovanja; z uveljavitvijo ZPOMZO-1 (Ur. list RS, št. 56/03) dne 28.6.2003 pa je bil valorizacijski del obrestne mere odpravljen. Sicer pa iz obračunov obresti, ki jih je izdelalo sodišče prve stopnje, niti ni razvidno, kako naj bi nanje vplivala valorizacija, saj vsebujejo le podatke o realnih obrestih.

Iz navedenega izhaja, da je sodišče prve stopnje glede na med strankama nesporno dejansko stanjo zmotno uporabilo materialno pravo, kar hkrati pomeni, da so pravilni tisti obračuni obresti, ki jih je predložila tožena stranka, saj je pri njihovi izdelavi konformno metodo uporabila na korekten način, torej brez letne kapitalizacije obresti. Zato je sodišče druge stopnje na podlagi pooblastila iz 4. točke 358. člena ZPP izpodbijano sodbo v ugodilnem delu spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek tudi v tem delu zavrnilo.

Na podlagi 2. odst. 165. člena ZPP je sodišče druge stopnje odločilo tudi o stroških vsega postopka. Ker je tožena stranka v pravdi v celoti uspela, ji mora tožeča stranka povrniti vse stroške postopka (1. odst. 154. člena ZPP). Stroški tožene stranke za postopek na prvi stopnji znašajo 11.550,00 SIT, pritožbeni stroški pa 34.700,00 SIT. Obsegajo stroške za sodne takse v skladu z Zakonom o sodnih taksah ter stroške za poštnino in kopije listin.