Jedro

Tožena stranka je tožnici na podlagi 3. alineje 1. odstavka 89. člena ZDR-1 odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Tožnica naj bi si spornega dne prisvojila tiskano kopijo elektronske komunikacije med glavnim direktorjem, direktorjem prodaje ter vodjo pravne in kadrovske službe, ki je vsebovala poslovne informacije v povezavi z načrtovano prodajo podjetja, ki so po naravi zaupne in v nobenem primeru niso bile namenjene delavki, še manj pa za splošno distribucijo po družbi, zato je s tem, ko si je sporočilo prisvojila in ga posredovala zaposlenim, huje kršila delovne obveznosti in sicer določbi 37. in 38. člena ZDR-1. Tožnica očitanih kršitev ni storila, zato je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga nezakonita.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v točki IV izreka delno spremeni tako, da se glasi: „IV. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 8 dni obračunati regres za letni dopust za leto 2015 v višini 801,00 EUR bruto ter ji po odvodu akontacije dohodnine izplačati neto znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo do 2. 7. 2015 dalje do plačila, višji zahtevek (do zneska 1.068,00) se zavrne.

II. V preostalem se pritožba tožene stranke in v celoti pritožba tožeče stranke zavrneta in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga z dne 12. 9. 2014 nezakonita (točka I izreka) in tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo 27. 9. 2014, ampak ji je trajalo do 14. 9. 2015. Tožena stranka je dolžna tožnico prijaviti v obvezna zavarovanja za čas od vključno 28. 9. 2014 do vključno 14. 9. 2015 ter ji za mesece od oktobra 2014 do vključno avgusta 2015 obračunati bruto plačo v višini 2.008,58 EUR, za mesec september 2015 pa v višini 1.004,29 EUR, od teh zneskov plačati davek in prispevke ter tožnici izplačati ustrezne neto zneske skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsakega 19. dne v mesecu za znesek iz preteklega meseca do plačila, vse v roku 8 dni; višji zahtevek je zavrnilo (točka II izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožnici v roku 8 dni obračuna denarno povračilo v višini 10.042,90 EUR ter ji po odvodu predpisanih dajatev izplača neto znesek, višji zahtevek je zavrnilo (tč. III izreka), regres za letni dopust za leto 2015 v višini 1.068,00 EUR bruto ter ji po odvodu akontacije dohodnine izplača neto znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2015 dalje do plačila (točka IV izreka) in bonus oziroma nagrado za poslovno uspešnost za leto 2014 v višini 1.236,32 EUR bruto, od tega zneska plača davke in prispevke ter ji izplača ustrezen neto znesek, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 3. 2015 dalje do plačila in nagrado ob koncu leta 2014 v višini 500,00 EUR bruto, od tega zneska plača davek in prispevke ter ji izplača ustrezen neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 19. 12. 2014 dalje do plačila, višji zahtevek pa je zavrnilo (točka V izreka). Odločilo pa je tudi, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka v višini 1.724,76 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka do plačila (točka VI izreka).

2. Zoper sodbo se pravočasno iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP pritožujeta obe stranki.

3. Tožeča stranka se pritožuje zoper zavrnilni del točke II izreka sodbe, s katerim je bil zavrnjen tožničin zahtevek za reintegracijo in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da delovno razmerje tožnici pri toženi stranki ni prenehalo 27. 9. 2014 in ji še vedno traja, toženi stranki pa naloži, da je dolžna tožnico prijaviti v obvezna zavarovanja tudi za čas od vključno 15. 9. 2014 (verjetno 15. 9. 2015) dalje, ter ji prizna in izpolni vse pravice iz delovnega razmerja tudi za čas od vključno 15. 9. 2014 (verjetno 15. 9. 2015) dalje, za ves čas trajanja delovnega razmerja ter ustrezno spremeni tudi sklep o stroških postopka.

Navaja, da je sodišče prve stopnje svoj zaključek, da nadaljevanje delovnega razmerja ni mogoče oprlo na to, da si ni mogoče predstavljati, da bi nadrejena delavka A.A., ki je na sestanku dne 3. 2. 2014 tožečo stranko pozvala, da pojasni nastalo neobičajno komunikacijo med njima, ki je potekala po navedbah le po elektronski pošti, to storila iz škodljivih namenov, da tožnico očitno moti govorjenje ob kavici kar tako, razpravljanje o modi, urejanje nohtov in podobno ter da so besede o podtikanjih in lažeh, tudi če bi bile izrečene le na splošno in ne bi bile naperjene na koga osebno, lahko ob katerikoli situaciji in za vsakogar boleče. Vse te okoliščine so vezane na dogodek dne 3. 2. 2014 in ne dajejo zadostne dejanske podlage za razvezo pogodbe o zaposlitvi po 118. členu ZDR-1, zaradi česar je materialno pravo v tem delu napačno uporabljeno. Takšen zaključek je v dejanskem smislu zmoten, v procesnem smislu pa predstavlja kršitev določb postopka, saj sodba v tem delu nima obrazložitve oziroma so razlogi sodbe v nasprotju z ugotovljenimi dejstvi, ki ne ponujajo podlage za takšen zaključek.

Sodišče prve stopnje je tudi zmotno ugotovilo, da obstaja obojestranski interes za prenehanje delovnega razmerja, saj tožnica nikdar ni izrazila interesa za prenehanje delovnega razmerja pri toženi stranki. Zgolj interes tožene stranke, ob nasprotovanju tožnice kot druge pogodbene stranke, za odločitev sodišča po 118. členu ZDR-1 ni dovolj. Delodajalec je na ta način tisti, ki uveljavi svoj interes, cena za to pa je za delodajalca izjemno nizka - v obravnavanem primeru v višini 5 bruto plač delavca. Narobe in v nasprotju z načelom pravičnosti je, če sodišče podpira takšno prakso.

Nadalje je zmotna ugotovitev izpodbijane sodbe o obstoju nezaupanja tako tožeče stranke kot tožene stranke v delo drugega. Izpodbijana sodba nima razlogov v smeri nezaupanja bodisi ene pravdne stranke v drugo. Vsebina dela, ki ga je za toženo stranko opravljala tožnica, pa ni bila niti zatrjevana kot razlog, s katerim bi tožena stranka utemeljevala razloge za prenehanje delovnega razmerja tožnice. Prav tako tožnica nikdar ni zatrjevala nezaupanja v delo tožene stranke kot take, saj je izražala le nestrinjanje z načinom dela A.A., česar pa zagotovo ni mogoče enačiti z nezaupanjem v delo tožene stranke. Sodišče bi moralo ugotoviti, ali je slab odnos med tožnico in A.A. v resnici posledica tožničinih ravnanj in bi se v zvezi s tem moralo opredeliti vsaj do listine - pismo B.B., ki ga je sicer sprejelo v dokazni sklep, se pa do njega ni na noben način opredelilo. Zaslišati bi moralo priči C.C. in D.D., katerih zaslišanje je tožnica sicer predlagala, prvostopenjsko sodišče pa teh dokaznih predlogov ni niti zavrnilo oziroma v izpodbijani sodbi zavrnitve dokaznih predlogov ni utemeljilo. Vpogledati bi moralo tudi dokazno listino priporočilno pismo (Recommendation letter z dne 5. 9. 2013), s katerim je tedanji nadrejeni tožnice g. E.E., v imenu tožene stranke pohvalil tožničino delo in se ji zanj zahvalil. Pri tem pa je bistveno, da od dogodka dne 3. 2. 2014 oz. 4. 2. 2014 dalje med tožnico in A.A. ali katerimkoli sodelavcem tožnice ni bilo več nikakršnih nesoglasij ali konfliktov. V kolikor so bili odnosi med strankama po 3. 2. oziroma 4. 2. 2014 v resnici tako napeti in zaupanje tako omajano, da delovnega razmerja ni bilo mogoče več nadaljevati, bi moralo prvostopenjsko sodišče vsaj obrazložiti, kako je prišlo do tega, da je delovno razmerje tožnice pri toženi stranki teh sedem mesecev trajalo in se v vsem svojem obsegu izvajalo brez kakršnihkoli konfliktov ali nesoglasij. Priglaša stroške postopka.

4. Tožena stranka se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe in predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne poredno pa, da pritožbi ugodi, sodbo v izpodbijanem delu razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Navaja, da je sodišče prve stopnje napačno zaključilo, da nobena izpoved ne dokazuje, da je bila tožnica tista, ki je kopirala elektronsko sporočilo z dne 1. 9. 2014 in tudi ne, da je bila tožnica tista, ki je to sporočilo razdelila med sodelavce. Priča F.F. je v pisni izjavi in nato tudi kot priča izpovedala, da je tožnica dne 3. 9. 2014 pristopila k njeni mizi ter da sta nato s tožnico skupaj prebrali vsebino spornega elektronskega sporočila z dne 1. 9. 2014. Priča je še izpovedala, da je nato tožnica rekla, da gre sporno elektronsko sporočilo fotokopirati. Po teh besedah je tožnica dejansko odšla od mize in se čez nekaj časa vrnila nazaj, pri čemer je priči vrnila en izvod spornega elektronskega sporočila, v roki pa je hkrati obdržala več listov papirja. Priča je ob tem tožnici še posebej dejala, da naj spornega elektronskega sporočila ne nosi iz oddelka. Dejstvo je, da nihče tožnice ni videl, da bi fotokopirala sporno elektronsko sporočilo, vendar to še ne pomeni, da tega ni storila. Iz pričanja in izjave priče F.F. nesporno izhaja, da je tožnica pri njej prejela sporno elektronsko sporočilo z namenom, da si ga fotokopira in da se je kasneje vrnila z večjim številom listin v svoji roki ter da je takrat priči vrnila en izvod spornega elektronskega sporočila. Tožnica tekom postopka ni znala pojasniti, zakaj je priči dejala, da bo šla fotokopirati sporno elektronsko sporočilo, niti ni znala pojasniti, zakaj je imela takrat, ko se je vrnila k mizi priče, v roki večje število listin. Tožnica tudi ni pojasnila, zakaj na pripombo priče, da naj ne nese spornega elektronskega sporočila z oddelka, ni odreagirala v smeri, da sporočila ni fotokopirala ali da ga sploh ima. Sodišče je zmotno ugotovilo dejstva glede fotokopiranja spornega elektronskega sporočila z dne 1. 9. 2014 tudi iz razloga, ker je odločilna dejstva napačno ugotovilo. Sporno elektronsko sporočilo je bilo natisnjeno pozno popoldan dne 2. 9. 2014, naslednje jutro dne 3. 9. 2014 pa ga je našla F.F.. Tožnica je po tem, ko ji je F.F. izročila najdeno sporno elektronsko sporočilo, fotokopirala več izvodov tega sporočila ter ga med drugim izročila tudi G.G.. Ta je podala pisno izjavo, ki jo je na sodišču preklicala. S spremenjeno izjavo na sodišču je priča poskušala nase prevzeti krivdo glede posredovanja spornega elektronskega sporočila, da bo s tem razbremenila svojo prijateljico (tožnico). V zvezi s spremenjeno izjavo priče G.G. sodišče ni presojalo pričanja priče H.H., ki je negirala, da izjava G.G. ne bi predstavljala njene dejanske izjave oziroma tistega kar je povedala o dogodku z dne 3. 9. 2015. Zmotna je ugotovitev sodišča, da sporno elektronsko sporočilo ni bilo označeno z oznako poslovne skrivnosti, kar posledično zanj pomeni, da ni veljala prepoved razmnoževanja in seznanjanja z njegovo vsebino tretjih oseb in tudi ugotovitev, da ni veljala prepoved razmnoževanja in seznanja z vsebino spornega elektronskega sporočila tretjih oseb, ker toženka nima posebnega notranjega akta glede označbe poslovne skrivnosti ter glede ravnanja z elektronskimi sporočili, ki jih najde tretja oseba in niso nanjo naslovljene. Nesporno je, da elektronsko sporočilo ni bilo naslovljeno na tožnico, niti ni bilo namenjeno temu, da se tožnica seznani z njegovo vsebino. Prav tako je nesporno, da je vsebovalo zaupne podatke o potencialni kadrovski sestavi pri toženki v primeru prodaje potencialnemu kupcu. Kljub temu se je tožnica seznanila z vsebino tega elektronskega sporočila, saj sama priznava, da ga je prebrala. Nesporno je tudi, da je tožnica vsebino spornega elektronskega sporočila komentirala oz. o njem razglabljala najmanj z dvema osebama, in sicer F.F. in G.G. in da o tem, da je prejela in se seznanila z vsebino spornega elektronskega sporočila, ni seznanila oseb, katerim je bilo elektronsko sporočilo namenjeno oz. ni seznanila osebe, ki je spisala to elektronsko sporočilo, kljub temu da bi to lahko storila.

Sodišče pri presojanju zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni vezano na pravno podlago, ki se navaja v sami obrazložitvi odpovedi, temveč je zgolj vezano na opis dejanskega stanja kršitve. Kršitev tajnosti pisanj in neobveščanja delodajalca je namreč predpogoj za očitano kršitev fotokopiranja in posredovanja spornega elektronskega sporočila. Toženec je že v odgovoru na tožbo navajal kršitev 36. člena ZDR-1 in tretjega odstavka 7. člena Pogodbe o zaposlitvi, sodišče pa se do tega ni opredelilo. Po pritožbenih navedbah ugotovljena dejstva še vedno vodijo do zaključka, da je tožnica kršila svoje pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, in sicer s tem, da se je seznanila z vsebino spornega elektronskega sporočila, ki ni bilo naslovljeno na njo, se o vsebini pogovarjala s tretjimi osebami in o najdbi spornega sporočila ni obvestila naslovnike ali pošiljatelja, kljub temu da se je zavedala, da je vsebina sporočila tajna in da je njegovo razkritje lahko toženki povzročilo veliko materialno škodo. Dejstvo ali je bilo elektronsko sporočilo označeno z oznako poslovna skrivnost ali ne, je nepomembno v zvezi z očitkom tožnici, da je kršila svoje pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja. ZDR-1 namreč v 2. odstavku 38. člena izrecno določa, da se za poslovno skrivnost štejejo tudi podatki, za katere je očitno, da bi nastala občutna škoda, če bi zanje izvedela nepooblaščena oseba. Delavec je odgovoren za kršitev, če je vedel ali bi moral vedeti za tak značaj podatkov. Priči H.H. in A.A. sta pojasnili, da bi razkritje vsebine spornega elektronskega sporočila lahko toženi stranki povzročilo veliko materialno škodo. V obravnavani zadevi je bil na srečo le moten delovni proces za dva tedna. Ker so že po osnovi kadrovske informacije zaupne narave, ni moč slediti tožnici, da ni vedela o zaupnosti spornega sporočila glede na njen položaj in izobrazbo. Ker je bila tožnica sindikalna zaupnica ter kot takšna posebej izobražena na temo delovnih pravic in obveznosti, ji zato ni moglo ostati nepoznano, da gre za kadrovske informacije zaupne narave.

Zmotno je ravnanje sodišča, ki se sploh ni opredelilo do izpovedi I.I., zato je zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje ter kršilo določila pravdnega postopka. Njena izpoved je pomembna, ker je na laž postavila navedbe tožnice o diskriminatornem ravnanju toženke. V kolikor bi se sodišče opredelilo do izpovedi te priče, bi v drugačni luči presojalo navedbe tožnice in posredno izpoved priče G.G., ki ji je sicer sodišče popolnoma nekritično in zmotno sledilo.

Pritožba se strinja z ugotovitvijo naslovnega sodišča, da je tožnica dne 3. 2. 2014, dne 5. 11. 2013 in 10. 2. 2014 kršila svoje pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja in te kršitve kažejo na to, da je delavka, ki ni vredna zaupanja. Vse to pa posledično vodi v zaključek, da nadaljevanje delovnega razmerja med pravdnima strankama ni več mogoče. Pritožba se strinja z zaključkom sodišča, da se pogodba o zaposlitvi med pravdnima strankama sodno razveže, saj med njima sodelovanje ni več mogoče. Ne strinja pa se z višino dosojenega denarnega povračila v skladu s 118. členom ZDR-1. Sodišče se namreč pri določitvi višine ni opredelilo do navedb toženke, da je tožnica 43 prijav podala izključno za delovna mesta, ki so presegala njeno izobrazbo oz. znanje. Tožnica je namreč te prijave podala izključno iz razloga, da je ustvarila občutek, da se je trudila dobiti službo, pa ji to ni uspelo. V resnici pa je tožnica zgolj gradila na tem, da bi si zvišala denarno povračilo. Po mnenju pritožbe bi bilo v konkretni situaciji primerno denarno povračilo v višini ene povprečne mesečne plače tožnice pred podajo nezakonite odpovedi in ne v višini petih plač. V kolikor bi tožnica prejela redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, bi bila za svojih sedem let dela pri toženki upravičena zgolj do 1,4 povprečne plače in ne do petih, kot je prisodilo sodišče v konkretni zadevi za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi.

Tožnica v nobenem primeru ni upravičena do nagrade za poslovno uspešnost za leto 2014 v višini 1.236,32 EUR bruto ter do nagrade v višini 500,00 EUR bruto, saj ji je bilo v letu 2014 izrečeno opozorilo pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi (zakonitost ugotovljena v izpodbijani sodbi), kar posledično pomeni, da ni upravičena do navedenih nagrad. H.H. je kot priča namreč izpovedala, da je predpogoj za izplačilo teh dveh oblik plačil za delo dejstvo, da delavec v tem letu ni bil sankcioniran glede kršitve pogodbenih in drugih obveznosti. V kolikor bi se sodišče opredelilo do teh navedb toženke, ki jih je s tem v zvezi podala na zadnjem naroku za glavno obravnavo, in bi preverilo pravno podlago za izplačilo teh dveh nagrad, bi v tem delu zavrnilo tožbeni zahtevek.

Tožnica tudi ni upravičena do polnega regresa za leto 2015, saj ji je delovno razmerje pri toženki v vsakem primeru prenehalo najkasneje dne 14. 9. 2015. Tako je kvečjemu upravičena zgolj do 9/12 letnega polnega regresa, kar znese 801,00 EUR bruto in ne 1.068,00 EUR kot je zmotno razsodilo sodišče. Pritožba se glede dosojenega nadomestila za čas od izteka odpovednega roka do dne 14. 9. 2015 ne strinja, da je tožnica do njega opravičena po temelju, ker je odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita.

5. Stranki sta na pritožbene navedbe nasprotne stranke odgovorili. Navajata da sta pritožbi nasprotnih strank neutemeljeni in predlagata, da ju pritožbeno sodišče zavrne kot neutemeljeni.

6. Pritožba tožene stranke je delno utemeljena pritožba tožeče stranke je neutemeljena.

7. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP, po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, ki izhajajo iz navedene določbe in na pravilno uporabo materialnega prava. Po izvedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, preizkus glede ostalih bistvenih kršitev pa ni mogoč, ker stranki v pritožbah ta pritožbeni razlog le pavšalno uveljavljata. Pritožbeni preizkus je pokazal, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje glede odločilnih dejstev, sprejeta odločitev pa je tudi materialno pravno pravilna, razen v delu, ki se nanaša na dosojeni znesek regresa za letni dopust za leto 2015, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju.

8. Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednja odločilna dejstva: - Opozorilo z dne 10. 2. 2014 tožnici o možnosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi v primeru ponovne kršitve je bilo utemeljeno, saj je tožnica s tem, ko je na sestanku dne 3. 2. 2014 vodjo A.A. obdolžila, da ji prikriva podatke, da je lažnivka, da se je sestanek nato nadaljeval v neprimernem tonu in ga je tožnica zapustila brez razloga, kršila določbo Pravilnika o postopkih v primeru kršitve pogodbenih obveznosti iz delovnega razmerja, kjer je v II poglavju kot kršitev delovnih obveznosti določen tudi nepravilen, neposloven ali nekulturen odnos do nadrejenih oseb, s tem pa je tudi kršila 7. člen svoje pogodbe o zaposlitvi, kjer je določeno, da se mora vzdržati vseh ravnanj, ki glede na naravo dela, ki ga opravlja, lahko škodujejo ali bi lahko škodovala delodajalčevim interesom.

- Redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 12. 9. 2014 je nezakonita, saj tožena stranka v postopku ni dokazala, da si je tožnica prisvojila tiskano kopijo elektronske komunikacije med glavnim direktorjem, direktorjem prodaje in vodjo pravne in kadrovske službe in ga posredovala drugim zaposlenim pri toženi stranki in s tem huje kršila obveznosti iz delovnega razmerja in sicer 37. člen Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013), po katerem se je delavec dolžan vzdržati vseh ravnanj, ki glede na naravo dela, ki ga opravlja pri delodajalcu, materialno ali moralno škodujejo ali bi lahko škodovala poslovnim interesom delodajalca in 38. člen istega zakona, po katerem delavec ne sme izkoriščati za svojo osebno uporabo ali izdati tretjemu delodajalčevih poslovnih skrivnosti, ki jih kot take določi delodajalec in ki so bile delavcu zaupane ali s katerimi je bil seznanjen na drug način, pri tem pa se za poslovno skrivnost štejejo tudi podatki, za katere je očitno, da bi nastala občutna škoda, če bi zanje izvedela nepooblaščena oseba, delavec pa je za kršitev odgovoren, če je vedel ali bi moral vedeti za tak značaj podatkov.

- Nadaljevanje delovnega razmerja med strankama ni možno, zaradi napetih odnosov in nezaupanja med strankama.

- Zaradi sodne razveze pogodbe o zaposlitvi s 14. 9. 2015 je tožnica upravičena do denarnega povračila v višini njenih petih bruto plač skladno z določbama 1. in 2. odstavka 118. člena ZDR-1. - Glede na trajanje delovnega razmerja do vključno 14. 9. 2015 pa je tožnica upravičena tudi do regresa za letni dopust za leto 2015 z zakonskimi zamudnimi obrestmi, nagrade za poslovno uspešnost za leto 2014 z zakonskimi zamudnimi obrestmi in nagrade ob koncu leta 2014 z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

9. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje odločitev o nezakonitosti redne odpovedi iz krivdnega razloga, odločitev o sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi in denarnem povračilu po 2. odstavku 118. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013) ter obračunu in izplačilu plač za obdobje od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do sodne razveze pogodbe o zaposlitvi, bonusa oziroma nagrade za poslovno uspešnost za leto 2014 in nagrado ob koncu leta 2014 obširno, skrbno, nazorno in prepričljivo obrazložilo, zato pritožbeno sodišče soglaša z razlogi sodišča prve stopnje, v zvezi s pritožbenimi navedbami s tem v zvezi, ki so odločilnega pomena, pa skladno s 1. odstavkom 360. člena ZPP še dodaja:

10. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje v točki 10 obrazložitve, je tožena stranka tožnici dne 12. 9. 2014 na podlagi 3. alineje 1. odstavka 89. člena ZDR-1 odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Tožnica naj bi si dne 3. 9. 2014 prisvojila tiskano kopijo elektronske komunikacije med glavnim direktorjem, direktorjem prodaje ter vodjo pravne in kadrovske službe, ki je vsebovala poslovne informacije v povezavi z načrtovano prodajo podjetja, ki so po naravi zaupne in v nobenem primeru niso bile namenjene delavki, še manj pa za splošno distribucijo po družbi, zato je s tem, ko si je sporočilo prisvojila in ga posredovala zaposlenim, huje kršila delovne obveznosti in sicer določbi 37. in 38. člena ZDR-1 (A6).

11. Na podlagi izpovedi prič je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožnice nobena priča ni videla, da bi sporno sporočilo fotokopirala in tudi ne, da ga je razdelila med sodelavce. Iz izpovedi priče F.F. izhaja le, da ji je dejala, da gre sporočilo fotokopirat, ne pa tudi, da ga je dejansko fotokopirala. Prav tako je pravilna ugotovitev, da sporočilo ni bilo označeno kot zaupno in da se je nahajalo na tiskalniku, ki ga je običajno uporabljalo 15 do 20 delavcev tožene stranke in da dejstvo, da F.F. ni izpovedala, da je tožnica sporočilo vrnila na tiskalnik, ne pomeni, da si ga je tožnica prilastila.

12. Tožena stranka v postopku ni dokazala, da je imela varovanje podatkov o poslovanju družbe urejene v internih aktih, iz izpovedi priče F.F. pa izhaja, da do spornega dogodka pri toženi tudi ni bilo navodil, kako ravnati z dokumenti, ki se jih najde na tak način, kot se je našlo v obravnavani zadevi to sporočilo. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se je tožnica o vsebini sporočila pogovarjala z F.F., ki je listino na skupnem tiskalniku našla in se z vsebino seznanila skupaj s tožnico, ko sta listino prebrali. Ni pa sodišče prve stopnje moglo z gotovostjo ugotoviti ali je tožnica z listino seznanila tudi G.G., saj je ta svojo pisno izjavo, da jo je z listino seznanila tožnica, na naroku za glavno obravnavo preklicala, kar izhaja iz točke 12 obrazložitve sodbe. Zato je sodišče prve stopnje v točki 19 obrazložitve pravilno ugotovilo, da tožnica ni storila očitane kršitve po 38. členu ZDR-1. 13. Prav tako je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje v točki 20 obrazložitve, da tožnica prav tako ni storila kršitve po 37. členu ZDR-1, ki ji je bila prav tako očitana v redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z razlogi, ki jih je v zvezi s tem navedlo sodišče prve stopnje in jih ne ponavlja.

14. V zvezi s pritožbenimi navedbami tožene stranke, da sodišče pri presojanju zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni vezano na pravno podlago, ki se navaja v obrazložitvi odpovedi pogodbe o zaposlitvi, pritožbeno sodišče poudarja, da je sodišče vezano na dejansko stanje, ki ga je v odpovedi kot kršitev navedla tožena stranka. Tožena stranka je v redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga tožnici očitala, da si je dne 3. 9. 2014 prisvojila tiskano kopijo elektronske dokumentacije med glavnim direktorjem, direktorjem prodaje ter vodjo pravne in kadrovske službe, ki je vsebovala poslovne informacije v povezavi z načrtovano prodajo podjetja, ki so po naravi zaupne, in ga posredovala drugim zaposlenim tožene stranke. Iz tega opisa ne izhaja, da je tožnica opustila obveznosti obveščanja (2. odstavek 36. člena ZDR-1). 3. odstavek 7. člena pogodbe o zaposlitvi pa je po vsebini enak določbi 37. člena ZDR-1. Zato je tudi pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje do teh navedb tožene stranke ni opredelilo neutemeljen.

15. Sodišče prve stopnje je pravilno, na podlagi trditev tožene stranke in izpovedi obeh strank, ugotovilo okoliščine, zaradi katerih nadaljevanje delovnega razmerja med njima ni mogoče. Iz navedb tožene stranke izhaja, da glede na tožničine kršitve delovnih in pogodbenih obveznosti, glede na to, da ima tožnica podcenjevalni odnos do sodelavcev, predvsem do njene nadrejene A.A., in suma, da je tožnica vplivala na pričanje G.G., zato tožena stranka zaključuje, da nadaljevanje delovnega razmerja med njo in tožnico v nobenem primeru ni mogoče. Da nadaljevanje ni mogoče je sodišče ugotovilo tudi na podlagi izpovedi zakonite zastopnice H.H., iz katere izhaja tudi, da je bila poleg drugih zaposlenih priča žaljivemu odnosu tožnice do svoje predpostavljene in da je po odhodu tožnice oddelek, ki ga je v času podane izpovedi še vedno vodila A.A., končno umirjen, saj vsi zaposleni v tem oddelku lahko delajo umirjeno, kar je izvedela v razgovoru z njimi. Na podlagi tožničine izpovedi pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so jo motili razgovori na kavici, čeprav so bili ti morda s strani nadrejene dobronamerni, da bi se napeti odnosi med njima izboljšali. Tudi pritožbeno sodišče ugotavlja, da so bili odnosi med tožnico in njeno nadrejeno napeti predvsem zaradi tožničinega slabega odnosa do nje kot sodelavke. Vse okoliščine, ki jih je upoštevalo sodišče prve stopnje, se ne nanašajo le na dogodek dne 3. 2. 2014, saj iz izpovedi zakonite zastopnice tožene stranke, ki je bila pred tem od leta 2013 do 2014 vodja kadrovske in pravne službe, izhaja, da je tožnica že takrat izražala nezadovoljstvo s predpostavljeno. Tudi iz tožničine izpovedi z dne 15. 6. 2015 izhaja njeno nezadovoljstvo s predpostavljeno. Prav tako je sodišče prve stopnje tudi pravilno ocenilo, da tožničine besede o podtikanjih in lažeh, čeprav naj se ne bi nanašale na A.A., niso primerne in kažejo na tožničin odnos do tožene stranke. V okviru odločanja o tem, ali je nadaljevanje delovnega razmerja možno, se presojajo okoliščine ter interes delavca in delodajalca. Okoliščine, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, dajejo zadostno dejansko podlago za razvezo pogodbe o zaposlitvi po 118. členu ZDR-1 in so pritožbene navedbe s tem v zvezi neutemeljene. Ob tem pritožbeno sodišče še ugotavlja, da tožena stranka tožnici ni očitala slabega dela, ampak slab odnos do sodelavcev, zato zaslišanje drugih predlaganih prič ni bilo potrebno, prav tako pa se sodišču prve stopnje ni bilo potrebno posebej opredeljevati do priporočilnega pisma E.E. z dne 5. 9. 2013 in tudi ne do pisma B.B..

16. Pravilna je tudi višini denarnega povračila, ki ga je sodišče prve stopnje tožnici dosodilo v višini njenih petih bruto plač, pri čemer je upoštevalo določbo 2. odstavka 118. člena ZDR-1. Glede na to, da je bila tožnica pri toženi stranki zaposlena sedem let, da je bila skoraj leto dni brezposelna, da ima od 15. 9. 2015 sklenjeno delovno razmerje za določen čas, da se k toženi stranki ne bo vrnila in da je bilo v postopku ugotovljeno, da očitane kršitve z dne 3. 9. 2014 ni storila, je, tudi po stališču pritožbenega sodišča višina denarnega nadomestila primerna.

17. V zvezi z odločitvijo sodišča prve stopnje, s katero je bilo tožničinemu tožbenemu zahtevku za izplačilo regresa za letni dopust za leto 2015 v celoti ugodeno, pa je pritožbeno sodišče ugotovilo, da sodišče prve stopnje pri odločitvi ni upoštevalo določbe 4. odstavka 131. člena ZDR-1, po katerem ima delavec pravico do sorazmernega dela regresa, če ima pravico do izrabe le sorazmernega dela letnega dopusta. Ker je bila tožnici pogodba o zaposlitvi razvezana s 15. 9. 2015, ji na podlagi določbe 1. odstavka 161. člena ZDR-1 pripada 9/12 letnega dopusta in regres v tej višini, kar znaša 801,00 EUR. Pritožba tožene stranke je v tem delu utemeljena.

18. Neutemeljena pa je pritožbena navedba tožene stranke, da tožnica ni upravičena do nagrade za poslovno uspešnost za leto 2014 v višini 1.236,32 EUR bruto in do nagrade v znesku 500,00 EUR, saj ji je bilo izrečeno opozorilo pred redno odpovedjo. Kot izhaja iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje, je tožnica za leto 2013 prejela nagrado v isti višini, kot jo vtožuje v obravnavani zadevi. V letu 2013 je bila pri odmeri nagrade upoštevana tožničina kršitev delovnih obveznosti, zato bonus pri odmeri nagrade ni bil 100 %, kar izhaja iz izpovedi zakonite zastopnice tožene stranke. Tožnica s tožbo ni vtoževala nagrade v polni višini, ampak le v višini iz leta 2013. V zvezi s pritožbenimi navedbami, da tožnica ni upravičena do nagrade v bruto višini 500,00 EUR, se pritožbeno sodišče v celoti sklicuje na obrazložitev sodišča prve stopnje, poleg tega pa še dodaja, da bi tožnica, če ji ne bi bila nezakonito odpovedana pogodba o zaposlitvi, individualno zastavljene cilje lahko dosegla.

19. Pritožba tožeče stranke ni utemeljena, pritožba tožene stranke pa je delno utemeljena. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi tožene stranke delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je dosojeni znesek regresa za letni dopust za leto 2015 v točki IV izreka znižalo na 801,00 EUR in v presežku do 1068,00 EUR zahtevek zavrnilo skladno z določbo 5. alineje 358. člena ZPP, v preostalem pa je pritožbo tožene stranke in v celoti pritožbo tožeče stranke zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

20. Izrek o stroških postopka temelji na 1. in 2. odstavku 165. člena ZPP. Tožena stranka skladno s 5. odstavkom 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji) sama krije svoje pritožbene stroške. Tožeča stranka pa svoje pritožbene stroške krije sama, ker s pritožbo v celoti ni uspela (154. člen ZPP), z odgovorom na pritožbo pa k odločitvi ni bistveno pripomogla (155. člen ZPP).