Jedro

Presoja višine odškodnine za negmotno škodo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da morata toženi stranki nerazdelno plačati tožniku odškodnino v znesku 2.400.000 SIT in mu povrniti pravdne stroške v znesku 220.557,50 SIT, oboje z zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje do plačila. Ugotovilo je, da je drugi toženec dne 26.3.1991 povzročil prometno nesrečo, v kateri se je tožnik poškodoval. Utrpel je poškodbo desne noge in sicer prelom fibule in impresijski zlom tibije. Zdravljenje je potekalo sprva ambulantno. Tožnik je dobil longeto in je moral uporabljati bergle, nato pa je bil operiran in kasneje še enkrat, ko mu je bil odstranjen fiksacijski material. Pretrpel je telesne bolečine vseh intenzivnosti in druge neprijetnosti v zvezi z zdravljenjem, posebno bivanje v bolnici, longeto, bergle in drugo. Zaradi omejene gibljivosti kolena so pri tožniku za 5 odstotkov zmanjšane življenjske aktivnosti.

Prestal je strah ob nesreči in kasneje sekundarni strah med zdravljenjem. Prisodilo mu je odškodnino za pretrpljene in bodoče telesne bolečine 1.500.000 SIT, za strah 300.000 SIT in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 600.000 SIT, skupaj 2.400.000 SIT.

Proti tej sodbi sta se pritožila tožeča in druga tožena stranka.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo obe pritožbi in potrdilo sodbo prve stopnje.

Revizijo vlaga tožeča stranka. Izpodbija zavrnilni del sodbe za znesek 1.400.000 SIT. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da revizijsko sodišče spremeni izpodbijano sodbo in v celoti ugodi tožbenemu zahtevku. Glede pretrpljenih in bodočih telesnih bolečin se sklicuje na ugotovitve izvedenca. V zvezi z odškodnino za strah navaja, da je bilo zdravljenje dolgotrajno in povezano z zapleti. Posledice pa so hujše, kot je kazalo sprva. Stanje se je po tem, ko je bilo izdelano izvedensko mnenje, močno poslabšalo.

Ker je bila sodba prve stopnje izdana pred uveljavitvijo Zakona o pravdnem postopku iz leta 1999 (Ur. l. RS, št. 26/99), je revizijsko sodišče na podlagi 498. člena tega zakona odločalo na podlagi Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977 (Ur. l. SFRJ, št. 4/77 do 27/90 - v nadaljevanju ZPP).

Revizija je bila vročena toženima strankama, ki nanjo nista odgovorili, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (390. člen ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Sodišči prve in druge stopnje sta obseg tožnikove nepremoženjske škode ugotovili na podlagi tožnikove izpovedbe in mnenja izvedenca dr. Vrabla. Izvedenec je ugotovil, da je tožnik trpel hude bolečine en teden, srednje hude dva tedna in občasno še šest tednov, lahke bolečine štiri mesece, občasno pa jih trpi trajno. Tožnik je tem ugotovitvam pritrdil in se tudi v reviziji sklicuje nanje. Gre za sorazmerno hude in dolgotrajne bolečine, vendar ne za skrajno hude. Pomembno je tudi, da bo tožnik občasno doživljal lahke bolečine tudi v prihodnje. Vse to pa je bilo ustrezno upoštevano z odškodnino v znesku 1.500.000 SIT. Gre za znesek, ki je po merilih iz 200. in 203. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) in po sodni praksi za podobne primere visok. Višja odškodnina za to škodo, glede na ugotovljena dejstva, ne bi bila utemeljena.

Tožnik poudarja sekundarni strah in s tem utemeljuje svoj revizijski predlog, da se odškodnina za to škodo zviša za 200.000 SIT. Prisojena odškodnina v znesku 300.000 SIT je ustrezna (200. člen ZOR). Tožnik je sekundarni strah prestajal zaradi dolgotrajnosti zdravljenja in naknadne operacije, vendar kakšnih resnih zapletov, ki bi pretili s hujšimi posledicami, ni bilo. Narava poškodb in potek zdravljenja ne moreta biti vzrok za intenziven strah. Tak strah tudi ni bil ugotovljen. Zato revizijski predlog za zvišanje te odškodnine ni utemeljen.

Tožnik se zavzema za zvišanje odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti z obrazložitvijo, da se mu je stanje glede na tisto, ki ga ugotavlja izvedenec, poslabšalo. Ta navedba ne predstavlja utemeljenega revizijskega razloga, ker se nanaša na dejanske ugotovitve. Zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 385. člena ZPP). Revizijsko sodišče odloča na podlagi dejanskega stanja, kakršno je ugotovljeno s sodbama prve in druge stopnje in ne more upoštevati navedb, s katerimi stranke dopolnjujejo podatke o dejanskih okoliščinah. Glede na petodstotno zmanjšanje življenjske aktivnosti je prisojena odškodnina v znesku 600.000 SIT za duševne bolečine iz tega razloga primerna (200. in 203. člen ZOR). Pri tem je treba upoštevati tudi dejstvo, da je tožnik že upokojen in torej ne opravlja več svojega poklicnega dela.

Uveljavljani revizijski razlog ni podan. Bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, na kar pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti (386. člen ZPP), revizijsko sodišče ni ugotovilo. Zato je zavrnilo revizijo tožeče stranke kot neutemeljeno (393. člen ZPP).