Jedro

Ker je nepričakovanost oškodovančevega ravnanja predpostavka ne le polne oprostitve odgovornosti (drugi odstavek 177. člena ZOR), pač pa tudi delne (tretji odstavek istega člena), v konkretnem primeru pa ni bila podana, tudi delna oprostitev odgovornosti toženih strank ne pride v poštev.

Obrazložitev

Reviziji se zavrneta.

OBRAZLOŽITEV:

1. Tožnik se je 13. 6. 1993 hudo telesno poškodoval na delu pri drugi toženi stranki, svojem delodajalcu, ki je imel odgovornost zavarovano pri prvotoženi zavarovalnici. Obratovodja F. T. mu je naročil, naj s svojimi delavci (bil je skupinovodja) pospravi profile za preizkus italijanskih lokomotiv; naročilo mu je posredoval preko delovodje M. S., ki je odredil, naj tožnik s svojimi delavci profile spravi na betonsko streho pralnice. Navodila o načinu izvedbe odrejenega mu dela tožniku niso bila dana, opozorjen je bil le na nevarnost elektrike. Zato je tožnik s sodelavcem za premik profilov na streho pralnice izbral dostop preko strehe njenega prizidka. Ta je bila prekrita s salonitnimi ploščami in se je, ko sta prenašala drugega od približno 50 kg težkih profilov, pod tožnikom udrla. Tožnik je padel skoznjo 5 metrov globoko. Po poklicu je, tako kot njegovi sodelavci, orodjar, ne pa strojnik ali gradbenik in ni vedel, da po strehi objekta, ki ga sicer ni poznal, ne sme hoditi. Opozorilne table ni bilo.

2. Sodišče prve stopnje je ob obravnavanju tožnikove odškodninske tožbe z vmesno sodbo odločilo, da je temelj odškodninske odgovornosti (toženih strank) podan. Presodilo je, da je njuna odgovornost objektivna, ker je do škodnega dogodka prišlo pri opravljanju nevarne dejavnosti, konkretno pri delu na višini, ter da se toženi stranki nista uspeli (niti delno) ekskulpirati.

3. Pritožbeno sodišče je sodbo prvostopenjskega sodišča potrdilo.

4. Samostojni, a vsebinsko skorajda identični reviziji zoper sodbo sodišča druge stopnje sta vložili obe toženi stranki. Uveljavljata revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve procesnih pravil. Prvi je podan, ker ni bil prepoznan vsaj tožnikov soprispevek k nastanku škodnega dogodka in škode, drugi pa zato, (i) ker je bil zavrnjen dokazni predlog za pridobitev podatkov o tem, ali je imel tožnik opravljen izpit iz varstva pri delu zaradi vnaprejšnje ocene, da je tak dokaz ob drugih že izvedenih dokazih nepomemben in (ii) ker sodba nima razlogov o trditvah toženih strank, da je tožnik material, iz katerega je bila izdelana kritina na prizidku in v zvezi s tem varnost hoje po strehi ugotavljal na neprimeren način – z metanjem vijaka.

5. Reviziji sta bili vročeni tožniku, ki nanju ni odgovoril, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije (375. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

6. Reviziji nista utemeljeni.

O procesnih kršitvah

7. Postopek pred sodiščem prve stopnje je bil v konkretni zadevi končan pred 1.10.2008 kot dnem uveljavitve Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku - ZPP-D(1), zato je revizijsko sodišče skladno z določbo prvega odstavka 498. člena le-tega uporabilo določbe prej veljavnega Zakona o pravdnem postopku – ZPP-C.(2)

8. Obe toženi stranki sodišču druge stopnje očitata, da ni sankcioniralo postopanja sodišča prve stopnje v zvezi z dokaznim predlogom, naj pribavi podatek o tem, ali je imel tožnik opravljen izpit iz varstva pri delu. Prva toženka trdi, da se prvostopenjsko sodišče do tega predloga sploh ni »opredelilo« (ga ni obravnavalo), drugostopenjsko sodišče pa je pritožbeno grajo o tem zavrnilo, napačno se sklicevaje na določbo 8. člena ZPP. Druga toženka trdi, da je sodišče dokaz zavrnilo kot nepotreben, češ, da so ostali dokazi zadoščali za odločitev, kar kaže na to, da ga je – nedovoljeno – vnaprej ocenilo, pri tem pa opozarja, da nobenega dokaza ni dovoljeno zavrniti zato, ker da se je sodišče že prepričalo o nasprotnem; uveljavlja kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

9. Trditve prve toženke so neutemeljene. Res je sicer, da sodišče prve stopnje dokaznega predloga, o katerem je govor, ni zavrnilo; sploh ga ni obravnavalo. A tega niti ni bilo dolžno storiti. Na prvem naroku za glavno obravnavo je bilo zatrjevano, da »…je bil tožnik skupinovodja, odgovoren tudi za druge delavce; ravnati bi moral bolj strokovno ob tem, ko se je bilo treba prepričati, iz kakšnega materiala je streha. Vsakokratnih izčrpnih navodil o delu na višini ni potreboval. Prva tožena stranka predlaga, naj se pri tožnikovem delodajalcu pribavijo podatki o tem, kdaj je tožnik opravil izpit iz varstva pri delu in kaj je ta izpit obsegal – predložijo naj se pole«.

Dokazni sklep sodišča mora vsebovati jasno in razumljivo navedbo spornega dejstva, glede katerega bo določen dokaz izveden (prvi odstavek 287. člena ZPP). Zaradi povezanosti trditvenega in dokaznega bremena in ker skladno z razpravnim načelom (7. člen ZPP) sodišče praviloma dovoli le tiste dokaze, ki jih predlagajo stranke postopka, mora takemu kvalitativnemu pogoju zadostiti tudi dokazni predlog: biti mora substanciran; stranka mora v njem natančno opredeliti, katera relevantna dejanska trditev naj se s predlaganim dokazom ugotovi. V nasprotnem primeru je dokazni predlog nedopusten. Nedovoljen je tudi informativni dokaz, ki ga poda stranka, ki ni najprej podala trditev o relevantnih dejstvih, in sicer zato, ker se nadeja, da bo zanje črpala podlago prav iz izvedenega dokaza. Prav za to gre v obravnavanem primeru: šele potem, ko (in če) bi izvedba predlaganega dokaza to potrdila, bi prva tožena stranka zatrdila, da je imel tožnik že pred škodnim dogodkom opravljen izpit iz varstva pri delu iz določenih vsebin (ali je to dejstvo pravno pomembno, v tem kontekstu ni bistveno).

10. Druga tožena stranka pa je očitno prezrla, da dokaznega predloga, o katerem je govor in za katerega v nasprotju s procesnim gradivom trdi, da naj bi bil zavrnjen, sama sploh ni podala; že zato v svojih procesnih pravicah zaradi postopanja sodišč prve in druge stopnje ni mogla biti prizadeta.

11. Neutemeljene so tudi revizijske trditve obeh toženih strank, da je sodišče druge stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev procesnih pravil iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker njegova sodba nima razlogov o nesporno ugotovljenem dejstvu, da je tožnik (s sodelavcem Š.) trdnost strehe prizidka ugotavljal na neprimeren način – tako, da je s tal v strešno kritino metal vijak. Pritožbeno sodišče je prvi toženi stranki (druga toženka tega ni uveljavljala) odgovorilo(3), da je očitek tožniku o izbiri (katerekoli) neustrezne metode dela (že načeloma) zmoten in pojasnilo zakaj: iz materialnopravnih razlogov, ker tožnik ni bil deležen ustreznih navodil o načinu izvedbe naložene mu zadolžitve.

12. Druga tožena stranka isto procesno kršitev, prav tako neutemeljeno, uveljavlja še iz razloga, ker da »je očitno, da ne sodba sodišča druge stopnje kot tudi ne sodba sodišča prve stopnje nimata razlogov in ustrezne dokazne ocene glede dejstev, ugotovljenih v postopku in z njimi povezanimi dokazi«. Na kršitev procesnih pravil namreč revizijsko sodišče ne pazi po uradni dolžnosti, pač pa le na zahtevo stranke (drugi odstavek 371. člena ZPP), ki mora biti zato obrazložena. Nekonkretizirana graja, vsebovana v reviziji druge tožene stranke, tej zahtevi ni zadostila.

O uporabi materialnega prava

13. Dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, ki so prestale pritožbeni preizkus, o načinu in vzroku nastanka škodnega dogodka, so povzete v 1. točki obrazložitve. Nanje je revizijsko sodišče zaradi prepovedi vložitve revizije zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja iz tretjega odstavka 370. člena ZPP vezano. Zato so nedovoljene revizijske trditve obeh toženih strank v delu, ki predstavljajo njihovo grajo ali jih poskušajo obiti, dopolniti ali nadomestiti z nasprotujočimi jim trditvami (tako prva tožena stranka v izrecnem nasprotju z ugotovljenim trdi, da je tožnik od svojega nadrejenega prejel natančna navodila, kaj mora storiti in čemu mora posvetiti pozornost, pa je s sodelavcem iskal lažjo pot in profile v skladu s svojo izbiro oprave naložene mu zadolžitve odredil dvigniti preko prizidka, obe toženi stranki pa trdita še, da sta tožnik in njegov sodelavec trdnost strehe prizidka ugotavljala na neprimeren način – z metanjem vijaka, česar sodišče prve stopnje sploh ni ugotovilo, sodišče druge stopnje pa je zavrnilo pritožbeno stališče prve tožene stranke o pomembnosti tega dejstva).

14. Stališče nižjih sodišč je, da je odgovornost toženih strank, ker se je tožnik poškodoval pri opravljanju nevarnega dela na višini, objektivna. Prva tožena stranka to stališče izrecno sprejema, druga tožena stranka pa ga ne izpodbija, pač pa uveljavlja le, da naj bi nižji sodišči zmotno uporabili materialno pravo, ko da sta izhajali iz predpostavke, da v primeru objektivne odgovornosti delodajalca ni mogoče ugotavljati oškodovančevega soprispevka. Navedeno ne drži. O polni ali delni oprostitvi odgovornosti toženih strank ni bilo odločeno zato, ker na strani tožnika niso bili ugotovljena ravnanja ali opustitve, ki bi po presoji nižjih sodišč povzročili tako pravno posledico.

15. Odločitev o polni odgovornosti toženih strank za tožnikovo škodo je materialnopravno pravilna. V času nastanka škodnega dogodka je veljal Zakon o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR), ki ga je treba po določbi 1060. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) uporabiti tudi v konkretnem primeru in ki je v drugem in tretjem odstavku 177. člena določal (enako kot OZ v drugem in tretjem odstavku 153. člena), da je imetnik(4) prost odgovornosti, če dokaže, da je škoda nastala izključno zaradi dejanja oškodovanca ali koga tretjega, ki ga ni mogel pričakovati in se njegovim posledicam ne izogniti ali jih odstraniti, odgovornosti pa je deloma prost, če je oškodovanec deloma kriv za škodo.

16. Po prepričanju toženih strank je vzrok tožnikove škode ali vsaj njegov prispevek k njenemu nastanku v tem, da je profila na odrejeno mesto dvigal preko strehe prizidka, ki teže ni vzdržala in se je pod njim udrla. Toda tako kot je ravnal, je ravnal zato, ker je ob odsotnosti ustreznih navodil in opozorjen zgolj na nevarnost elektrike nad pralnico ocenil, da je izbrani pristop na streho pralnice varnejši. Tehtanje teže tega vzroka in vzroka, ki je podlaga objektivni odgovornosti pa zagotovo ne daje podlage za polno oprostitev odgovornosti toženih strank. Vzrok škode je nevarna dejavnost; brez nje škode ne bi bilo. Čeprav se je temu vzroku pridružilo še že opisano ravnanje oškodovanca, slednje ne more odtehtati »temeljnega« vzroka, če bi le obratovalec kot povzročitelj tega »temeljnega« vzroka ravnanje oškodovanca lahko pričakoval in odvrnil. Po presoji revizijskega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da za drugo toženo stranko (iz istega razloga: ker mu ni dala ustreznih navodil, kako naj delo opravi), tožnikovo ravnanje ni moglo biti nepričakovano in ne tako, da se njegovim posledicam ne bi bilo mogoče z ustreznimi navodili izogniti oziroma jih preprečiti. In ker je nepričakovanost oškodovančevega ravnanja predpostavka ne le polne oprostitve odgovornosti (drugi odstavek 177. člena ZOR), pač pa tudi delne (tretji odstavek istega člena), v konkretnem primeru pa ni bila podana, tudi delna oprostitev odgovornosti toženih strank ne pride v poštev.

17. Reviziji sta torej neutemeljeni in ju je revizijsko sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).

Op. št. (1): Uradni list RS 45/2008 Op. št. (2): Uradni list RS 26/99 Op. št. (3): Glej zadnjo tretjino obrazložitve na 3.strani.

Op. št. (4): Določba se nanaša na imetnika nevarne stvari oziroma na obratovalca nevarne dejavnosti.