Jedro

Pravdni stranki sta s pogodbo, ki jo je sodišče prve stopnje pravilno materialno pravno štelo za podjemno pogodbo, vnaprej dogovorili višino odškodnine, ki jo mora plačati naročnik, to je tožena stranka, zaradi kršitve pogodbenih obveznosti, katerih dogovorjena posledica je predčasna razveza pogodbe. Takšen pogodbeni dogovor predstavlja v naprej dogovorjeno višino pogodbenega interesa tožeče stranke, torej premoženje, ki bi ji pripadlo, če bi bila pogodba v celoti izpolnjena. Gre za dogovor o takoimenovani pavšalni odškodnini, katere namen je, da se pogodbeni stranki izogneta dokazovanju višine škode, kar v skladu z uveljavljeno sodno prakso ni v nasprotju z določbami OZ o prostem urejanju obligacijskih razmerij iz 3. člena OZ

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške tega pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke zaradi plačila terjatve v znesku 13.840,00 EUR s pripadki (točka I. izreka). Toženi stranki je naložilo povrnitev pravdnih stroškov v višini 1.812,43 EUR tožeči stranki v 15 dneh (točka II. izreka).

2. Tožena stranka po pooblaščencu izpodbija sodbo sodišča prve stopnje s pravočasno pritožbo iz pritožbenih razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, pravdne stroške pa naloži v plačilo tožeči stranki, oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe in predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je kot bistveno zaključilo, da toženec ni plačal treh zaporedno izstavljenih računov, zaradi česar je pogodba avtomatično razvezana skladno z določbo petega odstavka 5. člena med pravdnima strankama sklenjene Pogodbe o sodelovanju (v nadaljevanju: Pogodba)1. Posledično je naročnik (toženec) dolžan plačati 100 % znesek pogodbe, zmanjšan za že plačane obveznosti. Ugotovilo je, da so že dne 1. 8. 2014 zapadli v plačilo trije računi in sicer računi za mesec april 2014, maj 2014 in junij 2014 in je že 1. 8. 2014 nastopila posledica razveze pogodbe.

6. Odločitev sodišča prve stopnje je tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilna.

7. Pritožbeni očitek tožene stranke, da so v izpodbijani sodbi nejasni nekateri razlogi o odločilnih dejstvih, ali da so ti med seboj v nasprotju, kar da predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, je neutemeljen. Sodišče prve stopnje je ugotovilo in jasno zapisalo, da so bili že 1. 8. 2014 izpolnjeni pogoji iz petega odstavka 5. člena Pogodbe za razvezo pogodbe, saj do tedaj niso bili plačani trije zaporedno izstavljeni računi toženi stranki in sicer račun za april, za maj in za junij. Res je bil, kot pritožbeno navaja tožena stranka, račun za april 2014 nato v celoti plačan 26. 9. 2014 in zato plačilo tega računa ni predmet tožbe, kar pa ne vpliva na pravilnost zaključka sodišča prve stopnje, da šteje pogodba med pravdnima strankama za razvezano s 1. 8. 2014. Zgrešeno je tudi pritožbeno stališče tožene stranke, da delno plačilo računov ni neplačilo, pa tudi sicer tega tožena stranka v postopku na prvi stopnji ni zatrjevala, tako da so te njene navedbe v pritožbenem postopku neupoštevna novota2

8. Prav tako na pravilnost navedenega zaključka sodišča prve stopnje ne vpliva ugotovitev sodišča, da tudi obveznost tožene stranke za naslednji mesec, to je za mesec julij, ki je zapadla konec avgusta, ni bila poravnana. Dokazuje pa, da ne drži trditev tožene stranke, da nikoli ni prišlo do situacije, da ne bi bili plačani trije zaporedni računi. Prav tako ne vpliva na pravilnost tega zaključka pritožbeno izvajanje tožene stranke, da je navedeni račun zapadel v plačilo konec avgusta 2014, da toženi stranki ni bil izstavljen in da je zanj izvedela šele septembra 2014. Tožena stranka je že od sklenitve pogodbe dalje vedela kakšne so njene pogodbeno dogovorjene mesečne obveznosti, saj sta jih pravdni stranki v pogodbi jasno navedli, sodišče pa je tudi ugotovilo, da jo je tožeča stranka na plačilo navedene obveznosti večkrat pozvala in da je na njeno prošnjo izstavila račun na družbo C. d.o.o. Res je bilo v pogodbi dogovorjeno, da ji tožeča stranka mesečno izstavlja račune in da je rok plačila 30 dni po izstavitvi računa3, vendar je tožeča stranka pojasnila zakaj ji račun ni bil izstavljen in je sodišče prve stopnje izpovedbi za tožečo stranko zaslišanega zakonitega zastopnika tudi sledilo.

9. Sodišče prve stopnje je torej nedvomno ugotovilo, da so bili 1. 8. 2014 neplačani trije zaporedno izstavljeni računi in da je skladno s petim odstavkom 5. člena Pogodbe s 1. 8. 2014 prišlo do razveze pogodbe4. 10. Tožena stranka pravilnost tega zaključka sodišča prve stopnje neutemeljeno izpodbija s sklicevanjem na med pravdnima strankama nesporno sklenjeni aneks o zamrznitvi pogodbe z datumom 1. 6. 2014, saj tožena stranka s tem aneksom prevzetih obvez, da bo poravnala zapadle obveznosti v decembru 2014, ni izpolnila in aneks nima nobene pravne veljave5, kakor je to pravilno zaključilo sodišče prve stopnje. Aneks je bil med pravdnima strankama torej sklenjen s pogojem plačila obveznosti tožene stranke in kot utemeljeno opozarja tožena stranka z razveznim pogojem veljavnosti. Res sta pravdni stranki navedeni aneks sklepali v septembru 2014 in po tem, ko je bila pogodba že razvezana, vendar na željo tožene stranke, kar jasno izhaja iz vsebine tega aneksa, in z datumom za nazaj (pri čemer sta zaradi v septembru izvedenega plačila obveznosti po računu za april, kot neporavnane obveznosti tožene stranke navedli le obveznosti za maj in junij), iz česar sledi, da se je tožena stranka dobro zavedala, da jo bodo v primeru če aneksa ne bo realizirala in svoje obveznosti ne bo izpolnila v določenem roku, zadele posledice iz petega odstavka 5. člena Pogodbe, ki sta jih pravdni stranki z navedenim aneksom zamrznili. Tako pa je bilo tudi jasno zapisano v navedenem aneksu in tožena stranka ne more uspeti s pritožbenimi navedbami, da ″ni mogla vedeti, da se bo kdaj za nazaj štelo, da aprilski račun ni bil plačal ob zapadlosti, saj da sta se stranki v aneksu strinjali, da te obveznosti ni več″. Pritožbeno stališče tožene stranke, da pogodba ne more oživeti za nazaj, ampak le za naprej, da so zavezujoče postale kvečjemu določbe, ki so urejale sodelovanje pravdnih strank od izjalovitve aneksa naprej, ne pa za nazaj in podobno, je tako zgrešeno.

11. Ob pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je zaradi neplačila treh zaporedno izstavljenih računov med pravdnima strankama sklenjena Pogodba 1. 8. 2014 avtomatično razvezana, kot sta to jasno dogovorili pravdni stranki v petem odstavku 5. člena sklenjene Pogodbe o sodelovanju, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je tožena stranka poleg neplačanih obveznosti nastalih do 1. 8. 2014 dolžna plačati tožeči stranki celoten še odprt pogodbeni znesek, to je 9.150,00 EUR, ki predstavlja razliko do celotne vrednosti pogodbe (celotna vrednost pogodbe zmanjšana za plačane obveznosti). Pravdni stranki sta namreč s pogodbo, ki jo je sodišče prve stopnje pravilno materialno pravno štelo za podjemno pogodbo, vnaprej dogovorili višino odškodnine, ki jo mora plačati naročnik, to je tožena stranka, zaradi kršitve pogodbenih obveznosti, katerih dogovorjena posledica je predčasna razveza pogodbe. Takšen pogodbeni dogovor predstavlja v naprej dogovorjeno višino pogodbenega interesa tožeče stranke, torej premoženje, ki bi ji pripadlo, če bi bila pogodba v celoti izpolnjena. Gre za dogovor o takoimenovani pavšalni odškodnini, katere namen je, da se pogodbeni stranki izogneta dokazovanju višine škode, kar v skladu z uveljavljeno sodno prakso ni v nasprotju z določbami OZ o prostem urejanju obligacijskih razmerij iz 3. člena OZ6. Odločitev sodišča prve stopnje je tako materialno pravno pravilna, čeprav ne na podlagi določbe 648. člena OZ, kot je to navedlo sodišče prve stopnje, temveč na podlagi med pravdnima strankama sklenjene pogodbe. Pritožbena izvajanja tožene stranke, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ker ni upoštevalo zakonsko predpisanih učinkov razveze pogodbe kot te določa 111. člen OZ in v skladu s tem ni ugotavljalo višine škode, so zato zgrešena.

12. Pritožbene trditve tožene stranke, da sodišče ni obrazložilo kaj naj bi v tej zadevi pomenila avtomatična prekinitev pogodbe in da tožnik ni trdil, da je prišlo do avtomatične prekinitve pogodbe, niso utemeljene, saj je tožeča stranka ves čas zatrjevala, da so bile izpolnjene v Pogodbi dogovorjene predpostavke in da je nastopila dogovorjena posledica razveze pogodbe že 1. 8. 2014, to pa je jasno obrazložilo tudi sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.

13. Zmotno je tudi stališče tožene stranke, da zaradi nadaljnjih dogovarjanj pravdnih strank pogodba ni bila razvezana, saj zgolj dogovarjanja še ne predstavljajo soglasja pravdnih strank oziroma dogovora. Zato pa so neutemeljene tudi nadaljnje pritožbene trditve tožene stranke, da naj bi prišlo do prevzema dolga s strani družbe C. d.o.o. in s tem do sporazumne prekinitve pogodbe sklenjene med pravdnima strankama in ne do razveze pogodbe zaradi neplačila obveznosti. Da do prevzema dolga ni prišlo, je sodišče prve stopnje prepričljivo obrazložilo v izpodbijani sodbi. Tožena stranka pa v postopku na prvi stopnji tudi ni zatrjevala, da je prišlo do prenosa dolga, temveč je zatrjevala, da sta se s tožečo stranko dogovorili o prenosu pogodbe oziroma o prenosu terjatev na družbo C. d.o.o. Prav tako ni zatrjevala, da je bil tak dogovor sklenjen, temveč da sta se zgolj dogovarjali. Da do prenosa pogodbe na C. d.o.o. sploh ni prišlo, ker je ta prenos zavrnil, pa je jasno izpovedal tudi toženec sam, ko je bil v postopku zaslišan7 in to izhaja tudi iz e-meila, ki ga je C. d.o.o. poslal tožeči stranki, ko je zavrnil poslani račun8. Do prevzema dolga v skladu z določbo 427. člena OZ tako nedvomno ni prišlo, kakor je to pravilno ugotovilo tudi sodišče prve stopnje in so vsa v zvezi s tem podana pritožbena navajanja neutemeljena.

14. Tožena stranka po tožeči stranki uveljavljane višine odškodnine v postopku na prvi stopnji ni z ničemer izpodbijala, čeprav je imela za to dovolj časa in vse možnosti. Zato so vse njene, šele v pritožbi podane navedbe v zvezi z višino zahtevane odškodnine in očitki sodišču prve stopnje, da to ni raziskalo in ni ugotavljalo dejanskega stanja glede same višine odškodnine in obračunanega DDV v tem pritožbenem postopku neupoštevna pritožbena novota. Pritožbeno sodišče se zato s temi pritožbenimi navedbami ni smelo ukvarjati (člen 337/I ZPP).

15. Pritožbeno uveljavljani pritožbeni razlogi tako niso podani in ker pritožbeno sodišče v postopku na prvi stopnji ni zasledilo niti katere od absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena ZPP, je bilo pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP).

16. Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške tega pritožbenega postopka (člen 165/I v zvezi s členom 154/I in 155/I ZPP). Tožena stranka zaradi tega, ker s pritožbo ni uspela, stroški tožeče stranke pa niso bili potrebni, saj njen odgovor ni prispeval k lažji odločitvi v zadevi.

1 Peti odstavek 5. člena Pogodbe določa: ″V primeru neplačila treh zaporedno izstavljenih računov se pogodba avtomatično prekine, naročnik pa je dolžan poravnati 100 % znesek pogodbe.″ 2 Člen 337/I ZPP. 3 Glej 5. člen Pogodbe. 4 Glej točko 16 in točko 18 obrazložitve izpodbijane sodbe. 5 3. člen aneksa v prilogi B 4 v drugem odstavku določa: ″Terjatve na podlagi že izstavljenih računov za mesec maj 2014 in mesec junij 2014 se v celoti poravnajo v obdobju od vključno 1. 12. 2014 do vključno 31. 12. 2014, v nasprotnem primeru je ta aneks k pogodbi ničen in ostajajo v veljavi vse določbe veljavne izključno iz pogodbe podpisane 17. 8. 2012 v Celju med U. d.o.o., R. D. s.p., in R. K. s.p.″ 6 Primerjaj odločbi Vrhovnega sodišča RS: Vmesna sodba in sklep III Ips 80/2009 in III Ips 81/2009 z dne 20. 3. 2012. 7 Glej zapisnik o naroku za glavno obravnavo dne 10. 4. 2018 na list. št. 40 spisa. 8 V prilogi A10 in B8 spisa.