Jedro

Ugotovljeno je, da je poškodba zapustila pri tožnici trajne posledice, predvsem znatno omejeno gibljivost levega gležnja in prikrajšavo leve noge za 1,5 cm. To tožnici otežuje hojo, počepanje in poklekanje in je tožnica zaradi tega prikrajšana za nekatere aktivnosti, ki ji v življenju veliko pomenijo. Ta dejstva opravičujejo tožnico do odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Njene duševne bolečine so znatne, saj ji posledice poškodbe onemogočajo izletništvo, hojo v gore in ples, s čimer se je ukvarjala pred poškodbo. Otežujejo ji tudi opravljanje domačih del. Toda tožnica bo kljub temu lahko ohranila pretežen del življenjskih aktivnosti.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka plačati tožnici znesek 4.736.988,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi ter ji povrniti 513.403,00 SIT pravdnih stroškov. Zavrnilo je tožbeni zahtevek za plačilo nadaljnjih 1,700.000,00 SIT. Na račun pretrpljenih in bodočih telesnih bolečin je tožnici priznalo 1,000.000,00 SIT, na račun duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 2,600.000,00 SIT, za skaženost 600.000,00 SIT in za strah 50.000,00 SIT, ostali prisojeni znesek pa se nanaša na tožničino premoženjsko škodo.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke, delno pa je ugodilo pritožbi tožene stranke in znižalo odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti na 1,800.000,00 SIT in za strah na 300.000,00 SIT.

Proti tej sodbi vlaga tožeča stranka revizijo. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da revizijsko sodišče spremeni sodbi prve in druge stopnje tako, da prisodi tožnici še nadaljnjo odškodnino v znesku 2,700.000,00 SIT s pripadki. Podrobno opisuje težave v zvezi s svojo poškodbo in pri tem posebej poudarja zmanjšano gibljivost levega gležnja ter skrajšanje leve noge. Zaradi tega je morala opustiti izlete in ples, teže pa opravlja tudi domača dela, ker ne more počepniti in poklekniti. Vse to ji je bistveno poslabšalo življenje. Zaradi manjše aktivnosti se je zredila. Gre za dvajset odstotno zmanjšanje življenjskih aktivnosti, kar se bo zaradi predvidenih artrotičnih sprememb še poslabšalo. Opisuje pretrpljene telesne bolečine in pri tem poudarja njihovo dolgotrajnost. Vztraja tudi pri celotnem zahtevku za prestani strah. V zvezi z zahtevano višjo odškodnino navaja, da zavarovalna vsota ne bi bila presežena.

Tožena stranka na revizijo ni odgovorila in Državni tožilec Republike Slovenije se o njej ni izjavil (3. odst. 390.čl. Zakona o pravdnem postopku).

Revizija ni utemeljena.

Vse, kar navaja tožeča stranka v reviziji o posledicah poškodbe in svojih duševnih bolečinah v zvezi s tem, o pretrpljenih in bodočih telesnih bolečinah in drugih nevšečnostih pri zdravljenju in o strahu, je že bilo v celoti upoštevano pri določitvi odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki je nastala tožnici zaradi njene poškodbe dne 17.12.1991. Ugotovljeno je, da je poškodba zapustila pri tožnici trajne posledice, predvsem znatno omejeno gibljivost levega gležnja in prikrajšavo leve noge za 1,5 cm. To tožnici otežuje hojo, počepanje in poklekanje in je tožnica zaradi tega prikrajšana za nekatere aktivnosti, ki ji v življenju veliko pomenijo. Ta dejstva opravičujejo tožnico do odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Njene duševne bolečine so znatne, saj ji posledice poškodbe onemogočajo izletništvo, hojo v gore in ples, s čimer se je ukvarjala pred poškodbo. Otežujejo ji tudi opravljanje domačih del. Toda tožnica bo kljub temu lahko ohranila pretežen del življenjskih aktivnosti. Odškodnino, ki ji gre iz tega naslova, je treba presojati tudi primerjalno in pri tem razlikovati sorazmerno hudo škodo, ki je zadela tožnico, od drugih hujših in katastrofalnih škod. Ta primerjava pokaže, da so bila pri prisoji odškodnine tožnici iz tega naslova ustrezno upoštevana merila iz 200.čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljnjem ZOR), kot jih je konkretizirala sodna praksa. Prisojeni znesek 1,800.000,00 SIT predstavlja ustrezno satisfakcijo glede na obseg tega dela tožničine škode.

Podobno velja za odškodnino za pretrpljene in bodoče telesne bolečine v znesku 1,000.000,00 SIT. Tožničina poškodba je bila huda, vendar je zdravljenje potekalo brez operativnih kirurških posegov in brez posebnih zapletov. Intenzivnost in trajanje bolečin sta pri tem dovolj upoštevani, prav tako ostale nevšečnosti kot mavec, berglje, pregledi, razgibavanja in ostalo. Tudi ta odškodnina je prisojena v okviru sodne prakse v podobnih primerih in ob pravilni uporabi materialnega prava (200.čl. ZOR).

Ustrezna je tudi odškodnina za strah v znesku 300.000,00 SIT. Gre za kratkotrajen strah ob poškodbi, ki ni zapustil posledic, in nato za zaskrbljenost za izid zdravljenja, kar pa tožnice ne opravičuje do višje odškodnine od tiste, ki ji je prisojena s sodbo druge stopnje. Uveljavljeni revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan, prav tako ne drugi razlogi, ki jih upošteva revizijsko sodišče po uradni dolžnosti (386.čl. Zakona o pravdnem postopku - v nadaljnjem ZPP). Zato je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo tožeče stranke kot neutemeljeno (393.čl. ZPP).