Jedro

Pogoj za vstop stranskega intervenienta v pravdo je, da verjetno izkaže t.i. intervencijski interes. Ta je podan, če je s stransko, kateri se hoče pridružiti, v takšnem pravnem razmerju, da bo izid postopka vplival na njuno pravno razmerje.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da se dovoli stranska intervencija D. G. na strani tožeče stranke.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje sklenilo, da ne dopusti stranske intervencije D. G. Pritožuje se D. G., uveljavlja vse v 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) predvidene pritožbene razloge in predlaga, da višje sodišče pritožbi ugodi ter dovoli stransko intervencijo na strani tožeče stranke. Stališče, na katerem je prvostopenjsko sodišče temeljilo svojo odločitev, je preozko. Za potrebe presoje intervencijskega interesa je neutemeljeno razlikovanje med „vodenjem postopka“ in med „zmago“ tožeče stranke v postopku. Določbe 1. odst. 199. čl. ZPP (Zakon o pravdnem postopku) ni mogoče tolmačiti strogo gramatikalno, to je, da je intervencijski interes videti samo v popolni zmagi ene od pravdnih strank. Dikcijo o „zmagi“ je treba razumeti kot ugoden izid postopka za eno od strank. Kot upnik tožnice nedvomno ima pravni interes, da zmaga v postopku. Sodišče ta interes zmotno opredeli le kot ekonomski. S tožnico nista v ekonomski skupnosti, ampak v dolžniško – upniškem pravnem razmerju. Uveljavitev svoje denarne terjatve in poplačilo je zahteval na skupnem premoženju, ki je predmet tega postopka.

Pravdni stranki na vročeno pritožbo nista odgovorili.

Pritožba je utemeljena.

Na podlagi 1. odst. 199. čl. ZPP se lahko tisti, ki izkaže pravni interes, da v pravdi, ki teče med drugimi, zmaga ena od strank, pridruži tej stranki. Pogoj za vstop stranskega intervenienta v pravdo je torej, da verjetno izkaže t.i. intervencijski interes. Ta je podan, če je s stransko, kateri se hoče pridružiti, v takšnem pravnem razmerju, da bo izid postopka vplival na njuno pravno razmerje (prim. sklepa Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 148/2004 in I Cp 1523/2009).

D. G. je kot upnik tožnice z njo v pravnem razmerju. Poplačilo terjatve (lahko da tudi le delno) pa bo dosegel s prodajo nepremičnine, ki je predmet tega postopka. Prodajo skupnega premoženja je namreč predlagal kot izvršilno sredstvo v izvršilnem postopku, ki poteka proti tožnici kot dolžnici v izvršilnem postopku Okrajnega sodišča v Kamniku, opr. št. In 72/2010. Njegov intervencijski interes je zato podan. Izkazan je že s sklepom izvršilnega sodišča. Na podlagi 5. odst. 168. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) je bil napoten, naj vloži tožbo na določitev tožničinega deleža na nepremičnini, ki je predmet tudi tega pravdnega postopka in za vpis lastninske pravice na tej nepremičnini nanjo. Če bi tako tožbo vložil, bi jo moralo pravdno sodišče zavreči (1. odst. 274. člena ZPP). V primeru, da bi tožnica v tej pravdi popolnoma propadla (pa tudi, če bi npr. umaknila tožbo, on pa za to ne bi vedel, ker ne bi bil udeležen v pravdi), bi izgubil možnost izvršbe na predmetu te pravde. Zato mu je udeležbo v njej potrebno dopustiti. Če ima, kot ugotavlja tudi prvostopenjsko sodišče, pravni interes, da se (zaradi poplačila terjatve v izvršilnem postopku) ugotovi določen delež tožnice (dolžnice) na skupnem premoženju in v zemljiški knjigi doseže vpis solastninske pravice na nepremičnini nanjo, ter zato interes, da se predmetna pravda vodi, ima hkrati tudi interes, da se pravda za tožnico ugodno konča. Stališče prvostopenjskega sodišča, da izkazuje zgolj ekonomski interes za izid predmetne pravde, je torej zmotno. Poplačilo terjatve, ki jo ima D. G. do tožnice, je namreč odvisno od izida predmetne pravde.

Glede na obrazloženo je pritožbeno sodišče pritožbi D. G. ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo tako, da je njegovo stransko intervencijo dopustilo (3. točka 365. čl. ZPP v zvezi s 5. alinejo 358. čl. ZPP).