Jedro

Vrednost spornega predmeta pod 1.000.000 SIT ne dovoljuje revizije.

Izpodbijanje dokazne ocene na revizijski stopnji ni dovoljeno.

Izrek

Revizija se zavrže glede zneskov 449.000 SIT (zahtevek po tožbi) in 360.000 SIT (zahtevek po nasprotni tožbi), v ostalem delu, glede odločitve o znesku 2.140.000 SIT, pa se revizija zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika in tožencema naložilo, naj mu solidarno plačata znesek 449.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20.3.2001 dalje do plačila in znesek 2.140.000 SIT z enakimi obrestmi od 4.3.2003 dalje do plačila. Zavrnilo pa je tožbeni zahtevek tožencev po nasprotni tožbi zaradi plačila zneska 360.000 SIT.

Pritožbo tožencev je sodišče druge stopnje zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Tožena stranka vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlaga spremembo izpodbijane sodbe z zavrnitvijo tožbenega zahtevka, ali pa razveljavitev sodb nižjih sodišč in vrnitev zadeve v novo sojenje. Po mnenju revizije so upoštevane le pavšalne tožnikove navedbe, ki niso bile podprte z ustreznimi dokazi, ki bi potrjevali odgovornost tožencev in časovno zaporedje posameznih dogodkov. Sodišči nižjih stopenj sta se zadovoljili z domnevami. Tožnik ni dokazal niti stanja stanovanja, niti dejstva, da so se v njem nahajali njegovi predmeti, niti tega, kdaj so ti predmeti izginili. Toženca pa sta dokazala, da nekaterih predmetov v stanovanju že poprej ni bilo. Dokazati je treba storilca škodnega dejanja, zaradi morebitnega zastaranja pa tudi čas dogodka. Izvedenec, ki je ocenjeval vrednost domnevno odnešenih predmetov, teh ni videl niti na fotografijah.

Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu RS in tožeči stranki, ki pa nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

V premoženjskih sporih, kakršen je obravnavani, je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 1.000.000 SIT (drugo odstavek 367. člena ZPP). Vendar pa se v skladu z določbo drugega odstavka 41. člena ZPP vrednost spora določi po vrednosti vsakega posameznega zahtevka. Tožeča stranka uveljavlja proti tožencu dva denarna zahtevka: prvega iz naslova odškodnine zaradi odtujitve in uničenja predmetov v znesku 2.140.000 SIT, drugega pa kot odškodnino za uničenje stanovanja v znesku 449.000 SIT. Ob takšnem stanju stvari je revizija dovoljena, kolikor izpodbija odločitev o plačilu zneska 2.140.000 SIT, zaradi nedoseganja revizijskega praga iz določbe drugega odstavka 367. člena ZPP pa ni dovoljena, kolikor izpodbija odločitev o plačilu zneska 449.000 SIT. Enaka ugotovitev o nedovoljenosti revizije se nanaša tudi na zavrnitev tožbenega zahtevka po nasprotni tožbi. Z nasprotno tožbo je namreč tožena stranka od tožeče stranke uveljavljala plačilo zneska 360.000 SIT, kar ne dosega v drugem odstavku 367. člena ZPP predpisane vrednosti. Po povedanem je bilo treba po določbi 377. člena ZPP revizijo tožene stranke zavreči, kolikor se nanaša na odločitev o zneskih 449.000 SIT (tožba tožeče stranke) in 360.000 SIT (nasprotna tožba tožencev).

Revizijsko sodišče je tako obravnavalo vloženo revizijo le v okviru odločitve, vsebovane pod točko III. sodbe sodišča prve stopnje. Pri tem je ugotovilo, da sta sodišči druge in prve stopnje materialno pravo pravilno uporabili. Gre za škodo, ki je tožniku nastala, ker ob deložaciji tožencev iz stanovanja v Ljubljani ni bilo več predmetov, omenjenih v seznamu z dne 10.6.2001 (priloga A54), ki so bili tožnikova last. V okvir dejanskih ugotovitev spada sklepanje, ki ga iz razlogov sodbe sodišča prve stopnje povzema izpodbijana sodba, da je tožnik šele ob prevzemu stanovanja po opravljeni deložaciji "lahko dejansko ugotovil, kateri konkretni predmeti manjkajo in je šele takrat zvedel za škodo in njen obseg". Zato je tožnikova tožba vložena ob upoštevanju triletnega zastaralnega roka v skladu z določbo prvega odstavka 376. člena ZOR. Revizijske trditve, ki se nanašajo na očitek, da naj bi tožnik za izginotje nekaterih predmetov zvedel že prej, ob tem posegajo v dejanske ugotovitve in dokazno oceno, nanašajočo se na prizadejano škodo in njen obseg. Revizije pa ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP).

Opisana procesna razlaga (nanašajoča se na uporabo določbe tretjega odstavka 370. člena ZPP) pa obvelja tudi glede preostalih revizijskih trditev, nanašajočih se na dokazna sklepanja o tem, kakšne stvari in v kakšni vrednosti so se v tožnikovem stanovanju nahajale pred deložacijo tožencev. Sodišče prve stopnje je v tej smeri izvedlo obširen dokazni postopek z zaslišanjem številnih prič, na podlagi takšnega dokaznega postopka pa je ocenilo, da je seznam izginulih predmetov z dne 10.6.2001 verodostojen. Izvedenec A. B. je po napotilu sodišča ocenil le tiste stvari iz seznama A54, ki jih je bilo mogoče oceniti. Pri tem je po ugotovitvah izpodbijane sodbe, ki sprejema v sodbi sodišča prve stopnje ocenjeno dejansko stanje, izvedenec imel dovolj informacij za podajo strokovnega mnenja in cenitve - pri čemer tožena stranka temu mnenju ni niti nasprotovala.

Po povedanem je revizija neutemeljena, zaradi česar jo je revizijsko sodišče po določbi 378. člena ZPP zavrnilo.