Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Za odločitev v tej zadevi je bistvena ugotovitev, da je tožena stranka tožnikoma postavila kot pogoj za prodajo stanovanja, ki je bilo grajeno za trg, vnaprejšnje plačilo kupnine. Drugačne revizijske navedbe pomenijo izpodbijanje dejanskih ugotovitev, kar ni dovoljeno (3. odstavek 385. člena ZPP). Višina vnaprej plačane kupnine ni bila sporna, obračun obresti, ki so bile tožnikoma priznane, pa je v skladu z določbo 26. člena ZBP.
Revizija se zavrne kot neutemeljena.
Sodišče prve stopnje je v pretežni meri ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in odločilo, da mora tožena stranka plačati tožnici M. Z. 144.388 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4.8.1993 dalje do plačila in znesek 73.203 SIT z zakonskimi obrestmi od 1.1.1992 dalje do plačila, tožniku M. Z. pa 93.016 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4.8.1993 dalje do plačila in 47.158 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.1.1992 dalje do plačila. Toženi stranki je še naložilo, da mora tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 180.575,50 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11.7.1997 dalje do plačila.
Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.
Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je vložila tožena stranka pravočasno revizijo in v njej uveljavljala revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje opravilo le kratek narok, vpogledalo listine in zadevo zaključilo. Dokazne predloge tožeče stranke, ki so bili podani v skladu z napotki pritožbenega sodišča ob razveljavitvi prve sodbe sodišča prve stopnje, je zavrnilo, stališč pritožbenega sodišča iz razveljavitvenega sklepa pa sploh ni upoštevalo. Določbo 26. člena Zakona o blagovnem prometu je sodišče razlagalo izključno v korist tožeče stranke. S tem pa je oškodovalo toženo stranko, ki je v procesu privatizacije. V obravnavanem primeru je šlo za prodajo stanovanja. Denar se zato ni obračal v banki, ampak na gradbišču. Z izračunom bi bilo potrebno ugotoviti, ali tožena stranka res kaj dolguje tožeči stranki. Izrek in obrazložitev sta si v nasprotju, predvsem pa je obrazložitev izpodbijane sodbe v nasprotju z razlogi razveljavitvenega sklepa istega pritožbenega sodišča. Če se prebereta obe obrazložitvi pritožbenega sodišča, se dobi občutek, kot da gre za dve različni zadevi pred dvema sodiščema. To pa je pravno nevzdržno. Reviziji naj se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavita, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.
Revizija je bila vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, ter Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (390. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP).
Revizija ni utemeljena.
Zakon o blagovnem prometu (Uradni list SRS, št. 21/77 in 29/86 v nadaljevanju ZBP - v zvezi z 31. členom Zakona o trgovini, Uradni list RS, št. 18/93) v 26. členu določa, da mora prodajalec, ki postavi kupcu molče ali izrečno pogoj za prodajo blaga, da mu vnaprej plača določen znesek kupnine, ob dobavi blaga pri končnem obračunu priznati oziroma obračunati od plačanega zneska najmanj take obresti, kot jih dajejo banke varčevalcem za hranilne vloge na vpogled. Ta določba je z 31. členom Zakona o trgovini prevzeta v sedanji pravni red. Po vsebini je to norma, ki varuje potrošnika kot ekonomsko šibkejšega pogodbenega partnerja tako, da preprečuje, da bi z izsiljenim vnaprejšnjim plačilom brezplačno kreditiral prodajalca. Ni namreč sprejemljivo, da bi prodajalci na tak način reševali svoj ekonomski položaj, četudi je ta posledica okoliščin, na katere ne morejo vplivati. Določba 26. člena ZBP, ki priznava kupcu pravico do obresti, s tem prispeva k enakopravnemu položaju pogodbenih strank. Zato je ta določba v skladu s temeljnimi načeli obligacijskega prava, predvsem z načelom vestnosti in poštenja (12. člen Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR).
Za odločitev v tej zadevi je bistvena ugotovitev, da je tožena stranka tožnikoma postavila kot pogoj za prodajo stanovanja, ki je bilo grajeno za trg, vnaprejšnje plačilo kupnine. Drugačne revizijske navedbe pomenijo izpodbijanje dejanskih ugotovitev, kar ni dovoljeno (3. odstavek 385. člena ZPP). Višina vnaprej plačane kupnine ni bila sporna, obračun obresti, ki so bile tožnikoma priznane, pa je v skladu z določbo 26. člena ZBP.
Po povedanem se je pokazalo, da je odločitev obeh sodišč materialnopravno pravilna, revizija, ki zatrjuje nasprotno, pa neutemeljena.
Tudi bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni podana. Revizijska trditev, da so razlogi dveh drugostopnih odločb različni, je točna, vendar pa ta različnost razlogov dveh instančnih odločb istega sodišča ne predstavlja bistvene kršitve določb ZPP. Razveljavitveni sklep opr. št. Cp 341/94 je pritožbeno sodišče sprejelo na seji 1.6.1994. To pa je bilo obdobje, ko je bila sodna praksa pri razlagi določbe 26. člena ZBP še dokaj neenotna, kot pravnoodločilna dejstva pa so se pred različnimi sodišči druge stopnje opredeljevala tudi dejstva, za katera se je ob preizkusu drugostopnih odločb v revizijskih postopkih pokazalo, da pravno niso pomembna za pravilno razlago določbe 26. člena ZBP. Vsa negotovost v zvezi s pravilno razlago določbe 26. člena ZBP pa je bila odpravljena z načelnim pravnim mnenjem, ki ga je sprejela občna seja Vrhovnega sodišča Republike Slovenije dne 22.6.1995 in ki je objavljeno v zbirki Vrhovnega sodišča Republike Slovenije Načelna pravna mnenja in pravna mnenja št. I/95, str. 11 do 13. V izpodbijanih odločbah sodišč druge in prve stopnje, ki sta bili sprejeti v letu 1997 (tedaj po sprejemu omenjenega načelnega pravnega mnenja), so ugotovljena prav vsa dejstva, ki so za odločitev pravno pomembna, odločitvi obeh sodišč pa sta tudi v skladu z načelnim pravnim mnenjem, ki ga je sprejela občna seja Vrhovnega sodišča Republike Slovenije in povsem enotno sodno prakso, ki se je izoblikovala po sprejemu tega mnenja.
Sodišči prve in druge stopnje pa nista odločali le o tožbenem zahtevku, ki ima podlago v določbi 26. člena ZBP, ampak tudi o plačilu s prodajno pogodbo dogovorjene pogodbene kazni. V tem delu tožena stranka že v pritožbenem postopku odločitve ni izpodbijala, tako da je pritožbeno sodišče preizkusilo ta del odločitve sodišča prve stopnje po uradni dolžnosti. Tudi v reviziji tožena stranka tega dela tožbenega zahtevka izrecno ne omenja in v razlogih ne navaja, zakaj naj bi bila odločitev obeh sodišč napačna tudi v tem delu. Ob pomanjkanju revizijskih razlogov je zato revizijsko sodišče na podlagi določbe 386. člena ZPP opravilo le uraden preizkus in ugotovilo, da je ob upoštevanju dejstev, ki sta jih ugotovili nižji sodišči, odločitev o plačilu dogovorjene pogodbene kazni v skladu z določbami 270. do 276. člena ZOR.
Po povedanem se je pokazalo, da revizija tožeče stranke ni utemeljena. Ker sodišči druge in prve stopnje tekom obravnavanja zadeve tudi nista zagrešili bistvene kršitve pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, na katero se tudi pazi po uradni dolžnosti (386. člen ZPP), je revizijsko sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (393. člen ZPP).